Lepota resnice me je privedla k Stvarniku

PRIPOVEDUJE CUJOŠI FUDŽI

PRED nekaj leti sem dobil izredno priložnost. Kot pomočnik Seneia Ikenoba, ravnatelja šole Ikenobo za aranžiranje cvetja, sem bil zadolžen za postavitev cvetličnih aranžmajev v elegantni sobi cesarske palače v Tokiu na Japonskem. Delali smo v strogi tajnosti. V napetem ozračju sem skrbel za to, da nihče ni polil niti kapljice vode. To je bil eden od viškov moje kariere v svetu aranžiranja cvetja. Naj vam pojasnim, kako sem se v tem svetu sploh znašel.

Rodil sem se leta 1948 v mestu Nišivaki, ki leži severozahodno od japonskega mesta Kobe. Že v otroštvu me je vedno znova ganila spreminjajoča se lepota štirih letnih časov, ki so se odražali v rožah. Vendar me je vzgajala stara mama, ki je bila predana budistka, tako da se v mojem umu ni nikoli porodila misel o Stvarniku.

Moja mama v domačem kraju še vedno poučuje ikebano (umetnost aranžiranja cvetja). Na Japonskem je ikebana, poznana tudi kot kado, zelo cenjena veščina. Čeprav me mama te umetnosti ni nikoli neposredno učila, je s svojim delom name precej vplivala. Ko je napočil trenutek, da se odločim, kaj bom v življenju počel, sem želel vstopiti v svet ikebane. Moj učitelj in mama sta mi priporočala redni študij na univerzi, vendar sem brez omahovanja izbral akademijo Ikenobo. Ikenobo je najstarejša vrsta umetnosti aranžiranja cvetja na Japonskem. Bil sem sprejet in sem študij ikebane vzel zelo resno.

Vstopim v svet ikebane

Ikebana, japonska tradicionalna umetnost, črpa navdih iz življenja. Naj vam pojasnim. Šopek cvetja v cvetličarni je morda videti ljubek, toda kako se lahko primerja z malimi rastlinami, ki cvetijo na polju, ali drevesi, ki cvetejo po gorah? V naravnem okolju začutite življenje in letne čase. To se bo vašega srca najbrž veliko bolj dotaknilo. Pri ikebani s cvetlicami in zelenjem izrazite lepoto narave – iz tega, kar vas je v njej močno ganilo, ustvarite motiv.

Predstavljajte si na primer, da želite izraziti občutek jeseni. To lahko storite s sezonskimi cvetlicami, kot sta encijan in patrinia, ki jim dodate jesensko obarvane liste. Ali bi radi temu pristavili še dotik osvežilnega vetrca? Učinek boste dosegli, če boste dodali nekaj kitajskih miskantov, ki se rahlo pozibavajo in tako ustvarjajo občutek jesenskega vetriča. Ikebana me je močno pritegnila. Veliko veselja mi je prineslo, ko sem lahko izražal svoje občutke, s tem da sem izbiral različne cvetlice in rastline ter jih urejal v cvetlične aranžmaje.

Velika »družina«

Zgodovina ikebane kot dekorativne umetnosti sega 500 let v preteklost. Šole, na katerih poučujejo ikebano, so povsem podrejene ravnatelju. Njegov položaj je deden. Kot dedič umetniških tradicij, ima patriarhalno avtoriteto nad veliko »družino« svojih sledilcev. Poleg tega, da na naslednji rod prenaša tradicijo, mu  predaja tudi nove stile, ki se jih je sam domislil in so usklajeni z dobo, v kateri živi.

Potem ko sem na akademiji Ikenobo diplomiral in dokončal dvoletni tečaj kada, sem januarja 1971 začel delati pri Skladu Ikenobo ter po vsej Japonski načrtoval in organiziral naše »razstave ikebane«. Poleg tega sem z ravnateljem, kot eden njegovih pomočnikov, potoval po državi in mu pomagal pri ustvarjanju njegovih umetnin.

Še vedno se spominjam, ko sem prvič stal na odru športnega centra Fukuoka, da bi pomagal ravnatelju, medtem ko je prikazoval aranžiranje cvetja. Ob večtisočglavi množici sem bil od napetosti čisto trd. Rastlinam sem krivil stebla in jim lomil veje, česar pa seveda ne bi smel početi. Vendar se je ravnatelj na ta račun vljudno pošalil in navzočim dalje pojasnjeval svoje delo. Zaradi tega sem se laže sprostil.

Ko so ob pomembnih državnih dogodkih od drugod prispele slavne osebnosti, sem spremljal ravnatelja in mu pomagal aranžirati cvetje za takšne priložnosti. Kot sem omenil na začetku, sem se ob enem takšnih dogodkov znašel v elegantni sobi cesarske palače.

