Prizadevanja, da bi nahranili milijardo ljudi

VSAK dan milijarda ljudi ne dobi dovolj hrane, da bi si potešila lakoto. Vendar po mnenju Združenih narodov teh obupnih razmer ne bi smelo biti.

»Dejali ste, da je vaša prva skrb izkoreninjenje skrajne revščine.« S temi besedami je generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan 8. septembra 2000 nagovoril skupščino najvplivnejših moških in žensk na svetu. Zbrali so se na vrhunskem zasedanju Združenih narodov, na katerem je kar nekaj voditeljev iskreno spregovorilo o težavah, ki jih imajo revni po svetu. »Skrajna revščina je žalitev za človeštvo,« je dejal podpredsednik Brazilije. Britanski premier je šel še celo dlje, ko je dejal: »Razviti svet si je pridobil, kar se tiče Afrike, zelo slabo spričevalo, ki šokira in sramoti našo civilizacijo.«

Ta govornika sta jasno povedala, da so se države osramotile, ker niso naredile tega, kar bi lahko, da bi nahranile stradajoče ljudi. Udeleženci zasedanja so se v dokaz, da želijo izboljšati življenjske razmere vseh ljudi na zemlji, zavezali, da bodo ukrepali. Sestavili so resolucijo, ki obsega osem točk, in med drugim pravi tudi to: »Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da moški, ženske in otroci ne bodo več živeli v bednih in nečloveških razmerah skrajne revščine, v kakršne je trenutno prisiljena več kot milijarda ljudi. [. . .] Sklenili smo tudi, da se do leta 2015 prepolovi delež svetovnega prebivalstva, ki zasluži manj kot en dolar na dan, in delež prebivalstva, ki trpi zaradi lakote.«

Kakšen je bil od septembra 2000 napredek pri doseganju tega plemenitega cilja?

Dejanja so glasnejša od besed

Leta 2003 je Global Governance Initiative Svetovnega gospodarskega foruma pričel ocenjevati, kaj je bilo narejeno za dosego ciljev, pojasnjenih v Milenijski deklaraciji Združenih narodov. V uradnem poročilu, ki so ga objavili 15. januarja 2004, piše: »Svetu nikakor ne uspe vložiti truda, potrebnega za uresničitev vseh najpomembnejših ciljev.« Glede lakote v poročilu piše: »Težava ni v tem, da bi bilo v svetu popolno pomanjkanje hrane – hrane je namreč dovolj za vse. Težava  je v tem, da razpoložljiva in ustrezna hrana ne pride do tistih, ki jim primanjkuje denarja.«

O vsesplošnem problemu revščine poročilo pravi: »Odgovornost za medlo uresničevanje ciljev sedaj nosijo predvsem vlade, tako bogatih kot revnih držav. Vendar je globalni ekonomski sistem, ki so ga ustvarili bogati, vse prepogosto tako urejen, da so najrevnejši prikrajšani. Bogate države se kljub visokoletečim besedam le malo zanimajo za to, da bi spremenile ta sistem ali znatno povečale pomoč, ki jo namenjajo za razvoj najrevnejših.« Navzlic tej kritiki politiki še naprej raje razpravljajo kot ukrepajo, vlade pa še naprej manipulirajo vsaka v svojo korist. Medtem pa imajo po svetu reveži še vedno prazne trebuhe.

Svetovni gospodarski forum v letaku z naslovom »Od želje k dejanju« svari, da »se bo moralo veliko ljudi spoprijeti s hujšo lakoto, če se ne bo spremenila mednarodna trgovinska politika, če se nacionalne usmeritve ne bodo osredinile na problem pomanjkanja hrane in če ne bo več uspešnih prizadevanj na lokalni ravni«. In kdo mora poskrbeti za boljše usmeritve ter za ‚uspešna prizadevanja na lokalni ravni‘? Ravno tiste vlade, ki so leta 2000 izjavile, da so odločene vsemu človeštvu izboljšati življenjske razmere.

Ena neizpolnjena obljuba lahko vodi v razočaranje, več neizpolnjenih obljub pa v nezaupanje. Svetovne vlade niso izpolnile obljube, da bodo poskrbele za revne, zato žanjejo nezaupanje. Neka mati petih otrok, ki živi v revni karibski državi, lahko svoji družini dnevno omogoči le en obrok hrane. Pravi: »Zanima me samo to, ali bomo imeli kaj jesti. Vseeno je, kdo je na oblasti. Od ljudi na oblasti nismo nikoli ničesar dobili.«

Biblijski pisec Jeremija je dejal: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Dejstvo, da vladam ne uspe rešiti problema revnih, potrjuje to biblijsko resnico.

Vendar obstaja vladar, ki zmore in tudi želi rešiti probleme človeštva. Biblija nam pove, kdo je on, in ko bo prevzel oblast, ne bo nihče nikoli več lačen.

Temelj za upanje

»Vseh oči zaupno gledajo vate, in ti jim daješ njih jed o pravem času.« (Psalm 145:15) Kdo je ta, ki je pozoren na človekovo potrebo po hrani? Naš Stvarnik Bog Jehova. Čeprav človeštvo že tisoče let trpi zaradi lakote in drugih težav, se Jehova ves ta čas zanima za ljudi. Spremlja neuspeh človeških vlad in v svoji nezmotljivi Besedi Bibliji kaže, da jih bo kmalu nadomestil s svojo vlado.

Jehova pravi: »Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje.« (Psalm 2:6) Ta razglas, ki prihaja od najvišje avtoritete v vesolju, je razlog za upanje. Čeprav človeškim vladarjem pogosto ne uspe pomagati svojim državljanom, bo Jezus Kristus kot od Boga postavljeni kralj poskrbel za blaginjo, kakršne najrevnejši še nikoli niso doživeli.

Jehova bo po svojem kralju nahranil vse lačne. »In GOSPOD nad vojskami napravi vsem ljudstvom [. . .] gostovanje z mastnimi [oziroma izbranimi] jedili,« piše v Izaiju 25:6. Pod Božjim kraljestvom, katerega vladar bo Kristus, ljudem ne bo nikoli primanjkovalo zdrave hrane, ne glede na to, kje bodo živeli. O Jehovu pa v Bibliji piše: »Roko svojo odpiraš in sitiš, karkoli živi.« (Psalm 145:16)

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Razviti svet si je pridobil, kar se tiče Afrike, zelo slabo spričevalo, ki šokira in sramoti našo civilizacijo.« (Britanski premier Tony Blair)

[Slika na strani 12]

ETIOPIJA: v tej državi je približno 13 milijonov ljudi odvisnih od pomoči v hrani; otrok na gornji sliki je eden od njih

[Slika na strani 12]

INDIJA: ti učenci dobijo hrano v šoli

[Navedba vira slike na strani 12]

Zgoraj: © Sven Torfinn/Panos Pictures; spodaj: © Sean Sprague/Panos Pictures