Našli smo nekaj boljšega

PRIPOVEDUJE FRANCIS DEL ROSARIO DE PÁEZ

Leta 1988 sem s svojimi brati, poleg drugih glasbenih skupin, nastopila pred večtisočglavo množico v newyorškem Madison Square Gardnu. Naša skupina, ki je bila prepoznavna po mojem plesu, je bila sprejeta z navdušenjem. Oče je več let pred tem naredil vse, kar je bilo treba, da bi lahko uspeli.

OČE, tudi sam glasbenik, je opazil, da je mojih sedem starejših bratov nadarjenih za glasbo. Zato je prodal našo hišo ter kupil glasbila in potrebno opremo, da bi jim pomagal ustanoviti glasbeno skupino. Takrat sem bila še majhna, saj sem se rodila le nekaj let prej, leta 1966. V tistem času je naša družina živela v mestu Higüey v Dominikanski republiki.

Bratje so imeli svoj prvi glasbeni nastop leta 1978 v mestni hiši v Higüeyu. Kasneje so se ustalili v glavnem mestu Santo Domingo. V svoje igranje in petje so začeli uvajati nov stil merengue in zato so postali priljubljeni daleč naokrog. * Skupine se je prijelo ime Los Hermanos Rosario (Bratje Rosario).

Dolgo sem sanjala o tem, da bi bila slavna plesalka, zato sem se želela pridružiti svojim bratom. Na neki zabavi me je brat Pepe, ki je bil vodja skupine, povabil, naj zaplešem: »Francis je ena od mojih sestric, najmlajša je in zna dobro plesati.« Navzoči so bili nad mojim plesom prevzeti. Izkoristila sem priložnost in Pepetu rekla, da bi skupino na nastopih rada spremljala s svojim plesom. Tako sem pri 16-ih začela plesati z Los Hermanos Rosario.

Poklicni uspeh

Pred tem so v merengue skupinah že nastopale vokalistke, še nikdar pa ni ženska na sredi odra plesala pred moškim ansamblom. Vse svoje gibe sem sama koreografirala in pri naših aranžmajih merenguea uporabljala nov plesni slog. Ko je moja tehnika plesanja postala dobro znana, je dobila ime a lo Francis Rosario.

Imeli smo pesem v merengue stilu z naslovom »Cumandé«, katere del besedila se je glasil: »Y ahora todo el mundo como Francis Rosario.« (In sedaj vsi zaplešejo kakor Francis Rosario). Ljudje so potem začeli posnemati moj stil plesanja. Včasih pa so raje samo sedeli na tleh in me opazovali. Čez čas so nastop naše skupine oglaševali samo še z mojo fotografijo. In vsak je vedel, kaj to pomeni – da bodo Los Hermanos Rosario imeli koncert.

Zatem ko sem začela nastopati s svojimi brati, so se skupini pridružili še drugi glasbeniki, med drugim tudi trije bratje s priimkom Páez. Eden od njih, trobentač Roberto, je kasneje postal moj mož. Tudi bratje Páez so prispevali svoj del k uspehu skupine. Los Hermanos Rosario so začeli dobivati številna povabila za nastope na televiziji v Santu Domingu in koncerte v drugih državah.

 Leta 1988 smo šli na turnejo po Združenih državah in Kanadi. Enega od nastopov smo imeli v prej omenjenemu Madison Square Gardnu. Tam je bilo navzočih veliko najpopularnejših merengue skupin in našo so najbolje sprejeli. Po tem nastopu so nas organizatorji na koncertih vedno uvrstili na konec – v vrhunec programa. Moje plesanje je bolj kot kdaj prej pritegnilo pozornost ljudi in klub oboževalcev skupine Los Hermanos Rosario je bil vedno večji. Tudi prodaja naših glasbenih posnetkov je skokovito narasla.

Veliko smo potovali in gostovali v Kolumbiji, Ekvadorju, Panami, Puerto Ricu, Curaçau, Španiji, Nemčiji in drugih državah. Kmalu smo postali ena najbolj priljubljenih glasbenih skupin v Latinski Ameriki. Ples, oder, obleke in ličenje so postali najpomembnejši v mojem življenju.

Ko sem bila še samska, sem govorila, da bi se prej odpovedala moškemu, ki bi se začel zanimati zame, a ne bi rad plesal, kakor pa plesu. Toda moj pogled na to, kaj je v življenju najpomembnejše, se je kmalu spremenil.

