Mladi vprašujejo:

Kaj naj storim, da se ne bi zapletel z napačnimi ljudmi?

»Prosti čas sem začela preživljati z nekim dekletom iz šole. [. . .] Ni se drogirala, ni hodila na divje zabave oziroma menjavala fantov. Niti ni preklinjala in imela je same petice. Toda vsekakor je bila slaba družba.« (Barbara) *

ZAKAJ je Barbara prišla do tega sklepa? Sedaj se zaveda, da je to dekle nanjo vplivalo, da se je začela nagibati k slabim rečem. »Ko sem se z njo nekaj časa družila,« pojasnjuje Barbara, »sem začela brati spiritistične knjige in na to temo celo pisati zgodbo.«

Tudi mlado Majo je v neprimerno vedenje zavedla družba. Toda družba nekoga, ki je trdil, da je sokristjan! Kako lahko veš, ali se bo kdo izkazal za zdravo družbo ali ne? Ali je to, da se tesno družimo z neverniki, vedno nevarno? Ali je sklepati prijateljstva s sokristjani vedno varno?

In še zlasti – kako je glede prijateljstva s kom nasprotnega spola? Recimo, da v nekom vidiš morebitnega zakonskega partnerja. Kako lahko veš, ali bo ta zveza, kar se tiče duhovnosti, nate pozitivno vplivala? Poglejmo, kako nam lahko na ta vprašanja pomagajo odgovoriti biblijska načela.

Kateri prijatelji so dobri?

Ali naj bi se Barbara zaradi tega, ker njena sošolka ni častila pravega Boga, obotavljala biti njena prijateljica? Resda pravi kristjani ne mislijo, da je človek nespodoben ali nemoralen že samo zato, ker ni iste vere kakor oni. Toda pri sklepanju tesnih vezi, obstaja razlog  za previdnost. Apostol Pavel je člane korintske občine v prvem stoletju svaril: »Slaba družba pokvari dobre navade.« (1. Korinčanom 15:33) Kaj je s tem mislil?

Precej verjetno je, da so se nekateri korintski kristjani družili z epikurejci, privrženci grškega filozofa Epikurja. Stvar je bila namreč taka, da je Epikur svoje sledilce učil, naj živijo po zdravi pameti, naj bodo pogumni, pravični in naj se obvladajo. Odvračal jih je celo od tega, da bi na skrivaj počeli kaj slabega. Zakaj je torej Pavel epikurejce in celo posameznike znotraj občine, ki so imeli podobne zamisli, označil za ‚slabo družbo‘?

Epikurejci niso častili pravega Boga. Ker niso verjeli v vstajenje mrtvih, jim je bilo najpomembnejše to, da kar najbolj izkoristijo vsak trenutek življenja. (Apostolska dela 17:18, 19, 32) Torej ni prav nič čudnega, da so nekateri v korintski občini, ker so se pač družili s takšnimi ljudmi, sčasoma vedno manj verjeli v vstajenje. Zato je v 15. poglavju Prvega pisma Korinčanom – v katerem najdemo Pavlovo svarilo pred slabo družbo – navedenih veliko utemeljenih trditev, da bi vstajenjsko upanje zgodnjim kristjanom znova postalo nekaj resničnega.

In pouk? Celo ljudje, ki se ne zmenijo za Boga, imajo lahko lepe lastnosti. Toda če si jih izbereš za tesne prijatelje, bodo vplivali na tvoje razmišljanje, vero in vedenje. Zato Pavel v Drugem pismu Korinčanom pravi: »Ne dajte se vpreči v jarem z neverniki, saj bi to bila neenaka zveza.« (2. Korinčanom 6:14–18)

Šestnajstletni Fredi je spoznal, kako modre so Pavlove besede. Na začetku je pristal na to, da bo sodeloval v zunajšolski dejavnosti, pri kateri bi med drugim odpotoval v neko deželo v razvoju in pomagal učiti tamkajšnje otroke. Vendar je medtem, ko se je z drugimi dijaki pripravljal na ta projekt, spremenil svoje mnenje. Dejal je: »V njihovi družbi bi prebil veliko časa in ugotovil sem, da bi mi to duhovno škodovalo.« Zato se je odločil, da bo odstopil od projekta in ljudem v stiski skušal pomagati drugače.

Prijateljstva med sokristjani

Kako pa je s prijateljstvi znotraj krščanske občine? Pavel je mladega Timoteja v svojem pismu posvaril: »V veliki hiši pa niso samo zlate in srebrne posode, temveč tudi lesene in lončene, in nekatere so za časten namen, druge pa za nečasten. Kdor ostaja ločen od slednjih, bo posoda za časten namen, posvečena, uporabna svojemu lastniku, pripravljena za vsako dobro delo.« (2. Timotejevo 2:20, 21) Pavel torej ni skušal prikrivati resnice, namreč da se celo med kristjani lahko najdejo takšni, ki se ne vedejo častno. In Timoteja je enako odkrito tudi opominjal, naj se takih ogiba.

