Kjer vrh ekvatorja prekriva led

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

JOHANN LUDWIG KRAPF, 39-letni misijonar iz Nemčije, je trdil, da je 3. decembra 1849 v ekvatorialni Afriki s pogledom za hip ujel bel vrh gore. Geografi v Evropi so se njegovemu poročilu posmehovali. Dejali so, da je videl le kredo. Krapf, ki je bil od gore oddaljen več kot 140 kilometrov, je priznal, da je goro videl le nekaj minut, saj jo je prekril hitro premikajoči se oblak.

Posmehovanje evropskih geografov Krapfa ni presenetilo. Leto dni prej se je enako dvomilo o poročilu, da je nekdo kakih 300 kilometrov južneje videl najvišji vrh Afrike. Toda ni bilo dolgo, ko je bilo potrjeno, da ta gora, 5895 metrov visok Kilimandžaro, res obstaja. Krapfova trditev pa je po drugi strani bila potrjena šele 34 let kasneje – dve leti po njegovi smrti.

 Leta 1883 je škotski raziskovalec Joseph Thomson potrdil, da res obstaja gora z ledeniki, ki jih je Krapf videl. Šlo je za 5199 metrov visoko goro Mount Kenya z vrhovi, ki ležijo le malo južneje od ekvatorja. To je druga najvišja gora v Afriki. Po mnenju nekaterih je bila Mount Kenya, ki je danes ugasli ognjenik, nekoč visoka več kot 6000 metrov. Dolga leta erozije naj bi odstranila prah in pepel ter razgalila dva nazobčana vrhova z več kot 5100 metri in tretjega, ki je visok 4985 metrov.

Domačini so jo častili

Veliko pred prihodom Evropejcev v Afriko so na nižjih pobočjih Mount Kenye živeli ljudje, ki so goro častili. Nekateri so menili, da je na najvišjem vrhu gore živel stvarnik vesolja in da je tam ustvaril človeka. Ta stvarnik naj bi tudi z dežjem zalival plodna tla pod goro. Da bi ga pomirili, so mu darovali živalske žrtve in tisti, ki se ravnajo po takšnih verovanjih, to še vedno počnejo.

Prvi prebivalci so Mount Kenyo zaradi snega in leda blizu njenih temnih vrhov imenovali tako lisasta gora kot gora beline. Trije najvišji vrhovi – Batian, Nelion in Lenana – so poimenovani po nekdanjih velikih poglavarjih krajevne skupnosti. K lepoti področja še prispevajo številna žadasta gorska jezera, ki ležijo blizu kamnitih vrhov.

Obilje rastlinstva in živalstva

Gora ima veliko zanimivosti za ljubitelje narave. Z leti so taleči se ledeniki puščavo lave spremenili v obsežna plodna tla za raznolike rastlinske vrste. Nižja  pobočja so prekrita z gostimi gozdovi. V njih med drugim rastejo brini, podokarpi in okoteje, ki dajejo les, cenjen pri izdelovalcih pohištva. Pogost je tudi visok gorski bambus, ki sestavlja čez 6 metrov visoke »gozdove« trave, ki dušijo podrast.

V tej pokrajini je tudi obilo živali. Med večjimi sesalci so levi, leopardi, Burchellove zebre, kafrski bivoli, čirske antilope in elipsaste obvodne antilope. Na gori so našli zavetje tudi afriški sloni in črni nosorogi. Med manjšimi živalmi najdemo kolbijeve opice, gvinejske črne gvereze, južne drevolazce in več vrst glodalcev.

Tukaj živi veliko zelo raznovrstnih ptic. Na glodalce in kače prežijo sajasti plešci, črni škarniki, čopasti orli in različne vrste kanj. V kontrastu z bujno zelenimi gozdovi so temno rdeči svileni turaki, vijoličasti škorci in srebrnolici trobentarji, pa tudi kobilarji. V gorskem gozdu se neprestano pojavlja več vrst medosesov s svojim privlačnim perjem.