Duhovno prebujenje

Do te spremembe je prišlo, ko smo bili leta 1991 na turneji po Kanarskih otokih. Z Robertom sva se malo pred tem poročila. Njegov brat Freddy, ki je bil prav tako v naši glasbeni skupini, je začel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in je njihove publikacije vedno nosil s seboj.

Nekoč sem v Freddijevi sobi zagledala knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji in jo začela prelistavati. Pogled se mi je ustavil na poglavju »Kakšen je pekel«. Pritegnil je mojo pozornost, ker je mama govorila, da se bo človek, ki ravna slabo, cvrl v peklu. Zaradi njenih besed sem se bala, da bom tudi sama končala tam.

Čez nekaj tednov, ko smo bili še vedno na Kanarskih otokih, sem imela splav. Ko so me odpeljali v bolnišnico, sem Robertu rekla, naj prosi Freddya za knjigo, ki sem jo videla v njegovi sobi. Med okrevanjem sem jo želela brati. Bila mi je zelo pri srcu. Med drugim sem se naučila, da biblijski pekel ni nič drugega kot le običajni grob človeštva in da ni Bogu nikoli prišlo na misel, da bi kogar koli mučil. (Jeremija 7:31) Prevzelo me je, da Biblija uči, da se mrtvi ničesar ne zavedajo. (Propovednik 9:5, 10, NW)

Po vrnitvi v Dominikansko republiko je Freddy k nama na dom poslal Jehovovega pričevalca. Ta nama je povedal za biblijsko upanje o večnem življenju na rajski zemlji in to je vzbudilo zanimanje tudi mojemu možu. (Psalm 37:29; Luka 23:43) Zaprosila sva za biblijski pouk.

Spremenijo se nama vrednote in prednostni vrstni red

S pridobivanjem biblijskega znanja se je moj pogled na delo, ki sem ga imela tako zelo  rada, začel spreminjati. Biblijska načela so pričela vplivati na moje mišljenje. (Rimljanom 12:2) Spraševala sem se: ‚Kako naj še naprej takole plešem pred očmi vseh teh ljudi? Tega ne želim.‘ Molila sem k Bogu: »Prosim, reši me iz te zagate.« Z možem sem se pogovarjala o svojih občutkih in strinjal se je z menoj. »Potrpežljiva bodi, ljubica,« mi je dejal, »najprej boš skupino zapustila ti, zatem pa še jaz.«

Znova sem zanosila in ker zaradi tega tako ali tako nisem mogla plesati, sem bila lahko neovirano in pogosteje na krščanskih shodih v kraljestveni dvorani. Shodi so krepili tako mene kakor Roberta, ki je bil tudi navzoč na njih. Spoznala sva, kolikšne vrednosti je to, da se druživa z Jehovovim ljudstvom. Doumela sva, da potrebujeva pouk in spodbudo, ki ju dobivava na krščanskih shodih, če želiva nadalje napredovati po poti biblijske resnice. (Hebrejcem 10:24, 25) Celo kadar smo gostovali v tujini, sva z Robertom poiskala kraljestveno dvorano in prisostvovala shodom.

Po rojstvu otroka sem se vrnila na delo, vendar moje srce ni bilo več pri stvari. Sprememba je bila očitna in tisk me je začel kritizirati. Pogosto so me spraševali: »Zakaj ne plešete več tako, kakor ste nekoč?« Vztrajno sem molila k Jehovu, naj mi pokaže izhod, da ne bi imela težav s svojimi brati. Predtem sem namreč postala solastnica skupine in si nisem želela biti v sporu z njimi.

Ko sem ponovno zanosila, sem Rafu, ki je po Pepetovi smrti vodil naš ansambel, povedala, da si želim več časa preživeti z otroki in da se k poslu ne bom več vrnila. Odvrnil mi je, naj storim to, kar se mi zdi najbolj prav. Nihče od mojih bratov ni preučevanju Biblije nikdar nasprotoval. Za to sem jim zelo hvaležna.

Novo življenje v službi Jehovu

Leta 1993, po desetih letih sodelovanja s skupino, sem končala svojo plesno kariero in se povsem posvetila Jehovu. Postala sem oznanjevalka dobre novice o Božjem kraljestvu. Ko je Roberto zapustil skupino, sva se leta 1994 krstila. (Matej 24:14) Robertova brata Freddy in Julio ter še en član naše skupine, Manuel Perez so prav tako postali Pričevalci. Vse do danes zvesto služijo Jehovu.

