Zakaj je sodelovanje nujno

»Noben organizem ni otok – vsak je neposredno ali posredno povezan z drugimi organizmi.« (Symbiosis—An Introduction to Biological Associations)

ŽIVLJENJE na zemlji je preplet med seboj povezanih in odvisnih organizmov, zato je izraz »mreža življenja« nadvse primeren! Ljudje smo še kako vpleteni v to mrežo. Dokazov za to ni treba posebej iskati, saj jih najdete že v svojem telesu. V vaših prebavilih tiho dela vojska prijaznih bakterij, ki vam pomagajo ostati zdravi, tako da uničujejo škodljive vsiljivce ter sodelujejo pri prebavi in tvorjenju nujno potrebnih vitaminov. V zameno pa jim vi, gostitelj, nudite hrano in ugodno okolje za življenje.

Podobno zavezništvo obstaja v živalskem kraljestvu, še posebej pri prežvekovalcih, kot so krave, jeleni in ovce. V njihovem vampu, prvem delu večdelnega želodca, je pravcati ekosistem bakterij, gliv in praživali. Ti mikrobi razgradijo celulozo (vlaknat ogljikov hidrat, ki je v rastlinah) s pomočjo fermentiranja v različna hranila. Bakterije pri prebavi celuloze pomagajo celo nekaterim žuželkam, med njimi tudi članom družin hroščev, ščurkov, srebrnih ribic, termitov in os.

Takšno tesno sodelovanje med različnimi organizmi se imenuje sožitje ali simbioza. * »Tovrstna zavezništva so pomembna za razvoj vsakega živega bitja,« piše Tom Wakeford v svoji knjigi Liaisons of Life. Vzemimo za primer prst, saj iz nje izvirajo mnoga živa bitja.

 Prst – praktično živ organizem!

V Bibliji piše, da ima prst moč. (1. Mojzesova 4:12) To je razumna trditev, saj je zdrava prst polna življenja. Je kompleksno okolje za rast in v njej kar mrgoli organizmov. V samo enem kilogramu zemlje je lahko precej več kot 500 milijard bakterij, milijarda gliv in do 500 milijonov mnogoceličarjev, od insektov do črvov. Mnogi od teh organizmov sodelujejo med sabo pri razgrajevanju organskih snovi – kot so odpadlo listje in živalski iztrebki – pri tem pa izločajo dušik, ki ga pretvorijo v takšno obliko, da ga rastline lahko vsrkajo vase. Poleg tega spreminjajo ogljik v ogljikov dioksid in druge spojine, ki jih rastline potrebujejo za fotosintezo.

Metuljnice, kot so lucerna, detelja, grah in soja, imajo poseben odnos z bakterijami, katerim dovolijo, da »okužijo« njihov koreninski sistem. Bakterije ne škodujejo rastlinam, ampak spodbujajo korenine, da poženejo majhne koreninske gomoljčke, v katere se bakterije naselijo in se za skoraj 40-krat povečajo ter postanejo bakteroidi. Njihova naloga je pretvarjanje dušika v spojine, ki jih stročnice lahko uporabijo. V zameno pa bakterije od rastlin prejmejo hrano.

Glive oziroma plesni imajo prav tako pomembno vlogo pri rasti rastlin. Pravzaprav ima skoraj vsako drevo, grm in trava skrivno, podzemno zvezo z glivami. Tudi ti organizmi »okužijo« korenine in rastlinam pomagajo vsrkati vodo in pomembne minerale, kot so železo, fosfor, kalij in cink. Ker glive nimajo klorofila in ne morejo same proizvesti hrane, v zameno iz rastline črpajo ogljikove hidrate.

Rastlina, ki je zelo odvisna od gliv, je orhideja. V naravi se zavezništvo prične pri orhidejinih prašnatih semenih, ki potrebujejo pomoč pri kaljenju. Glive pomagajo tudi odrasli rastlini, tako da povečajo učinkovitost njenega sorazmerno majhnega koreninskega sistema. Po Wakefordovih besedah gliva »tvori velik in dinamičen sistem zbiranja hranilnih snovi, ki zagotavlja, da so orhidejine potrebe po hranilih povsem zadovoljene. V zamenjavo [gliva] od rastline utegne prejeti majhne količine vitaminov in dušikovih spojin. Vendar ima orhidejina radodarnost jasne meje. Z naravnimi fungicidi preprečuje glivi, da bi se s svojega doma v koreninah razširila navzgor po steblu.«

Sodelovanje cvetnic s prstjo je le del zgodbe, ustvarjajo namreč tudi druga vidnejša zavezništva.

