Mož, ki je »premaknil Zemljo«

Od pisca za Prebudite se! iz Poljske

»Če pa se bodo mogoče našli kakšni ‚blebetači‘, ki si bodo drznili – kljub temu, da so nevedni v vseh matematičnih vedah, prisvajajoč si pravico presojati o njih in zaradi kakega mesta v Svetem pismu, grdo izkrivljenega v svoj namen – grajati in zasmehovati to moje podvzetje, se ne obotavljam obsoditi njihovega prepričanja kot lahkomiselnega.«

ZGORAJ citirane besede Nikolaja Kopernika so veljale papežu Pavlu III. in so del predgovora v Kopernikovem inovativnem delu z naslovom O revolucijah nebesnih sfer, ki je izšlo leta 1543. * Glede prepričanj, izraženih v tej knjigi, je Christoph Clavius, jezuitski duhovnik iz 16. stoletja, dejal: »Kopernikova teorija vsebuje veliko absurdnih oziroma zmotnih trditev.« Nemški teolog Martin Luther je z obžalovanjem rekel: »Ta bedak bo razburkal celotno astronomsko znanost.«

Kdo je bil Nikolaj Kopernik? Zakaj so bili njegovi pogledi tako sporni? In kako je vplival na sodobno miselnost?

Mladi um, žejen znanja

Rodil se je 19. februarja 1473 v Torunju na Poljskem. Njegovo rojstno ime je bilo Mikołaj Kopernik in šele kasneje, ko je pričel pisati svoja učenjaška dela, je privzel latinsko obliko imena Nicolaus Copernicus. Njegov oče je bil trgovec v Torunju in je imel štiri otroke, med katerimi je bil Nikolaj najmlajši. Očeta je izgubil, ko je imel 11 let. Skrb za Nikolaja, njegove brate in sestre je prevzel stric Lucas Watzenrode. Ta je Nikolaju pomagal do dobre izobrazbe in ga spodbujal, naj postane duhovnik.

Kopernik je šolanje pričel v svojem rojstnem mestu, nadaljeval pa ga je v bližnjem Chełmnu, kjer se je učil latinščine in preučeval dela staroveških piscev. Pri 18. letih se je preselil v Krakov, takratno prestolnico Poljske. Tukaj se je vpisal na univerzo in se predajal svoji strasti do astronomije. Ko je končal študij v Krakovu, ga je njegov stric, ki je medtem postal škof Varmije, prosil, naj se preseli v Frombork, mesto ob Baltskem morju. Watzenrode je hotel, da njegov nečak sprejme položaj kanonika stolne cerkve.

Toda 23-letni Nikolaj je hotel potešiti žejo po znanju in je strica prepričal, da mu je pustil študirati kanonsko pravo, medicino  in matematiko na italijanskih univerzah v Bologni in Padovi. Tam se je družil z astronomom Domenicom Mario Novarom in filozofom Pietrom Pomponazzijem. Zgodovinar Stanisław Brzostkiewicz pravi, da so Pomponazzijevi nauki osvobodili »um mladega astronoma iz oklepa srednjeveške ideologije«.

Kopernik je v svojem prostem času preučeval dela staroveških astronomov, v katera se je tako poglobil, da se je, ko je ugotovil, da so latinska dela pomanjkljiva, naučil grščine, da bi lahko preučeval izvirna besedila. S končanim šolanjem je postal doktor kanonskega prava, matematik in zdravnik. Prav tako je bil strokovnjak za grščino in prvi, ki je kakšen dokument v poljščino prevedel neposredno iz grščine.

Snovanje revolucionarne teorije

Ko se je Kopernik vrnil na Poljsko, ga je njegov stric škof postavil za osebnega tajnika, svetovalca in zdravnika – kar je veljalo za prestižen položaj. V naslednjih desetletjih je imel različne upravne položaje, tako verske kot civilne. Kljub številnim delovnim obveznostim je še naprej preučeval zvezde in planete ter zbiral dokaze, s katerimi bi podprl revolucionarno teorijo – da Zemlja ni nepremično središče vesolja, ampak da dejansko kroži okoli Sonca.