Kasneje je bila ustanovljena Osrednja izpopolnjevalna šola Ikenobo z namenom prešolati učitelje iz vse dežele. Takrat mi je bilo zaupano delo, povezano s poučevanjem, pripravljanjem učnega načrta in nadzorovanjem priprave učbenikov in filmov. Ti naj bi se uporabljali na predavanjih za kakih 200.000 pripravnikov v 300 podružnicah po vsej Japonski. Da bi nadzoroval ta tečaj, sem vso deželo prepotoval po dolgem in počez. Ikenobo pa je imel podružnice tudi zunaj države, zato sem večkrat na leto potoval na Tajvan. Tako sem si pridobil ravnateljevo zaupanje in bil na odgovornem položaju.

V delu sem užival, vendar s svojim življenjem nisem bil povsem zadovoljen. Za tančico lepote so se skrivale reči, ki so me spravile na realna tla. Zavist in nevoščljivost med pripravniki sta se sprevrgli v obrekovanje in krajevni učitelji so me pogosto prosili za nasvet. Toda v organizaciji, kjer so vladali stari običaji in moč, na veliko stvari nisem imel nobenega vpliva. Ker pa so mnogi imeli ikebano resnično radi in so učenje aranžiranja jemali resno, sem se iskreno trudil storiti vse, kar je bilo v moji moči, da bi jim bilo učenje v veselje.

Prvi stik z lepoto resnice

Religije nisem maral, saj sem mislil, da ljudem zaslepljuje um. Poleg tega sem pri tistih, ki so govorili o miru in sreči, videl veliko hinavščine. Moja žena Keiko pa je že od otroštva iskala resnico. Zanimala se je za različne religije in prisluhnila njihovim naukom, toda nobena od njih ni zadovoljila njene duhovne lakote.

Ko je torej naš dom obiskala ena od Jehovovih prič, je Keiko privolila v biblijski pouk. Pripovedovala mi je o vsem, kar se je naučila in kar je nanjo naredilo vtis. To, kar sem izvedel od Keiko, je imelo prijeten prizvok, vendar nad tem nisem bil tako navdušen kakor ona.

O tem, kar se je naučila iz Biblije, mi je kljub temu še naprej govorila z resnično prepričanostjo. Kadar sem odšel na potovanje mi je v potovalko vedno nevpadljivo položila par na Bibliji temelječih revij. A ju nisem hotel brati. Nisem hotel spustiti iz rok tega, kar sem ustvaril v vseh teh letih. Pravkar smo si kupili hišo in nekako sem mislil, da bi se ji moral odpovedati, če bi začel ravnati po biblijskih naukih. Medtem je Keiko hitro napredovala in pričela živeti po tem, kar se je učila. Počutil sem se zapuščenega in osamljenega. Čeprav sem vedel, da je to, kar mi je povedala, resnica, sem ji začel nasprotovati.

Nasprotujem, a se hkrati zanimam

Ponavadi sem prihajal iz službe pozno ponoči, toda ob večerih, ko je Keiko obiskovala shode Jehovovih prič, sem se namerno vrnil prej kot običajno. Keiko pa me je čakala, celo kadar sem domov prišel ob dveh ali treh zjutraj, da bi mi povedala, kaj se ji je tisti dan dogajalo in  tako pokazala zanimanje zame. Vendar se nisem mogel sprijazniti z mislijo, da moja družina za nekaj ur odhaja od doma in obiskuje krščanske shode. Začel sem ji še bolj nasprotovati in govoriti o ločitvi. Toda ostala je neomajna.

Zelo težko mi je bilo razumeti njeno vedenje. Čeprav so bili najini odnosi napeti in je imela astmatične napade, je bila v vsem, kar je počela tako zelo vesela. Že takoj ko sem jo spoznal, me je pritegnila s svojim čistim srcem in nedolžno milino. In ravno zato sem se bal, da bi bila zapeljana, ko je začela preučevati Biblijo.

Toda Keiko je udejanjala, kar se je učila, ter si prizadevala biti dobra žena in mama. Čeprav sem ji nasprotoval, sem se tu in tam odzval na njene prošnje in obiskal kak krščanski shod ali zbor – najbrž zato, ker sem bil nanjo ponosen.

Hkrati pa sem bil ljubosumen na Jehova. Ko sem videl, kako se Keiko skuša spremeniti, sem se spraševal, zakaj biblijski nauki na ljudi tako močno vplivajo. ‚Zakaj je moja žena pripravljena za Jehova prestati vsakovrstne težave?‘ sem si mislil.

Kmalu so me na domu želeli obiskati krščanski bratje iz ženine občine. Nisem se imel namena dobivati z njimi. Toda zanimalo me je, odkod Keiko tolikšna notranja spokojnost. Končno me je premagala radovednost in strinjal sem se, da začnem preučevati Biblijo. Ko sem tiste, ki so me obiskovali, začel bolje spoznavati, sem na njih zaznal nekaj poživljajočega. Pri tedenskem pouku mi je biblijska resnica začela postopoma pronicati v srce in moj pogled se je razširil.

Lepota narave in resnice

Ko sem z ikebano skušal izraziti lepoto in moč narave, me je mučilo, kako naj bi sploh izrazil njeno veličastnost. Potem pa sem spoznal, da je naravna čudesa ustvaril Jehova, in vse skupaj se mi je zdelo smiselno. Kako bi se slaboten človek lahko kosal s Stvarnikovo umetniško žilico? Jehova je Največji umetnik! Toda ko sem ga skušal posnemati, sem cvetje aranžiral dosti boljše kakor prej. Pravzaprav so mi ljudje, potem ko sem se lotil preučevanja Biblije, začeli govoriti, da so se moje umetnije spremenile – niso več izžarevale samo energije, ampak tudi milino.