Sodelovanje zaradi razmnoževanja

Ko čebela pristane na cvetu, sklene simbiotično partnerstvo s svojim gostiteljem. Čebela dobi nektar in cvetni prah, roža pa pelodna zrna drugih cvetov iste vrste. To zavezništvo cvetnicam omogoča razmnoževanje. Po oprašitvi nehajo proizvajati hrano. Kako žuželke vedo, da je »samopostrežba« zaprta? Cvetovi jim to »povedo« na različne načine. Morda ne dišijo več, odvržejo cvetne liste ali spremenijo smer rasti oziroma barvo – nemara postanejo bolj medle. Nas to morda razžalosti, vendar je to zelo uvidevno do delavnih čebel, ki se lahko sedaj posvetijo rastlinam, ki imajo »samopostrežbo« še odprto.

V zadnjih letih na nekaterih področjih število opraševalcev, še posebej čebel, močno upada. To je zlovešč pojav, saj skoraj 70 odstotkov cvetnic oprašujejo žuželke. Poleg tega 30 odstotkov hrane dobimo iz rastlin, ki jih oprašijo čebele.

 Mravlje vrtnarice

V simbiotičnem zavezništvu z rastlinami živijo tudi določene vrste mravelj. Te v zameno za bivališče in hrano morda oprašijo svojega gostitelja, raznosijo njegova semena, mu pomagajo priskrbeti hranila oziroma ga ščitijo pred rastlinojedci, pa naj gre za druge žuželke ali sesalce. Vrsta mravelj, ki si naredi dom v akacijinih votlih trnih, uniči celo nevarne ovijalke, ki jih odkrije med patruljiranjem okoli drevesa. Akacija se za te prvovrstne vrtnarske storitve zahvali tako, da jim postreže s sladkim nektarjem.

Po drugi strani pa imajo nekatere vrste mravelj raje »živinorejo«. Skrbijo za listne uši, ki izločajo sladko medeno roso, ko se jih mravlje nežno dotikajo s svojimi tipalnicami. Glede listnih uši v knjigi Symbiosis piše: »Mravlje za te žuželke skrbijo podobno, kakor se skrbi za govedo, saj jih molzejo in varujejo pred plenilci.« Ravno tako kakor spravi živinorejec svoje krave čez noč v hlev, mravlje pogosto zvečer odnesejo listne uši na varno v mravljišče, nato pa jih zjutraj vrnejo na »pašnik«, običajno na bolj sveže in hranljivejše liste. In ne  govorimo o samo nekaj listnih ušeh. Mravlje lahko imajo »črede«, ki štejejo po več tisoč uši v enem samem mravljišču!

Mravlje skrbijo tudi za gosenice nekaterih vrst metuljev. Veliki arionov modrinček denimo živi v simbiozi z rdečimi mravljami. Pravzaprav brez njihove pomoči ne more končati svojega razvoja. Gosenica nagradi svoje gostitelje s sladkimi izločki. Kasneje, ko metulj pride iz bube, zapusti mravljišče cel in nepoškodovan.

Živijo tvegano

Če bi bili ptica, ali bi v svoje gnezdo prinesli živo kačo? »Nikoli!« boste rekli. Vendar ena vrsta ptic – kričavi skovik – dela prav to. Kača se imenuje teksaška slepa kačica. Mladičem ne škoduje, temveč se hrani z mravljami, mušicami ter drugimi insekti in njihovimi ličinkami ali bubami. V članku iz revije New Scientist je pisalo, da mladički, ki odraščajo s slepo kačico v gnezdu, »rastejo hitreje in imajo več možnosti, da preživijo,« kakor tisti, ki niso deležni družbe tega živega sesalnika.