Ta teorija je spodbijala nauke spoštovanega filozofa Aristotela in se bíla s sklepi grškega matematika Ptolemaja. Poleg tega je zanikala navidez očitno »dejstvo«, da Sonce vzide na vzhodu, potuje čez nebo in zaide na zahodu, medtem ko Zemlja miruje.

Kopernik ni bil prvi, ki je prišel do sklepa, da se Zemlja vrti okoli Sonca. To teorijo je postavil že v tretjem stoletju pr. n. št. grški astronom Aristarh s Samosa. Pitagorovi sledilci so učili, da se tako Zemlja kot Sonce gibljeta okoli ognja, ki je po njihovem bil središče vesolja. Toda Ptolemaj je pisal, da bi »živali in druge reči [če bi se Zemlja premikala] obvisele v zraku, Zemlja pa bi zelo hitro padla iz nebes«. Dodal je: »Takšne reči se že ob sami pomisli zdijo smešne.«

Ptolemaj je podprl Aristotelovo zamisel, da Zemlja nepremično stoji v središču vesolja in da jo obdaja niz prozornih krogel, ki imajo skupno središče, na katere so pritrjeni Sonce, planeti in zvezde. Domneval je, da je gibanje teh prozornih krogel vzrok za gibanje planetov in zvezd. Ptolemajeve matematične formule so deloma točno razlagale gibanje planetov na nočnem nebu.

Toda prav pomanjkljivosti v Ptolemajevi teoriji so Kopernika navedle, da je iskal drugo razlago za nenavadna gibanja planetov. Da bi potrdil svojo teorijo, je znova naredil inštrumente, ki so jih uporabljali staroveški astronomi. Čeprav so te naprave po sodobnih merilih preproste, so mu pomagale izračunati relativne razdalje med planeti in Soncem. Več let je skušal ugotoviti, točno katerega dne so njegovi predhodniki opravili določena pomembna astronomska opazovanja.  Oborožen s temi podatki se je Kopernik lotil pisanja spornega dela, ki je človeštvo prestavilo iz središča vesolja.

Sporen rokopis

Kopernik je zadnja leta svojega življenja izpopolnjeval in dopolnjeval argumente in matematične formule, ki so podpirali njegovo teorijo. Več kot 95 odstotkov končnega dela vsebuje tehnične podrobnosti, ki potrjujejo njegove sklepe. Ta izvirni rokopis je ohranjen in ga hranijo na jagelonski univerzi v Krakovu. Delo nima naslova. Zato je astronom Fred Hoyle zapisal: »V resnici ne vemo, kako je Kopernik želel poimenovati svojo knjigo.«

Vsebina Kopernikovega dela je vzbudila zanimanje, še preden je knjiga izšla. Že prej je namreč objavil kratek povzetek svojih zamisli v delu z naslovom Commentariolus (Komentarček). Zaradi tega je glas o njegovih raziskavah dosegel Nemčijo in Rim. Papež Klement VII. je za Kopernikovo teorijo izvedel že leta 1533. Leta 1536 pa je kardinal Schönberg Koperniku pisal, naj svoje zamisli objavi v celoti. Georga Joachima Rhäticusa, profesorja z univerze v Wittenbergu v Nemčiji, je njegovo delo tako prevzelo, da je astronoma obiskal in nazadnje preživel z njim dve leti. Leta 1542 je Rhäticus vzel s seboj v Nemčijo kopijo rokopisa ter jo predal tiskarju Petreiusu in duhovniškemu redaktorju Andreasu Osiandru.

Osiander je delo poimenoval De revolutionibus orbium coelestium (O revolucijah nebesnih sfer). Z besedno zvezo »nebesnih sfer« je namignil, da so na delo vplivale Aristotelove zamisli. K delu je dodal anonimen predgovor, v katerem je zapisal, da hipoteze v knjigi niso verske resnice in da niso neizpodbitno resnične. Kopernik je izvod natisnjene knjige z nepooblaščenimi spremembami in kompromisi prejel šele nekaj ur pred svojo smrtjo leta 1543.