Ali to pomeni, da bi moral biti do sokristjanov sumničav? Ne. Niti to ne pomeni, da bi od svojih prijateljev moral pričakovati popolnost. (Propovednik 7:16–18) Toda dejstvo, da mlad človek obiskuje krščanske shode oziroma da so njegovi starši goreči člani občine,  samo po sebi še ne pomeni, da ga je dobro imeti za tesnega prijatelja.

»Po dejanjih svojih se dá spoznati tudi deček [ali deklica], je li čisto in je li pošteno delo njegovo,« piše v knjigi Pregovori 20:11. Pametno je torej razmisliti: Ali se jasno vidi, da je temu človeku najpomembnejša stvar v življenju njegov odnos z Jehovom? Ali pa je namesto tega očitno, da njegovo razmišljanje in vedenje odsevata »duha sveta«? (1. Korinčanom 2:12; Efežanom 2:2) Ali njegova družba v tebi krepi željo, da bi častil Jehova?

Če si boš prijatelje izbiral med tistimi, ki močno ljubijo Jehova in duhovne reči, se ne boš le ognil težavam, ampak boš dobil še večjo moč za služenje Jehovu. Pavel je Timoteju dejal: »Prizadevaj pa si za pravičnostjo, vero, ljubeznijo in mirom, skupaj s tistimi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca.« (2. Timotejevo 2:22)

Prijateljstvo s kom nasprotnega spola

Če si dovolj star in bi se rad poročil, ali si skrbno razmislil, kako naj bi ta ista načela vplivala na tvojo odločitev o tem, koga si boš izbral? Morebitni partner te lahko pritegne iz številnih razlogov, vendar nobeden od njih ni tako pomemben, kakor je duhovnost.

Zato Biblija znova in znova opozarja, naj se ne poročimo z nekom, ki ni »v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39; 5. Mojzesova 7:3, 4; Nehemija 13:25) Res je sicer, da so lahko ljudje, ki niso istega prepričanja kot ti, odgovorni, spodobni in skrbni. Vendar nimajo takih motivov kot ti, da bi takšne lastnosti še naprej negovali in tudi z minevanjem let vztrajali v zakonski zvezi.

Po drugi strani pa si človek, ki je posvečen Jehovu in mu je zvestovdan, zavestno privzgaja krščanske lastnosti in jih varuje ne glede na okoliščine. Zaveda se, da Biblija ljubezen do zakonca povezuje s tesno navezanostjo na Jehova. (Efežanom 5:28, 33; 1. Petrovo 3:7) Kadar torej oba zakonca ljubita Jehova, je to najmočnejša spodbuda, da si ostajata zvesta.

Ali to pomeni, da ima zakonska zveza dveh sovernikov zagotovljen uspeh? Ne. Kaj se lahko na primer zgodi, če bi se poročil s človekom, ki se bolj malo zanima za duhovne reči? Za duhovno šibkega posameznika, ki se ni sposoben upirati pritiskom te stvarnosti, je več verjetnosti, da ga bo odplavilo iz krščanske občine. (Filipljanom 3:18; 1. Janezovo 2:19) Predstavljaj si, koliko srčne bolečine in zakonskih prepirov lahko okusiš, če se tvoj zakonec ujame ‚v oskrumbe sveta‘. (2. Petrovo 2:20)

Preden se spustiš v razmerje, ki bi te lahko privedlo do poroke, premisli: Ali je zares očitno, da je ta človek duhoven? Ali je dober zgled v tem, kako naj bi kristjan živel? Ali je čvrsto ukoreninjen v biblijski resnici ali pa potrebuje še nekaj časa za duhovno rast? Ali si prepričan, da je ljubezen do Jehova temeljno gibalo njegovega oziroma njenega življenja? Sicer je koristno, če veš, da je ta človek na dobrem glasu. Toda konec koncev moraš biti ti sam prepričan, da je tisti, za katerega se zanimaš, vdan Jehovu in da bo po vsej verjetnosti dober zakonski partner.

Zapomni si tudi, da nekatere, ki jih vleče k »napačnim ljudem«, najprej pritegnejo napačne reči – kot so denimo nekatere oblike neprimerne zabave ali dejavnosti. Zgledni mladi v krščanski občini se ti pri takšnem ravnanju nikakor ne bi pridružili. Zato preišči svoje srce.

Če ugotoviš, da tvoje srce potrebuje vzgojo, ne obupaj. Srce se da vzgojiti. (Pregovori 23:12) Najpomembnejše pri tem se je vprašati: Kaj si želiš želeti? Ali želiš, da te vleče k dobremu in k tistim, ki tako ravnajo? Takšno srce si lahko pridobiš z Jehovovo pomočjo. (Psalm 97:10) In ko boš šolal svojo zmožnost zaznavanja, tako da boš razlikoval med pravilnim in napačnim, se boš lažje odločil, kdo bi lahko bil pravi prijatelj, ki bo nate dobro vplival. (Hebrejcem 5:14)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Dobra družba pozitivno vpliva na tvojo duhovnost