Zakaj ljudje kradejo po trgovinah?

»Na to ne gledam kot na krajo, ampak kot na zelo potrebno prerazporeditev sredstev.« (DUHOVNIK ANGLIKANSKE CERKVE)

ČE JE v legendah kaj resnice, potem je bil Robin Hood prepričan, da kraja ni nič napačnega. Angleško narodopisje nam pove, da je kradel bogatim in dajal revnim. Tudi že navedeni duhovnik je prepričan, da je revščina upravičen motiv za krajo. O tatovih, ki kradejo po trgovinah, pravi: »Povsem soglašam z njihovim ravnanjem, pravzaprav mislim, da je čisto upravičeno.« Predlaga, da bi lahko velike trgovine enkrat letno odprle vrata revežem in jim dovolile zastonj vzeti, kar koli je na policah.

Mnoge, ki kradejo po trgovinah, pa k temu ne žene revščina, ampak imajo za to drugačne motive. Na Japonskem so policisti aretirali dva sopolicista, ki sta kradla po trgovinah. V Združenih državah so člana odbora nekega neprofitnega združenja, ki se ukvarja s hrano, ujeli pri kraji v njihovi trgovini. Najstniki, ki imajo polne žepe denarja, pogosto kradejo reči, ki jih ne potrebujejo. Kaj takšne ljudi žene h kraji?

‚Ob tem se dobro počutim‘

Vznemirjenje. Strah. Moč. Takšna občutja so nekaterim, ki kradejo po trgovinah, podobno kot dekletoma, omenjenima v prejšnjem članku, še kako domača. Želja, da bi pili iz tega s čustvi napolnjenega studenca, jih žene, da kradejo znova in znova. Neka ženska je po svoji prvi kraji dejala: »Bila sem navdušena. Uspelo mi je, ne da bi me ujeli in bilo je vznemirljivo!« O občutkih, ki so jo prežemali po tem, ko je že nekaj časa kradla, je kasneje komentirala: »Sramovala sem se sama sebe in hkrati bila tudi vznemirjena. Počutila sem se zares živo. To, da sem kradla in da me niso ujeli, mi je dajalo neznansko moč.«

Mladenič Hector pravi, da je več mesecev po tem, ko je nehal krasti, čutil potrebo, da bi zopet kradel. * »To me je spremljalo kot odvisnost. Ko sem stal v nakupovalnem središču in v izložbi videl radio, sem pomislil: ‚Tako preprosto bi ga bilo vzeti. Lahko bi ga ukradel in nikoli me ne bi ujeli.‘«

Nekateri, ki kradejo po trgovinah zaradi čustvenega vznemirjenja, si ne želijo izdelkov, ki jih ukradejo. V nekem indijskem časopisu piše: »Psihologi pravijo, da te ljudi žene vznemirjenje, ki ga čutijo, ko naredijo nekaj, kar je prepovedano. [. . .] Nekateri celo vrnejo to, kar so ukradli.«

 Drugi razlogi

Depresija prizadene več deset milijonov ljudi. Včasih tisti, ki trpijo zaradi depresije, svoja negativna čustva izrazijo s slabim ravnanjem – denimo s krajo po trgovinah.

Neka 14-letnica je živela v stabilni in finančno preskrbljeni družini. Kljub vsem prednostim, ki jih je imelo to dekle, je nad njo »kot oblak« visel občutek brezupa. »Nisem se ga mogla rešiti,« je dejala. Pričela je zlorabljati alkohol in droge. Potem pa so jo nekega dne ujeli pri kraji v trgovini. Temu sta sledila dva poskusa samomora.

Če dobro vzgojen mlad človek nenadoma prične krasti po trgovinah, bo morda dobro, da starši razmislijo o morebitni čustveni stiski svojega otroka. Zdravnik Richard MacKenzie, ki se ukvarja z zdravjem mladostnikov, je dejal: »Menim, da bi na kakršno koli vedenje, ki je neobičajno za vašega otroka, morali gledati kot na mogočo depresijo, dokler se ne potrdi drugače.«

Nekateri mladi pa kradejo po trgovinah zaradi pritiska vrstnikov – takšne tatvine so morda vstopnica v skupino prijateljev. Drugi kradejo, da bi pregnali dolgčas. Poklicni tatovi se s tovrstnimi krajami preživljajo. Kakršen koli je že razlog, tatovi vsak dan iz trgovin odnesejo za več milijonov evrov dobrin. Nekdo mora plačati račun.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 5]

KLEPTOMANIJA

»Že v najstniških letih,« pripoveduje Maria, »sem imela težave s krajami po trgovinah. Sila, ki me je gnala, da kradem, je postajala vse močnejša, in tako sem dnevno nakradla tudi za 350 evrov dobrin.

V srcu nimam želje po kraji, vseeno pa ta sila postaja zelo močna. Res si želim, da bi se spremenila.« Ker Maria težko nadzira svojo težnjo po kraji, sumi, da trpi za kleptomanijo.

Beseda »kleptomanija« pomeni »nepremagljivo bolezensko nagnjenje h kraji ne glede na osebne koristi«. To ni preprosta odvisnost, saj je videti, da ima izvor v globoko ukoreninjenih čustvenih težavah.

Nekateri običajne tatove netočno imenujejo kleptomani, vendar zdravniki menijo, da je prava kleptomanija redka. Ameriško združenje psihiatrov pravi, da ima manj kot 5 odstotkov tistih, ki kradejo po trgovinah, tovrstno bolezensko nagnjenje. Potrebna je razsodnost, preden se to navado označi za kleptomanijo, saj so še drugi razlogi, zakaj nekdo krade.

[Slika na strani 5]

Skrbni starši si prizadevajo razumeti, zakaj njihov otrok krade