Sončnica – lepa in koristna

Od pisca za Prebudite se! iz Švice

JASNI, sončni dnevi nas običajno spravijo v dobro voljo. Torej ni nič čudnega, da ljudi po vsem svetu spravi v dobro voljo tudi rastlina, ki se imenuje po soncu – sončnica! Človeka lahko razvedri že en sam srečen in prijazen obraz sončnice, ki raste na vrtu. Kaj šele veliko polje, polno živo rumenih obrazov!

Toda ali veste, kako je ta vedra rastlina postala tako priljubljena? Ali se zares obrača proti soncu? In ali je zares koristna?

Potovanje okoli sveta

Prvotno se je domovina sončnice raztezala od Srednje Amerike do južnega dela današnje Kanade. Na tistih področjih so Indijanci gojili sončnice. Potem ko so španski raziskovalci leta 1510 n. št. rastlino ponesli čez Atlantski ocean, se je hitro razširila po zahodni Evropi. Sprva je sončnica veljala le za okrasno rastlino, s katero so polepšali botanične in zasebne vrtove. Približno sredi 18. stoletja pa so sončnična semena že imeli za specialiteto. Takrat so ljudje uporabljali tudi liste in cvetove, iz katerih so pripravljali čaj za zbijanje vročine.

Leta 1716 je neki Anglež dobil dovoljenje za pridobivanje olja iz sončnic za uporabo v tkalstvu in strojarstvu. Vseeno je drugod po  Evropi sončnično olje ostalo skoraj neznano do 19. stoletja. Resda je ruski car Peter Veliki leta 1698 prinesel v Rusijo sončnična semena iz Nizozemske. Toda komercialno gojenje sončnic se je v Rusiji pričelo šele v 1830-ih. Nekaj let kasneje so v oblasti Voronež pridelovali na tisoče ton sončničnega olja. Gojenje sončnic se je kmalu razširilo v bližnje dežele, v Bolgarijo, nekdanjo Jugoslavijo, Madžarsko, Romunijo in Ukrajino.

Ironično je, da so proti koncu 19. stoletja ruski imigranti v Severni Ameriki znova zasadili sončnico. Prvi tamkajšnji priseljenci namreč niso gojili sončnic, kakor so to počeli Indijanci. Danes obsežna polja sončnic pokrivajo pokrajine po vsej zemlji.

Sledi soncu

Ali sončnica zares obrača svoj obraz proti soncu? Da! Tako njeni listi kot cvetovi so heliotropni, kar pomeni, da se ravnajo po soncu. Rastlina skladišči avksin, rastlinski hormon, ki nadzoruje rast. Na njeni osenčeni strani je večja količina avksina in zato steblo raste proti svetlobi. Razcvetene sončnice niso več heliotropne, ampak se običajno obrnejo proti vzhodu.

Botanično ime navadne sončnice Helianthus annuus izvira iz grških besed, ki pomenita »sonce« in »cvet«, ter iz latinske besede za »leten«. Rastlina navadno zraste v višino okoli dva metra, vendar so nekateri velikanski primerki visoki tudi več kot enkrat toliko. Čvrsto steblo in hrapave zelene liste krasi velik okrogel cvet z žarko rumenimi cvetnimi listi. Ti obdajajo temno sredino, v kateri so manjši cevasti cvetovi. Ko jih žuželke oprašijo, se razvijejo v užitna sončnična semena. Premer tega srednjega dela sončnice lahko meri od 5 do 50 centimetrov in ima od 100 do 8000 semen.

Obstaja na ducate vrst sončnic, obenem pa neprestano razvijajo nove hibridne različice. V kmetijstvu navadno gojijo le dve vrsti. Prva je Helianthus annuus, ki jo gojijo predvsem za pridobivanje sončničnega olja. Drugo, Helianthus tuberosus, bolje znano kot topinambur oziroma laška repa, gojijo zaradi njenih krompirjastih gomoljev, ki jih uporabljajo za živinsko krmo ter v proizvodnji sladkorja in alkohola.

Gospodarska vrednost

Večina sončnic se danes goji zaradi semen, ki dajejo odlično olje. Sončnično olje se uporablja pri kuhanju, v solatnih prelivih in margarini. Semena imajo visoko hranilno vrednost ter vsebujejo od 18 do 22 odstotkov beljakovin in druga hranila.

Mnogi jejo rahlo pražena in soljena sončnična semena kot prigrizek. Moka iz sončničnih semen se uporablja kot dodatek pri pekovskih izdelkih. Poleg tega je sončnično olje sestavina šampona, balzama za ustnice, kreme za roke, mleka za telo in izdelkov za nego dojenčka. Uporablja se celo pri proizvodnji industrijskega motornega olja. S sončničnimi semeni hranijo tudi ptice in male živali.

Polje sončnic je raj za čebele – hektar sončnic lahko obrodi od 25 do 50 kilogramov medu. Ko je žetev sončnic končana, ostanejo stebla. Ta vsebujejo od 43 do 48 odstotkov celuloze, ki je uporabna za izdelavo papirja in drugih izdelkov. Preostali deli sončnice lahko grejo v silažo za živino ali za gnojilo.

Sončnica se je prav zares izkazala kot dragoceno darilo človeštvu. Njena lepota je navdihnila umetniška dela, kot je slika »Sončnice« Vincenta van Gogha. Zdi se, da sončnica, kjer koli raste, prinese sonce v naše domove in vrtove. Njenega veselega obraza in vsestranskosti se morda spomnimo ob branju psalmistovih besed: »Mnoga so čuda tvoja, o GOSPOD, Bog moj, ki si jih storil, in mnoge misli tvoje za nas; [. . .] preveliko jih je, da bi jih naštel.« (Psalm 40:5)