O revolucijah – revolucionarno delo

Osiandrove spremembe so knjigo sprva obvarovale pred kritikami. Italijanski astronom in fizik Galileo je kasneje zapisal: »Ko je bila knjiga natisnjena, jo je sveta Cerkev sprejela in od takrat jo vsi berejo in preučujejo, ne da bi kdo vsaj malo nasprotoval v njej napisanim doktrinam. Toda  zdaj, ko je njihova utemeljenost potrjena z nedvoumnimi izkušnjami in neizpodbitnimi dokazi, obstajajo posamezniki, ki bi piscu umazali ugled, ne da bi sploh pogledali v njegovo knjigo.«

Luteranci so bili prvi, ki so za knjigo rekli, da je »nesmisel«. Čeprav katoliška cerkev Kopernikovega dela sprva ni obsojala, se je kasneje odločila, da je v nasprotju z uradno doktrino in ga leta 1616 uvrstila na seznam prepovedanih knjig. S tega seznama je bilo odstranjeno šele leta 1828. Charles Glenn Wallis v svojem uvodu v angleški prevod knjige pojasnjuje: »Zaradi sporov med katoličani in protestanti sta se ti ločini bali morebitnega škandala, ki bi navidez utegnil spodkopati spoštovanje do biblijske Cerkve. Zaradi tega so postali pri svojem razlaganju Svetega pisma preveč dobesedni, prav tako pa so nagibali k obsojanju vsakršnih trditev, ki bi se jih lahko razumelo kot oporekanje kateri koli dobesedni razlagi katerega koli biblijskega odlomka.« * Galileo je glede domnevnega neskladja med Kopernikovo teorijo in biblijskim naukom zapisal: »[Kopernik] ni prezrl Biblije, ampak je zelo dobro vedel, da njegova doktrina, če bi bila dokazana, ne bi mogla biti v nasprotju s pravilnim razumevanjem svetopisemskih stavkov.«

Danes Kopernika mnogi cenijo kot očeta sodobne astronomije. Resda so njegov opis vesolja izpopolnili in izboljšali kasnejši znanstveniki, kot so bili Galileo, Kepler in Newton. Vendar pa astrofizik Owen Gingerich opaža: »Kopernik je bil tisti, ki nam je s svojim delom pokazal, kako krhka so lahko častitljiva znanstvena dognanja.« Kopernik je z raziskovanjem, opazovanjem in matematiko ovrgel močno utrjene verske in znanstvene zmote. Poleg tega je v glavah ljudi »ustavil Sonce in premaknil Zemljo«.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 17]

O revolucijah nebesnih sfer

Kopernik je svoje delo razdelil v šest knjig. Spodaj je navedenih nekaj glavnih zamisli, ki se je pojavljajo v njegovem delu.

● Naš planet je eden od številnih »popotnikov«, katerih gibanje vodi ‚Sonce, ki sedi na svojem kraljevskem prestolu‘.

● Planeti krožijo okoli Sonca v isti smeri. Med njimi je tudi Zemlja, ki se enkrat dnevno zavrti okoli svoje osi, enkrat letno pa obkroži Sonce.

● Planeti so glede na razdaljo od Sonca razporejeni tako: najbližji je Merkur, sledijo mu Venera, Zemlja in njena luna, Mars, Jupiter, zadnji pa je Saturn.

[Vir slike]

Naslovnica Kopernikovega dela: Zbiory i archiwum fot. Muzeum Okręgowego w Toruniu

[Slika na strani 14]

Inštrument za opazovanje, ki ga je uporabljal Kopernik

[Vir slike]

Zbiory i archiwum fot. Muzeum Okręgowego w Toruniu

[Sliki na strani 15]

Predmeti iz Kopernikove študijske sobe v njegovem observatoriju v Fromborku na Poljskem

[Vir slike]

Zdjecie: Muzeum M. Kopernika we Fromborku; J. Semków

[Slika na strani 16]

Sistem z Zemljo v središču

[Vir slike]

© 1998 Visual Language

[Slika na strani 16]

Sistem s Soncem v središču

[Vir slike]

© 1998 Visual Language

[Slika na straneh 16, 17]

Sončni sistem, kot ga poznamo danes