Ptica, ki je iz vrste prlivk, ne živi s kačo, ampak si gnezdo rada splete v bližini gnezda nilskega krokodila – plazilca, ki lovi določene ptice! Vendar krokodil prlivke ne poje, ampak jo ima za čuvajko. Prlivka se, če njenemu ali krokodiljemu gnezdu preti nevarnost, prične oglašati s posebnimi opozorilnimi klici. Če krokodila ni doma, ga bodo ti klici navedli, da bo pridrvel domov.

S kljuvanjem in strganjem do čistoče

Ali ste na hrbtu antilop, krav, žiraf ali volov že kdaj videli kljuvati ptice, kot so kravje čaplje ali govedarji? Te ptice niso nadležne, temveč svojim gostiteljem v bistvu delajo  veliko uslugo, s tem da pojedo uši, klope in druge zajedalce, ki si jih sami ne morejo odstraniti. Prav tako pojedo vneto tkivo in ličinke. Govedarji tudi žvižgajo, da bi svoje gostitelje opozorili na morebitno nevarnost.

Povodni konj večino časa preživi v vodi, zato za njegovo čistočo skrbijo tako leteči kot plavajoči »prijatelji«. Ko je povodni konj v vodi, črne mrenice, vrsta krapov, z njega »posesajo« alge, odmrlo kožo in zajedalce – pravzaprav vse, kar je na koži živali. Očistijo mu celo zobe in dlesni! Na pomoč priskočijo tudi druge vrste rib – nekatere čistijo rane, druge pa svoj dolgi gobček potisnejo med njegove prste in druge težko dosegljive dele ter grizljajo.

Seveda ribe prav tako privlačijo neželene priveske, kot so rakci, zunanje bakterije, glivice in uši, zato se morajo znebiti tako njih kot tudi poškodovanega ali obolelega tkiva. V ta namen se morske ribe običajno odpravijo v bližnjo čistilnico. Tam živobarvni glavoči, ustnače in kozice čistilke svoje stranke temeljito očistijo, za svoj trud pa so nagrajene z obrokom hrane. Večje ribe utegnejo imeti celotno skupino čistilcev, ki skrbijo zanje!

Ribje stranke na različne načine pokažejo, da želijo biti očiščene. Nekatere se denimo postavijo v nenavaden položaj – z glavo navzdol, z repom pa navzgor. Ali pa na široko odprejo usta in škrge, kakor da bi hotele reči: »Vstopite. Ne bom ugriznila.« Čistilci jim z veseljem ustrežejo, tudi če je stranka strašljiv plenilec, na primer lisasta murena ali morski pes. Nekatere ribe med čiščenjem spremenijo barvo, morda zato, da bi bili zajedalci vidnejši. Morske ribe v akvarijih brez čistilcev »kmalu preplavijo zajedalci in postanejo bolehne«, piše v knjigi Animal Partnerships. »Toda čistilec se takoj, ko ga dajo v akvarij, loti dela, in ribe, kakor da bi vedele, kaj se dogaja, se postavijo v vrsto za čiščenje.«

Več ko se naučimo, bolj nas osupljata ubranost in medsebojna odvisnost, ki se kažeta v živi naravi okoli nas. Vsak organizem, podobno kakor glasbeniki v orkestru, igra svoj del v simfoniji življenja – tudi človeškega – tako da je življenje možno in hkrati prijetno. To prav gotovo priča o inteligentnem načrtovanju in vrhunskem Načrtovalcu! (1. Mojzesova 1:31; Razodetje 4:11)

Edini vir neubranosti

Zares je žalostno, da ljudje pogosto premalo sodelujejo z naravo. V primerjavi z živalmi, ki jih vodi predvsem nagon, na ljudi vplivajo različni dejavniki, od ljubezni in drugih prijetnih lastnosti do sovraštva in pohlepne sebičnosti.

Ker je videti, da ljudi vedno bolj vodi slednje, mnoge skrbi prihodnost našega planeta. (2. Timoteju 3:1–5) Vendar ne računajo na Stvarnika. Izpolnitev Božjega namena z zemljo ne bo pomenila le vzpostavitve pravega ravnovesja v naravi, ampak tudi sožitje brez primere med vsemi živimi bitji, tudi ljudmi.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 7]

Eden, v resnici pa dva

Tiste skorjaste, sive ali zelene zaplate, ki jih pogosto vidite na skalah in drevesnih deblih, so najverjetneje lišaji. V nekaterih virih piše, da utegne obstajati okoli 20.000 vrst lišajev! Morda so videti kot en sam organizem, v resnici pa so skupnost gliv in alg.

