Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vloga sodelovanja v naravi

Vloga sodelovanja v naravi

Vloga sodelovanja v naravi

V naravi »je preživetje prav toliko odvisno od navezovanja tesnih stikov s sosedi, kot je odvisno od rasti in razmnoževanja«. (Liaisons of Life)

OCEAN je bil miren in tih. Spokojnost je motilo le vreščanje na ducate morskih ptic. Njihovo razburjenje je kazalo na to, da se pod morsko gladino nekaj dogaja. Nenadoma so se pojavili mehurčki in počasi je na gladini nastal bel obroč. Čez nekaj trenutkov sta se sredi obroča v bistri vodi prikazali dve veliki in temni bitji. Bila sta kita grbavca, ki sta se s široko odprtimi usti, obrobljenimi z vosi, dvigala iz slanih globin. Na površju sta zaprla svoje velikanske čeljusti, zaprhala in se potopila, da bi še enkrat ponovila predstavo.

Kita sta skupaj zbirala in goltala obilje krila, podobnega rakcem. Štiridesettonska sesalca sta se kakor v nekakšnem podvodnem baletu potopila pod kril in plavala proti gladini v ozkem krogu, medtem pa skozi nosno odprtino spuščala zrak. S tem domiselnim manevrom sta kril obdala z »mrežo« mehurčkov. Nato sta se dvignila navpično skozi »mrežo«, ki sta jo naredila, in se gostila s svojim plenom.

Na afriških planjavah pogosto sodelujejo pavijani in impale. »Ti dve vrsti imata vzajemen alarmni sistem,« piše v reviji Scientific American. Dober voh impal dopolnjuje oster vid pavijanov in zaradi tega se plenilci težko neopazno približajo. Podobno sodelovanje obstaja med noji, ki dobro vidijo, in zebrami, ki imajo tanek sluh.

To je le nekaj od neštetih primerov sodelovanja v živem svetu okoli nas. Zares, vzajemno pomoč je mogoče videti pri vseh oblikah življenja, od mikrobov do človeka, in med podobnimi ter različnimi vrstami. Pred tisočletji je kralj Salomon, ki se je zanimal za naravo, opazoval skromno mravljo. Napisal je: »Pojdi k mravlji, o lenuh, oglej si pota njena in uči se modrosti: nima vodnika, nadzornika ali zapovednika, vendar pripravlja po leti hrano svojo, ob žetvi znaša, kar bo uživala.« (Pregovori 6:6–8)

Mravlje so odličen zgled sodelovanja, marljivosti in reda. Pogosto skupaj privlečejo v mravljišče reči, ki so veliko večje od njih samih. Nekatere mravlje celo pomagajo vrniti se domov ranjenim ali izčrpanim članom kolonije. Glede na vse te značilnosti ne preseneča, da je Salomon izbral ravno mravlje kot zgled, vreden posnemanja.

V naslednjih člankih bomo videli, kako je sodelovanje, ki omogoča življenje, tudi človeško, osrednja tema ‚knjige narave‘. Prav tako bomo spoznali povsem nasprotno vlogo, ki jo imajo ljudje, ko izkoriščajo in onesnažujejo naravo ter njen živelj spravljajo na rob preživetja. Ali bo Stvarnik dopuščal takšno ravnanje v nedogled?

[Slika na strani 3]

Zgoraj: Pavijani in impale imajo vzajemen alarmni sistem

[Slika na strani 4]

Mravlje so zgled sodelovanja

[Slika na strani 4]

Noji z dobrim vidom in zebre s tankim sluhom so si v pomoč