Končno za vse lep dom!

NA OBROBJU Nairobija v Keniji na 56 hektarjih zemlje leži čudovit kompleks Združenih narodov Gigiri, v katerem je tudi sedež UN-HABITAT. Ta skupnost je simbol mednarodne zavezanosti, da se reši svetovna stanovanjska kriza. Na sprehodu po Gigiriju lahko vidimo presunljiv dokaz tega, kaj je mogoče doseči s skupnim prizadevanjem in ustrezno denarno podporo. Nekdaj pusto zemljo so spremenili v povsem funkcionalno in lepo rekreacijsko območje za osebje in obiskovalce.

Vendar se le nekaj kilometrov stran vztrajno širi sorazmerno novo barakarsko naselje, ki je žalosten opomin na to, kako težko rešljiva je sedanja stanovanjska kriza. Barake, narejene iz blata, palic in pocinkane pločevine, merijo približno 16 kvadratnih metrov. Poti med njimi zaudarjajo po umazani odpadni vodi. Stanovalci plačujejo za vodo skoraj petkrat toliko kot povprečen prebivalec v Združenih državah. Večina ljudi od približno 40.000, ki tukaj živijo, je v svojih 20-ih in 30-ih letih. Niso leni ali nemotivirani. Sem so prišli, da bi si v bližnjem Nairobiju poiskali delo.

Svetovni voditelji pa se zbirajo povsem nasprotno v čistem, funkcionalnem in privlačnem okolju, da razpravljajo o prihodnosti revnih moških, žensk in otrok, ki živijo v neposredni bližini. Žalostna resnica je, da ima po besedah generalnega sekretarja Združenih narodov »svet sredstva, znanje in moč« za znatno izboljšanje življenja prebivalcev barakarskih naselij. Kaj je potem treba narediti? »Upam, da [. . .] bodo vsi vpleteni [lahko] premagali apatičnost in pomanjkanje politične odločenosti, ki ovirata napredek,« je sklenil Anan.

Kako stvarno pa je upati kaj takega? Kaj bi bilo treba, da bi se vsi mednarodni, regijski in lokalni politiki odrekli lastnim interesom in si prizadevali za rešitev, ki bi koristila vsem? Obstaja Nekdo s sredstvi, znanjem in močjo, da konča sedanjo krizo. Kar je še pomembnejše, je tudi sočuten in odločen, da kmalu ukrepa. Pravzaprav je njegova vlada že pripravila podroben program, s katerim se bo svetovni stanovanjski problem rešilo za vselej.

Nov stanovanjski program

Naš stvarnik Bog Jehova v Bibliji opisuje, kaj se je namenil narediti. Obljublja: »Ustvarjam nova nebesa in zemljo novo.« (Izaija 65:17) To bo povzročilo dramatično spremembo. Nova »nebesa« oziroma vlada bo dosegla to, česar sedanje človeške vlade ne morejo. Božje kraljestvo bo vsakemu, ki bo del nove zemeljske družbe, zagotovilo zdravje, varnost in samospoštovanje. Pred tem je bilo Izaiju še povedano, da bodo bodoči člani te nove zemeljske družbe zbrani »v poslednjih dneh«. (Izaija 2:1–4) To pomeni, da so te spremembe zelo blizu. (Matej 24:3–14; 2. Timoteju 3:1–5)

Pomenljivo je, da Bog z besedami, ki so zapisane v drugih vrsticah 65. poglavja Izaijeve knjige, izrecno obljublja, da bo takrat vsem priskrbel trajen dom. »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali,« pravi. »Ne bodo zidali, kdo drugi pa prebival.« (Izaija 65:21, 22) Predstavljajte si, da imate končno pravo streho nad glavo in živite v čistem in varnem okolju, v čudovitem raju! Kdo ne hrepeni po takšnih razmerah? Kako ste lahko prepričani, da bo Bog uresničil, kar je obljubil?

Obljuba, ki ji lahko zaupate

Na začetku, ko je Bog ustvaril Adama in Evo, ju ni pustil na pusti zemlji. Nastanil ju je v vrt v Edenu, lep park s čistim zrakom ter obiljem vode in hrane. (1. Mojzesova 2:8–15) Adamu je bilo naročeno, naj »napolnita zemljo«, ne pa prenapolnita. (1. Mojzesova 1:28) Že od samega začetka je Bog imel namen, da bi vsi prebivalci raja uživali red, sožitje in obilje vsega dobrega.