Zakaj se ta dva organizma združita? Glive ne morejo same proizvajati hrane. Zato z mikroskopskimi nitkami objamejo algo, ki s fotosintezo ustvarja sladkorje. Nekaj teh sladkorjev uide skozi algine stene in gliva jih vsrka vase. Alga pa od svoje gostiteljice v zameno dobi vlago in zaščito pred močnimi sončnimi žarki.

Neki znanstvenik je s pridihom humorja lišaje opisal kot »glive, ki so se domislile poljedelstva«. In v tem so lišaji kar uspešni, saj, kot piše v knjigi Liaisons of Life, »pokrivajo desetkrat več zemeljskega površja kot tropski deževni gozdovi«. Njihov življenjski prostor je od Arktike do Antarktike, uspevajo pa celo na hrbtu žuželk!

[Okvir/slike na strani 8]

Korale – čudež simbioze

Koralni grebeni so sestavljeni iz polipov in alg. Alge dajejo koralam njihove sijajne barve, saj so v skoraj vsakem razpoložljivem kotičku polipa. Pogosto so težje od polipov, včasih celo trikrat težje, zaradi česar so korale bolj rastline kot živali! Glavna funkcija alg je fotosinteza in 98 odstotkov organskih spojin, ki pri tem nastanejo, dajo svojemu gostitelju kot »najemnino«. Polipi potrebujejo to hrano za preživetje, pa tudi za gradnjo apnenčastih ogrodij, iz katerih nastajajo koralni grebeni.

Algam to zavezništvo koristi zaradi najmanj dvojega. Prvič, s polipovimi odpadki – ogljikov dioksid, dušikove spojine in fosfati – se prehranjujejo. Drugič, trdno ogrodje jih ščiti. Alge potrebujejo tudi sončno svetlobo, zato koralni grebeni nastajajo v bistrih vodah, skozi katere svetloba dobro prodira.

Ko korala doživi stres, kot je denimo povišanje temperature vode, polipi izvržejo algo, pri čemer postane vidno belo ogrodje. Zaradi pomanjkanja hrane lahko poginejo. Zadnja leta znanstveniki po svetu opažajo alarmanten porast koral, ki so izvrgle algo.

[Okvir/sliki na straneh 8, 9]

 Lekcija iz sodelovanja

Dve reaktivni letali sta leteli po nebu tesno eno za drugo, podobno kakor letijo ptice. Toda to ni bil rutinski let, ampak znanstveni poskus, ki je temeljil na preučevanju pelikanov. Raziskovalci so ugotovili, da pelikani, ko letijo v formaciji, dobijo dodaten vzgon od tistih, ki so pred njimi. Zaradi tega imajo za 15 odstotkov počasnejši srčni utrip kakor takrat, ko letijo sami. Ali bi si z istimi aerodinamičnimi načeli lahko pomagali v letalstvu?

Strokovnjaki so temu želeli priti do dna, zato so testno letalo opremili z vrhunsko elektronsko opremo, ki je pilotu omogočala, da je svoje letalo ohranjal v točno določenem položaju glede na vodilno letalo, ki je bilo približno 90 metrov pred njim. (Glej sliko.) In kakšen je bil rezultat? Letalo je imelo za 20 odstotkov nižji zračni upor kot običajno in porabilo je do 18 odstotkov manj goriva. Raziskovalci so mnenja, da bi ta odkritja lahko uporabili tako v vojaške kot civilne namene.

[Vir slike]

Reaktivni letali: NASA Dryden Flight Research Center; ptice: © Joyce Gross

[Slika na strani 5]

Krave v svojem vampu gostijo pravcati ekosistem bakterij, gliv in praživali (vstavljena slika je povečana)

[Vir slike]

Vstavljena slika: Melvin Yokoyama and Mario Cobos, Michigan State University

[Slika na strani 7]

Čebele omogočajo razmnoževanje cvetnic

[Slika na straneh 8, 9]

Krava s kravjo čapljo

[Slika na strani 10]

Kozica čistilka na morski vetrnici

[Slika na strani 10]

Ščetinozobka z majhno ribo čistilko