Nekdaj razkošje, danes nujnost – zgodovina mila

LE MALOKATERI izdelek je tako običajen oziroma tako koristen kot milo. Vse od otroških let pa do pozne starosti je del našega vsakdana. Milo je bilo prvič izdelano v daljnji preteklosti in od takrat se je postopoma preobrazilo iz razkošnega predmeta v vsakodnevno potrebščino.

Pravzaprav je neki kemik iz 19. stoletja izjavil, da je količina porabljenega mila točno merilo za bogastvo in civiliziranost nekega naroda. Danes milo velja kot nepogrešljivo za higieno in dobro zdravje. Kako je ta pomemben izdelek postal del našega vsakdana?

V starih časih

Zelo malo dokazov obstaja, da so ljudje pred našim štetjem pri osebni higieni uporabljali milo. Resda v Jeremiju 2:22 po biblijskem prevodu Antonina Chraska piše: »Ako bi se oprala s sodo in bi si vzela premnogo mila.« Vendar lahko upravičeno dvomimo, da gre za omembo mila, kakršno poznamo danes – bodisi v kosih, prahu ali drugače. V sodobnem prevodu Ekumenske izdaje se prerokove besede glasijo »premnogo luga«, ki pa je alkalno čistilo, precej drugačno od danes uporabljanega mila.

Grki in kasneje tudi Rimljani so za odstranjevanje umazanije s telesa običajno uporabljali dišavna olja. Možno je, da so se od Keltov naučili izdelovati milo. Rimski pisec iz prvega stoletja, Plinij starejši, v svojem delu Historia Naturalis uporablja galsko besedo saipo, iz katere naj bi izvirala beseda za milo v jezikih, kot so angleščina, francoščina, nemščina in drugi.

V naslednjih stoletjih se le redko omenja uporaba mila, čeprav so se v srednjem veku Italija, Španija in Francija uveljavile kot središča proizvodnje mila. Vseeno je videti, da so milo Evropejci kljub prizadevanjem za masovno proizvodnjo zelo malo uporabljali. Pravzaprav se je še celo leta 1672 nekemu nemškemu dobronamernežu zdelo potrebno, da zavitku italijanskega mila, ki ga je v dar poslal neki aristokratinji, priloži podrobno navodilo o tem, kako uporabljati ta nenavadni izdelek.

Začetki izdelovanja mila

Eden prvih podrobnih receptov za izdelavo mila je zapisan v zbirki rokodelskih poslovnih skrivnosti iz 12. stoletja. Z leti je kemični proces izdelave ostal v bistvu nespremenjen. Olja in maščobe različnega izvora so kuhali skupaj z jedko alkalno mešanico, kar je povzročilo kemično reakcijo, pri kateri so dobili surovo milo. Ta reakcija se imenuje saponifikacija oziroma umiljenje.

Razumljivo je, da je bila kakovost izdelanega mila odvisna od uporabljenih sestavin. Na začetku so milo izdelovali iz lesnega pepela in živalskih maščob. S temi sestavinami so prvi priseljenci v  Združenih državah za vsakdanjo rabo izdelovali rjavo, želatinasto milo. Goveji in ovčji loj je bil v takratnem času glavna sestavina mila in sveč in tako so navadno oba izdelka izdelovali in prodajali svečarji, kot se je reklo tem rokodelcem. Proti koncu kuhanja so primešali sol, da bi dobili trde in za transport pripravne kose mila, ki so jih odišavili s sivko, gaulterijo ali kumino.

Mila iz južne Evrope so običajno vsebovala oljčno olje. V hladnejših podnebjih pa so še naprej uporabljali loj. Nekateri so se celo zatekli k ribjemu olju. Ta mila so bila sicer primerna za pranje perila, vendar ne preveč zaželena za kopanje. Toda maščobe in olja so samo del zgodbe o milu.

Od rokodelstva do industrije

Lug, ki je potreben za izdelavo mila, so stoletja pridobivali iz pepela nekaterih rastlin, med drugim tudi morskih alg. V Španiji so sežgali solinko in tako dobili alkalen pepel, ki so ga imenovali barilla. Ko so mu dodali tam pridelano oljčno olje, je bil končni izdelek visokokakovostno belo milo, znano kot kastiljsko milo.

V 18. stoletju je v svetu pričela naraščati potreba po pepeliki, ki so jo uporabljali za izdelovanje mila, stekla in smodnika. * Okoli leta 1790 je francoski kirurg in kemik, Nicolas Leblanc, razvil postopek pridobivanja luga iz kuhinjske soli. Kasneje je kemikom uspelo iz slanice pridobiti kavstično sodo oziroma natrijev hidroksid. Takšni dosežki so odprli pot industrijski proizvodnji mila.