Mnogi niso razumeli, zakaj sem zapustila zabaviščni svet, saj sem v svojem delu zelo uživala. Nekateri so menili, tako kakor neki znani televizijski producent v naši deželi, da je to samo obdobje v mojem življenju, ki bo minilo. »Kakor vsi drugi umetniki si bo tudi ona opomogla in se vrnila v skupino,« je napovedal. Toda to se ni nikoli zgodilo. Bila sem odločena, da se bom, kolikor je v moji moči, posvetila služenju Jehovu.

Sedaj imava tri otroke: Katty, Roberta in Obeda. Skušava jih naučiti, da so v življenju najpomembnejše duhovne reči in ne gmotne. Zaradi lastnih izkušenj jih lahko svariva pred zavajajočim vplivom tega sveta in jim dajeva dobro vodstvo v življenju. Naš tedenski družinski biblijski pouk nam zelo koristi, saj nam pomaga, da smo zedinjeni v svetu, v katerem družine bolj in bolj razpadajo.

Najine otroke si prizadevava učiti, da na Jehova gledajo kot na resnično osebo, ki ji lahko zaupajo. (Pregovori 3:5, 6; Hebrejcem 11:27) Kaževa jim tudi, kako pomembno je obiskovati krščanske shode in na njih sodelovati. To, da vidiva, kako najini otroci rastejo v biblijski resnici, je neprecenljiv dar. Zadnji dve leti sem pomožna pionirka, kot Jehovove priče imenujejo nekoga, ki drugim vsak mesec najmanj 50 ur govori o svojem biblijskem verovanju. Moj mož pa v krščanski občini že več let služi kot starešina.

Merengue je zame še vedno čudovita vrsta plesa. Vendar se velik del danes priljubljene različice na žalost zelo razlikuje od tiste, ki se je plesala prej. Na splošno rečeno je bila ta zvrst v preteklosti primerna. Sedaj pa moramo biti zelo izbirčni, če želimo najti sprejemljivo merengue glasbo.

 Služenje Jehovu ima prednost

Svet ponuja veliko stvari, vendar mora človek premisliti, kaj se skriva za vsem tem. To velja tudi za glasbeno industrijo, ki je na prvi pogled lahko videti zelo privlačna in neškodljiva. Vendar ni. Mnogi v glasbenih vodah so vpleteni v droge in nemoralo. Človek se pri nastopanju znajde v družbi ljudi, ki verjamejo, da je treba živeti za trenutek, in so čisto brez vesti. (1. Korinčanom 15:33)

Ugotovili smo, da je najboljše, kar človek lahko počne, to, da služi Jehovu. Spomnim se, da sem se po vrnitvi v hotel po enem od naših največjih nastopov, počutila zelo prazno. Sedaj vem, da je bilo to zaradi tega, ker nismo zadovoljevali naše najpomembnejše potrebe, potrebe po duhovnosti. (Matej 5:3)

V svojem življenju smo sedaj najbolj pozorni na to, da ugajamo našemu Stvarniku, še zlasti s tem, da oznanjujemo in učimo dobro novico o njegovem Kraljestvu. (Matej 24:14; Apostolska dela 20:35) To delo naši družini prinaša veselje in zadovoljstvo. Resnično smo hvaležni, da smo del Božjega ljudstva in imamo prave prijatelje – brate in sestre v veri – s katerimi nas povezuje čudovito upanje na večno življenje v Božjem novem svetu. (Marko 10:29, 30; 2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:3, 4)

V svetu zabave smo bili za svoje delo finančno bogato nagrajeni. Toda ko smo spoznali našega Boga Jehova, smo našli duhovno bogastvo, ki je mnogo vrednejše od vsakršnega gmotnega bogastva. Tako veseli smo, da lahko služimo Bogu namena, srečnemu Bogu, ki nas vabi, naj zaupamo vanj! (Psalm 37:3) Popolnoma smo prepričani, da smo našli nekaj boljšega od slave in gmotnega bogastva. Jehova prosiva, naj nama in najini družini pomaga, da bomo lahko vso večnost izpolnjevali Njegovo voljo.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 21]

Z drugimi člani naše skupine na začetku moje kariere

[Slika na strani 21]

Nastop v New Yorku okoli leta 1990

[Slika na strani 23]

Pred kraljestveno dvorano

[Slika na strani 23]

Vstavljena slika: med družinskim biblijskim poukom