Kasneje, v Noetovih dnevih, je človeška družba postala nasilna in nemoralna, zato je bila »zemlja [. . .] popačena pred obličjem Božjim«. (1. Mojzesova 6:11, 12) Ali je Bog  ob takšnih razmerah zamižal na eno oko? Ne. Nemudoma je ukrepal. Zaradi svojega imena ter zaradi pravičnega Noeta in njegove družine je z vesoljnim potopom zemljo očistil. Ko so Noe in njegova družina stopili iz barke v svoj novi dom, jim je bilo znova naročeno, naj se razselijo in ‚množijo ter napolnijo zemljo‘. (1. Mojzesova 9:1)

Še kasneje je Bog dal Izraelcem dediščino, ki jo je obljubil njihovemu predniku Abrahamu. Obljubljena dežela je bila opisana kot ‚dobra in prostrana dežela, v kateri teče mleko in med‘. (2. Mojzesova 3:8) Izraelci so bili zaradi svoje neposlušnosti 40 let brez stalnega domovanja in so tavali po puščavi. Vendar Bog zvestovdano izpolnjuje svoje obljube, zato jim je sčasoma dal deželo, da so jo poselili. Navdihnjen zapis poroča: »GOSPOD jim je pripravil pokoj vsepovsod [. . .]. Ni izginila besedica od vsega dobrega, kar je bil GOSPOD obljubil Izraelovi hiši; vse se je izpolnilo.« (Jozue 21:43–45)

Končno dom!

Torej je jasno, da Jehovove besede iz 65. poglavja Izaijeve knjige niso prazne obljube. Kot Stvarnik vsega ima vsekakor moč narediti, kar koli je treba, da bi zemljo očistil in izpolnil svoj prvotni namen zanjo. (Izaija 40:26, 28; 55:10, 11) Še več, Biblija nam zagotavlja, da to hoče narediti. (Psalm 72:12, 13) V preteklosti je pravičnim ljudem priskrbel primerna bivališča in kmalu bo zopet to naredil.

Pravzaprav, ko je prišel na zemljo njegov Sin, Jezus Kristus, je ta svoje sledilce izrecno učil, naj molijo, da ‚se Božja volja zgodi, kakor v nebesih tako tudi na zemlji‘. (Matej 6:10) Nakazal je, da bo zemlja raj. (Luka 23:43) Pomislite, kaj bo to pomenilo. Nič več barakarskih in divjih naselij, ljudje ne bodo več spali na ulici in nihče jih ne bo prisilno izselil iz njihovih domov. To bo radosten čas! Pod vlado Božjega kraljestva bo končno vsakdo dobil stalen dom!

 [Okvir/slika na strani 10]

KJE SO STANOVALI STAROVEŠKI IZRAELCI

Dokazi kažejo, da so Izraelci, podobno kakor Kanaanci pred njimi, imeli raje kamnite hiše, saj so te bile trdnejše od drugih in so bolj ščitile pred vsiljivci. (Izaija 9:10; Amos 5:11) Vendar so v nižavju stene naredili iz na soncu sušene ali žgane opeke iz blata. Skoraj vse strehe so bile ravne in tu in tam so na njih imeli teraso. Na dvorišču so pogosto imeli peč in ponekod tudi vodnjak oziroma vodni zbiralnik. (2. Samuelova 17:18)

V Mojzesovi postavi je bilo zapisanih več navodil, povezanih s hišo. Najvažnejša je bila seveda varnost. Okoli ravne strehe je bilo treba postaviti obzidek, da bi se preprečilo nezgode. Deseta zapoved je Izraelce svarila pred tem, da bi si poželeli hišo svojega bližnjega. Vsakdo, ki je moral prodati hišo, je vsaj za nekaj časa imel pravico, da jo odkupi nazaj. (2. Mojzesova 20:17; 3. Mojzesova 25:29–33; 5. Mojzesova 22:8)

V Izraelu je bila hiša tudi pomemben kraj za duhovno izobraževanje. Še zlasti očetje so imeli nalogo, da svoje sinove poučujejo o Božjih zahtevah, ko sedijo v svojem domu. V hiši ni smelo biti nikakršnih predmetov, povezanih z malikovanjem. (5. Mojzesova 6:6, 7; 7:26)

[Slika na strani 10]

V starem Izraelu so v domovih potekale duhovne dejavnosti, kot je praznovanje šotorskega praznika

[Okvir/slika na strani 12]

ZAČETKI GRADNJE HIŠ

Biblija nič ne govori o tem, da bi prvi človek Adam živel v hiši. Vendar v Prvi Mojzesovi knjigi 4:17 piše, da je Kajn »zidal [. . .] mesto, in imenoval je tisto mesto po imenu sina svojega Enoh«. To mesto je bilo po današnjih merilih najverjetneje le malo bolj utrjena vas. Poročilo ne navaja vrste bivališč. Nemara so v vasi živeli le Kajnovi neposredni sorodniki.

Na začetku človeške zgodovine so bila običajna bivališča šotori. Eden od Kajnovih potomcev, Jabal, je imenovan »oče prebivajočih v šatorih in pastirjev«. (1. Mojzesova 4:20) Šotore je bilo očitno veliko lažje postaviti in prestavljati z enega mesta na drugo.

Sčasoma so mnoge civilizacije gradile mesta z vse bolj dovršenimi domovi. Na primer razvaline mesta Ur, kjer je nekoč živel patriarh Abram (Abraham), kažejo, da so nekateri stanovalci uživali v udobnih z apnom pobeljenih hišah s 13 oziroma 14 sobami. Takšni domovi so bili takrat najverjetneje zavidanja vredni.

 [Slika na straneh 8, 9]

Bog pravičnim obljublja varen dom