Milo postane slavno

Konec 19. stoletja je bil čas pomembnih reform, ki so jih zaznamovala prizadevanja, da bi se ljudi poučilo o zdravju in higieni. Vendar je bilo milo takrat povečini še vedno neprijetna rjava gmota z odvratnimi ostanki neprečiščenega luga, ki je dražil kožo. Še vedno so ga izdelovali ročno s preprostim kuhanjem v kotlih. Pred kupca je prišlo kot brezimen podolgovat kos, ki ga je trgovec narezal na rezine in jim določil ceno glede na težo.

Nekatera mila so se zelo penila, vendar so izločala kapljice olja, zaradi katerih si imel mastne prste. Čez čas so takšna mila postala žarka. Izdelovalci so bili vse bolj pozorni na zahteve kupcev in so milu pričeli dodajati še druge sestavine, denimo olje cimbopogona, s katerim so ogaben vonj mila zakrili s prijetno dišavo, ki je spominjala na limono.

Nedolgo zatem je prišlo še do nadaljnjih izboljšav. Priljubljena so postala prijetnejša mila iz rastlinskih olj. Zaradi revolucije v transportu so izdelovalci mil lažje prišli do bogatih virov najodličnejših sestavin. Iz mesnatega sadeža oljne palme, ki raste v zahodni Afriki, so pridobivali svetlo obarvano masleno snov, ki  je postala glavna sestavina mil in kozmetičnih izdelkov. S tihomorskih otokov je prišla kopra, posušeno meso kokosovega oreha, iz katere se pridobiva kokosovo olje. Z eksotičnimi sestavinami, pripeljanimi iz daljnjih dežel, se je podoba mila počasi pričela spreminjati na boljše.

Izdelovalci so razumeli naravno željo po čistoči. Potrošnike pa je bilo treba prepričati, da je milo nepogrešljivo. Oglaševalci so takšne izdelke in njihov učinek kmalu pričeli povezovati z rečmi, kot so med, sončna svetloba in sneg. Drugi so predelali slavne umetnine in tako svojim oglasom – in milu – nadeli podobo uglajenosti in prefinjenosti. V začetku 20. stoletja je bilo milo izdelek, ki se je prodajal po vsem svetu. Bil je gonilna sila oglaševalske industrije. Leta 1894 so se slogani, ki so oglaševali milo, pojavili celo na novozelandskih znamkah. Milo je zdaj postalo slavno.

Sodobna proizvodnja

Na začetku industrijske proizvodnje so milo pridobivali s kuhanjem sestavin v velikih odprtih kotlih. Postopek je nadzoroval izurjen delavec, ki je nastajanje mila preverjal z lopatico. Glede na to, kako je milo zdrselo s segrete lopatice, ki jo je držal v roki, se je odločil, ali je treba kaj spremeniti, bodisi sestavine bodisi postopek.

Danes proizvodnja mila poteka v treh glavnih korakih. Prvi je umiljenje, ki zajema kemično reakcijo med različnimi olji oziroma maščobami in lugi. Produkt tega procesa je mešanica čistega mila in glicerola, ki vsebuje okoli 30 odstotkov vode. Ta korak včasih še vedno poteka kot kuhanje v kotlu, toda večina sodobnih proizvajalcev mil uporablja računalniško vodene sisteme umiljenja. Drugi korak je sušenje, pri katerem se z vročinskim, vakuumskim in razprševalnim sušenjem spremeni čisto milo v majhne pelete, v katerih je samo okoli 12 odstotkov vode. Pri tretjem in zadnjem koraku peletom primešajo dišave, barve in druge dodatke, zaradi katerih milo lepo diši in se loči od drugih. Milo nato v stiskalnici stisnejo in oblikujejo v značilno obliko. Potrošnik danes želi toaletno milo v vedno več sadnih vonjih in z vedno več zeliščnih izvlečkov, ki naredijo umivanje z milom »naravno« in bolj poživljajoče.

Kljub izjemnemu napredku pri razumevanju kemičnih značilnosti detergentov in modernizaciji njihove proizvodnje je tradicionalno milo še vedno priljubljeno. Le malokdo bi zanikal, da je milo nujno za higieno in dobro zdravje. Vseeno se zdi čudno, da je v dobi, tako zaznamovani z nečistostjo na moralnem in duhovnem področju, fizična čistoča danes bolj dosegljiva kot kdaj prej. Toda čistoča na površju je najbolj dragocena, kadar odseva čistost notranjega človeka.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Tako so v Severni Ameriki nekoč izdelovali milo

[Slika na strani 13]

Sliko Mehurčki Johna E. Millaisa so uporabili v oglasu za milo

[Slika na strani 13]

Tradicionalna proizvodnja mila s postopkom kuhanja v kotlih

[Navedba vira slike na strani 13]

Zgoraj: Victoria & Albert Museum, London/Art Resource, NY; spodaj: © Jeff Greenberg/Index Stock Imagery