Izlet na »ognjeno goro«

JEZIK PREDVAJANJA:

Izlet na »ognjeno goro«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

NA ZEMLJI je le malo krajev, kjer bi se vam veličasten pogled na isti ognjenik ponujal ne glede na to, ali ste na podeželju, ob morju ali v mestu. Če ste v mestu Catania, potem gledate več kot 3300 metrov visoko Etno, ki je najvišji delujoči ognjenik v Evropi in leži le na malo manj kot pol poti navzdol ob vzhodni obali Sicilije.

Dolgo opazovani ognjenik

Arabci, ki so Siciliji vladali dolgo časa, so Etno imenovali Gibel Utlamat (Ognjena gora) in takšno ime je vsekakor upravičila z rednim bruhanjem zelo vroče lave iz svojih globin. Najstarejši obstoječi pričevanji Etninega delovanja sta nastali pod peresom Pindarja in Ajshila, ki sta opisala izbruh iz leta 475 pr. n. št. Lava je ne le enkrat priredila izjemno predstavo, ko se je kot ognjena kača vila navzdol po gori in se nazadnje potopila v morje. To se je zgodilo leta 396 pr. n. št., 1329 n. št. in 1669 n. št. – zadnji med njimi velja za najbolj znamenitega med njenimi »novodobnimi« izbruhi. Takrat je približno dva kilometra širok in 25 kilometrov dolg jezik lave preplavil mestno obzidje Catanie, pogoltnil domove več kot 27.000 ljudi in delno zalil mestno pristanišče.

Na splošno je razširjeno mnenje, da se je delovanje ognjenika povečalo v 20. stoletju, v katerem je bilo veliko izbruhov. Najbolj silovit je bil leta 1928, ko je bila uničena vas Mascali. V zadnjih letih lava in pepel domačinom še naprej povzročata težave in skrbi.

Značilnosti »Velike mame«

Glavni del Etne naj bi se pričel formirati pred najmanj 170.000 leti z izlivanjem magme oziroma staljenih kamnin. V različnih fazah Etninega vulkanskega delovanja je ob straneh glavnega stožca nastalo okoli 250 manjših stožcev. Ker so nekoliko podobni malčkom, zbranim okoli svoje matere, se je ognjenika prijel vzdevek Grande Mamma (Velika mama).

Če bi si Etno ogledali iz avtomobila ali na slikoviti vožnji z vlakom, bi vašo pozornost pritegnili raznoliki neustavljivo privlačni prizori. Med drugim Monti Rossi (Rdeče hribovje) blizu Nicolosija, Crateri Silvestri in obsežna depresija Valle del Bove (Volova dolina), ki jo je mogoče videti iz Giarre in Zafferane.

Geološka zgodovina ognjenika, čeprav ni povsem dognana, sega daleč v preteklost. Izlivi magme v morje in na obalo so oblikovali siciljansko primorje severno od Catanie. Del obale je znan kot Riviera dei Ciclopi (Obala Kiklopov), za katero so značilne pečine iz črne lave. Neposredno pred pečino v Aci Trezzi se iz morja dvigajo čudno oblikovane skale, poimenovane Faraglioni.

Nenavadna navezanost

Morda se sprašujete, ali se ljudje, ki živijo ob vznožju tega ognjenika, ne bojijo, da bo vsak hip izbruhnil. Ko Etna miruje, domačini pozabijo, da ognjenik sploh obstaja. »Zver miruje. Tam v daljavi spi,« je napisal Guy de Maupassant, francoski pisec iz 19. stoletja, v svoji knjigi La Sicile. Če se pojavi oblak dima, domačini morda goro s pogledom na hitro ošinejo. Toda če sredi noči zaslišijo odmevajoč pok ali vidijo, da pepel pokriva balkone in ceste ali pa jim sili v nos in oči, je vse drugače. Nato modro pokažejo strahospoštovanje do Etne, še posebej, ko vidijo, da se rdeča reka lave počasi, a nezadržno spušča z gore, pri tem pa pogoltne vse, kar ji pride na pot.

Kljub temu imajo tamkajšnji ljudje Etno za »dobrodušno velikanko«. Saj je navsezadnje, čeprav je povzročila veliko škode – uničila mesta, pridelek in bolj nedavno turistične objekte – terjala zelo malo žrtev. Po uničevalnih izbruhih, ko je pometla s sadovi človeškega dela, so se trdoživi domačini preprosto lotili dela in začeli znova.

Italijanski pesnik Giacomo Leopardi je dobro opisal navezanost, ki jo čutijo ljudje ob vznožju ognjenika do svoje zemlje. Takšne ljudi je primerjal s košeničico, grmom, ki pogosto raste na vulkanskih tleh. Njeni rumeni cvetovi so prelepi in kar sijejo. Svoje glave visoko nosijo in se pokončni upirajo, vse dokler jih ne zalije potok lave. Ko ognjenik neha bruhati in se kamnine ohladijo, se košeničica, močna in pogumna, potrpežljivo vrne na delo in prične znova rasti!

Etna se spreminja

Ta »dobrodušna velikanka« se po mnenju vulkanologov, kot je videti, spreminja. Do nedavna za Etno ni bila značilna eksplozivnost, toda zdaj glede na revijo Focus »pričenjamo na ognjenik, ki je nekoč veljal za živahnega, vendar nenevarnega, gledati vse bolj sumničavo«. Francoski in italijanski raziskovalci opozarjajo, da se Etna »iz efuzijskega ognjenika, kar pomeni ognjenika s počasnim tokom lave in nizkim sproščanjem plinov, postopno spreminja v eksplozivnega«. Zato Paola Del Carlo, raziskovalka na italijanskem Državnem inštitutu za geofiziko in vulkanologijo v Catanii, pravi, da je »v preteklih 30 letih tako efuzijsko kot eksplozivno delovanje [ognjenika] brez dvoma postalo intenzivnejše in težko je natančno predvideti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti«.

Izjemna predstava

Etna sicer vzbuja strah in zahteva spoštovanje, vseeno pa ponuja izjemno predstavo. Ko je pozimi odeta v belino ali poleti oblečena v temno rjavo, ko tiho kraljuje nad obalo, ko zatrese zemljo in srca ali pa razsvetli noči z ognjem, je dokaz o moči njega, ki jo je ustvaril. (Psalm 65:6; 95:3, 4) Če imate kdaj priložnost obiskati prelepo Sicilijo, nikar ne pozabite na Etno. Videli jo boste v daljavi z njenim značilnim oblakom dima. »Naj vas ne skrbi, če slišite bobnenje,« radi rečejo domačini. »Tako vam Etna izreče dobrodošlico.«

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ITALIJA

SICILIJA

Etna

[Slika na strani 14]

Risba Etne iz leta 1843

[Vir slike]

Culver Pictures

[Slika na strani 15]

26. julij 2001

[Slika na strani 15]

28. julij 2001 s Catanio v ozadju

[Slika na strani 15]

30. oktober 2002

[Slika na strani 15]

12. september 2004

[Slika na strani 16]

Čudno oblikovane skale, poimenovane Faraglioni

[Slika na strani 17]

Etni domačini pravijo »dobrodušna velikanka«

[Navedba vira slike na strani 15]

[Navedba vira slike na strani 16]

PREBUDITE SE!