Nad 3000 metri se gozd odpre in razkrije prostrano barje, ki se dviga, kolikor daleč lahko seže oko. Tukaj šopi trave pokrivajo tla kakor preproga. Druga rastlina z zanimivimi značilnostmi je grint vrste Senecio brassica, ki cveti enkrat na 20 let. Poleg njega sta tudi grint vrste Senecio keniodendron s širokimi listi na samem vrhu stebla in lobelija, ki zraste tudi več kot 6 metrov visoko. Skupaj z drevesasto reso sestavljajo na tem obsežnem področju alpinsko rastje.

Na razbrazdanem višavju ni veliko živali in večina jih tam živi le del leta. Edini stalni prebivalci so johnstonovi pečinolazci. Med vsemi živalmi na gori živijo ti najvišje, najdemo jih namreč na skoraj 4300 metrih nadmorske višine. Njihova telesa so prilagojena življenju na takšnih višinah – v luknjah med pečinami, kot nakazuje že njihovo ime. Hranijo se predvsem z rastlinjem. Zgodilo se je že tudi, da so ti prijateljski in priljudni sesalci zajčje velikosti ukradli hrano utrujenim in nič hudega slutečim gornikom.

Po veličastnih vrhovih

V opaznem nasprotju z nižjimi deli gore so slikoviti koničasti vrhovi. Najvišji točki, Batian (5199 metrov) in Nelion (11 metrov nižji), sta oblikovani kakor dva velika roga. Ta dva vrha sta iz velikanskih črnih vulkanskih blokov, ki so videti, kakor da lebdijo visoko nad oblaki. Pod njimi 11 ledenikov kljubuje vročemu ekvatorialnemu soncu, ki je z leti nedvomno prispevalo k izginotju najmanj 7 ledenikov. Največji ledenik je danes za pol manjši, kot je bil pred sto leti. Nekateri od njih so vidni iz glavnega mesta Kenije, Nairobija, ki leži 130 kilometrov stran.

Ta visoki skalni otok privablja ljubitelje gora z vsega sveta. Glede na zapise se je 13. septembra 1899 na vrh Batian povzpel prvi Evropejec, Halford Mackinder. Po poročilih je bil vrh znova osvojen šele 30 let kasneje. Gora se je kruto maščevala nekaterim od tistih, ki so se drzno poskušali povzpeti na njen vrh. Do leta 1987 je pri vzponu izgubilo življenje več kot 60 ljudi.

Svoj davek so med alpinisti terjale tudi različne oblike višinske bolezni. Pravzaprav naj bi bila gora kriva za polovico primerov višinskega pljučnega edema. Knjiga On God’s Mountain —The Story of Mount Kenya komentira: »Hoja in plezanje sta za tiste, ki ne podležejo [višinski] bolezni, še vedno lahko mučna in zaradi izčrpanosti je vsak korak preizkušnja zase. Desno ali levo pod vami je oster spust, globok nekaj sto metrov. V glavi vam razbija bolečina. V želodcu vam je slabo. Na nogah imate žulje. Oči se vam solzijo.«

Čeprav so vrhovi Mount Kenye oguljeni od vremena in se njeni ledeniki talijo, je ta trdnjava na nebu še vedno veličastna in mogočna. Njena lepota, kolikor koli skalnata, še naprej tiho hvali svojega Stvarnika, Boga Jehova. (Psalm 148:9, 13)

[Zemljevid na strani ]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ekvator

Mount Kenya

[Slika na strani 16]

Eno od mnogih gorskih jezer

[Slika na strani 17]

Trije najvišji vrhovi Mount Kenye

 [Slika na strani 18]

Višji vrhovi privabljajo gornike z vsega sveta

[Slika na strani 18]

Običajne so ptice, kot je ta medoses

[Slika na strani 18]

Pečinolazci živijo na nadmorski višini skoraj 4300 metrov

[Slika na strani 18]

Nižja pobočja prekrivajo drevesa, kakršen je ta podokarp

[Navedba vira slike na strani 16]

Stran 16: Pictures Courtesy of Camerapix Ltd.

[Navedba vira slike na strani 17]

Picture Courtesy of Camerapix Ltd.

[Navedba virov slik na strani 18]

Vse vstavljene fotografije razen tiste z gornikoma: Pictures Courtesy of Camerapix Ltd.; ozadje: Duncan Willetts, Camerapix