‚Ali ste že videli bolivianito?‘

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BOLIVIJE

STLAČILA sva se v majceno sobo in nisva pričakovala, da bova v njej videla kaj zares lepega. Mlad draguljar naju je pogledal izza svoje obrabljene delovne mize, prekrite z orodji in s skicami. Dejala sva mu, da si želiva ogledati nakit.

Bil je prijazen, in ko sva mu povedala o najinih poizkusih, da bi izdelovala nakit, so se mu oči zaiskrile od navdušenja. Začel nama je pojasnjevati ročno delo, ki ga opravlja, in kazati nekatere od svojih stvaritev. Videla sva, da je nadarjen draguljar. Nato pa naju je vprašal: »Ali sta že videla bolivianito?«

Nekaj povsem novega

Ko je opazil zmeden izraz na najinih obrazih, je na mizi naredil nekaj prostora in nato previdno odvil črno žametno blago. Pred seboj sva prvič zagledala brušene kamne bolivianita – na prvi pogled močno vijoličaste barve. Toda ko sva enega dvignila k luči in pogledala skozenj, sva videla zlat odsev. Prav to, da se v istem kamnu tako očarljivo prepletata vijoličasti ametist in rumenkasti citrin, daje bolivianitu edinstveno lepoto.

Bolivianit (v španščini bolivianita) je trgovsko ime za ametrin. Na odprtem trgu se je prvič pojavil leta 1989. Ko nama je prišlo na uho, da Bolivija, v kateri živiva, velja za edini pomembni vir naravnega ametrina na svetu, sva hotela videti, odkod ti redki, a vseeno dosegljivi kamni prihajajo.

Pustolovsko potovanje

Obisk rudnika se je izkazal za precejšnjo pustolovščino. V mestu Puerto Suárez, blizu bolivijske meje z Brazilijo, sva se vkrcala na majhen čoln z zunajkrmnim motorjem in se po reki Paragvaj odpravila na 150 kilometrov dolgo potovanje proti severu, skozi pokrajino Pantanal. Osupnile so naju divje živali  – velike bele čaplje in jabiruji na nebu, aligatorji v vodi in vidre, ki so se igrale na obrežju.

S čolnom sva potovala šest ur in se nato do rudnika odpeljala s tovornjakom na štirikolesni pogon. V rudniku je zaposlenih kakih 120 ljudi. Dva inženirja sta se prijazno ponudila, da nama ga razkažeta. Razteza se na približno desetih kvadratnih kilometrih in ima številne jaške. Nekateri od njih so dolgi skoraj 60 metrov. Inženirja sta pojasnila, da izkopavajo s tradicionalnimi metodami, kot sta vrtanje in razstreljevanje, ko pa pridejo do nahajališča dragocenega kamna, začnejo kristale ruvati z rokami. Mešanico surovih kamnov pošljejo v predelovalni obrat in tam jih 18 odstotkov obdelajo v dragulje. Preostale pa zaoblijo ali pa oblikujejo v prizme. Iz nekaterih koščkov izrezljajo umetnine, druge kamne pa prodajo neobdelane kot okraske.

Kristalna votlina

Pred spustom v rudnik smo si nadeli rokavice in čelado. Z žepnimi baterijami smo se po lesenih lestvah spustili 20 metrov globoko. Ko smo prišli do konca vijugastega hodnika, sva od začudenja začela loviti sapo. Strmela sva v prostor, ki je meril 4 metre krat 3 metre krat 1 meter ter bil posut z vijoličasto in zlato obarvanimi kristali. Lastnik rudnika namerava ta prostor ohraniti kot naravno čudo. To je eden najlepših prizorov, kar sva jih kdaj videla.

Kako se v istem kristalu sploh lahko prelivata dve barvi, še ni povsem razumljivo. Videti je, da je med oblikovanjem kremenovih kristalov prišlo do nekakšne spremembe v geokemijskih procesih, temperaturi, sevanju ali pritisku. Draguljarji surove kamne spretno obrusijo in zgladijo, tako da sta v vsakem bolivianitu prisotni obe barvi.

To potovanje je bilo nepozabno. Spomini na ta oddaljeni rudnik in trud, ki ga je treba vložiti v izkopavanje, brušenje in glajenje draguljev, naju spodbujajo, da lepoto bolivianita še bolj ceniva. (Psalm 104:24, NW)

[Slike na straneh 16, 17]

Rudar pregleduje kristal

[Slike na straneh 16, 17]

S kristali obložena votlina

[Slike na straneh 16, 17]

Izkopavanje kristalov

[Slika na strani 17]

Brušen dragulj bolivianita

[Navedba vira slike na strani 16]

Vse fotografije razen votline: Minerales y Metales del Oriente, S.R.L.

[Navedba vira slike na strani 17]

Dragulji: Minerales y Metales del Oriente, S.R.L.