Biblijske resnice so mi pomagale, da sem mnoge reči prvič v življenju sploh razumel. Ko sem ugotovil, da je za trpljenje, ki danes pesti človeštvo, odgovoren vladar tega sveta, Satan Hudič, in da je naše srce zaradi greha, ki smo ga podedovali od Adama, varljivo, sem končno doumel resnični pomen tega, kar se dogaja okoli nas. (Jeremija 17:9; 1. Janez 5:19) Spoznal sem, da je Jehova miroljuben Bog, poln ljubezni, pravice, moči in modrosti (5. Mojzesova 32:4; Rimljanom 11:33; 1. Janezovo 4:8; Razodetje 11:17), da je Bog poslal Jezusa na zemljo, da bi ta iz ljubezni za nas umrl (Janez 3:16; 2. Korinčanom 5:14) ter da bo prišel čas, ko ne bo več trpljenja in smrti. (Razodetje 21:4) Lepota teh resnic me je očarala. Poleg tega se Jehovove priče v svojem življenju ravnajo po Jezusovem nauku »ljubi svojega bližnjega kakor sebe«. Ko sem to videl na lastne oči, sem se prepričal, da je ta religija prava. (Matej 22:39)

Premagam oviro

Ko je resnica pognala korenine v mojem srcu, sem naletel na izziv. Ravnatelja sem pogosto zastopal na budističnih pogrebih, kadar sam ni mogel biti navzoč. To mi je bilo v preizkušnjo, ko sem začel premišljevati o tem, da bi se posvetil Jehovu. Pri sebi sem se odločil, da ne bom več navzoč pri budističnih obredih. (1. Korinčanom 10:21) Ravnatelju sem spoštljivo pojasnil, da se nameravam kmalu krstiti in da sem se odločil, da ne bom sodeloval pri nobenem drugem čaščenju, četudi bi to spadalo k mojemu delu. Povedal mi je, da nima nič proti, če postanem kristjan, in da lahko v zvezi z verskimi zadevami ravnam po svoje. Njegov  odgovor me je prijetno presenetil, ker sem mislil, da me bo kaznoval in bom izgubil službo.

Ko je bila ta ovira premagana, sem se junija 1983, eno leto po začetku preučevanja Biblije, v znak posvetitve Jehovu krstil na krščanskem zboru. Po prihodu iz bazena me je prisrčno pričakala Keiko s širokim nasmehom na obrazu in s solzami v očeh. Tudi sam sem imel solzne oči in s Keiko sva se Jehovu zahvalila za najino skupno srečo.

Odločitev, da se odrečem karieri

Ravnatelj je pokazal veliko razumevanja do stališča, ki sem ga imel kot posvečen kristjan. Svoje delovne obveznosti sem se trudil izpolniti še skrbneje kakor prej. Kljub temu sem skušal ohraniti ravnovesje med posvetno zaposlitvijo in krščanskim življenjem. Sedem let sem nekaj mesecev na leto povečano sodeloval v službi oznanjevanja.

Toda resno sem moral razmisliti o duhovnosti svojega edinega sina in o ženinem vedno slabšem zdravju. ‚Več časa bi moral preživeti s svojo družino,‘ sem si mislil. Hotel sem tudi, da bi bilo delo v prid Kraljestva v mojem življenju še dalje na prvem mestu. Te potrebe in želje so me spodbudile, da sem molil k Jehovu o tem, da bi se odpovedal svoji karieri v svetu ikebane. Ravnatelj je uvidel, da sem že odločen, in julija, leta 1990, sem se lahko pri svojih 42 letih navsezadnje brez težav upokojil.

Drugim pomagam videti lepoto resnice

Kmalu po upokojitvi sem začel polnočasno oznanjevati, da bi drugim pomagal najti resnico. Sedaj en dan v tednu poučujem aranžiranje rož, ne da bi me pri tem omejeval slog ikenobo. V občini imam prednost služiti kot starešina, Keiko pa je v pionirski službi. Nima več tako hudih astmatičnih napadov kakor prej. Najin sin, ki je sedaj poročen, v bližnji občini služi kot strežni služabnik. Kakšno dragoceno prednost imamo, da lahko vsi skupaj kot družina služimo Jehovu!

Veselim se že, da bom lahko v Kraljestvu, ki mu bo vladal Jezus Kristus, z rastlinami, ki jih bom vzgojil v svojem vrtu, ustvarjal prelepe cvetlične aranžmaje. Moja iskrena želja je, da bi lahko s svojo ljubljeno družino vso večnost hvalil veličastno ime Jehova, Stvarnika vsega lepega.

[Slika na strani 23]

Z ženo, sinom in njegovo družino

[Sliki na strani 23]

Z ikebano lahko izraziš občutke, ki jih v tebi budi lepota narave