‚Spominjamo se česna!‘

Od pisca za Prebudite se! iz Dominikanske republike

ČE BI se daleč proč od doma znašli lačni, katero hrano bi si zaželeli? Na misel bi vam morda prišla sveže sadje in zelenjava, ki se gojita v vaši domovini, ali pa bi pomislili na sočno mesno ali ribjo enolončnico, ki jo je včasih kuhala vaša mama. Toda ali bi se vam pocedile sline po česnu?

Pred kakimi 3500 leti so Izraelci med prečkanjem Sinajske puščave rekli: »Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna.« (4. Mojzesova 11:4, 5, SSP) Da, hrepeneli so po česnu. Judje so ga tako vzljubili, da so, kot pravi izročilo, sami sebe imenovali česnojedci.

Kako je prišlo do tega, da se je Izraelcem česen tako priljubil? Ta začimbnica je bila med dolgim, 215-letnim bivanjem v Egiptu del njihove prehrane. Arheološki dokazi kažejo, da so jo Egipčani gojili, še preden so tja prišli Jožef in člani njegove družine. Grški zgodovinar Herodot poroča, da so egiptovske oblasti kupovale ogromne količine čebule, redkvic in česna, da bi nahranile sužnje, ki so gradili piramide. Videti je, da je takšna prehrana, bogata s česnom, delavce okrepila in povečala njihovo vzdržljivost. Egipčani so, ko so pokopali faraona Tutankamona, v njegovo grobnico dali veliko dragocenih reči in med drugim tudi česen. Česen seveda ni mrtvim nič koristil, pokazalo pa se je, da je zelo koristen živim.

Močno zdravilo

Česen zdravniki že dolgo uporabljajo pri zdravljenju svojih pacientov. Pred dolgimi stoletji sta ga grška zdravnika Hipokrat in Dioskurid priporočala pri prebavnih težavah, gobavosti, raku, ranah, infekcijah in težavah s srcem. V 19. stoletju je česen preučeval francoski kemik Louis Pasteur in tudi opisal njegove antiseptične lastnosti. V 20. stoletju je slavni misijonar in zdravnik Albert Schweitzer v Afriki s česnom zdravil amebno dizenterijo in druge bolezni. Ko je med drugo svetovno vojno ruskim vojaškim zdravnikom zmanjkalo sodobnih zdravil, so ranjene vojake pričeli zdraviti s česnom. Zato je česen postal ponekod znan kot ruski antibiotik. Bolj nedavno so znanstveniki preučili, kako česen koristi obtočilom.

Česen je torej s prehranskega in zdravstvenega vidika nekaj izrednega, njegov vonj in okus pa sta zares edinstvena. Kje je domovina česna? Nekateri botaniki menijo, da prihaja iz srednje Azije in da se je od tam razširil po vsej zemlji. Poglejmo si prekrasen kraj na severni polobli, v katerem je česen znamenit.

Gojenje česna v Constanzi

Dolina Constanza v Dominikanski republiki ima zmerno toplo podnebje in obdajajo jo gore. Blagoslovljena je z bogato prstjo in obilnim deževjem. Constanza je idealno področje za gojenje česna.

V septembru ali oktobru tamkajšnji kmetje očistijo in preorjejo polja, pri tem pa naredijo globoke brazde, ki jih ločujejo približno meter široke grede. V vsako od teh gred izkopljejo tri ali štiri plitvejše jarke in vanje kasneje posadijo česen. Medtem pa delavci razdelijo glavice česna na posamezne stroke.  Stroke najprej 30 minut namakajo v vodi, nato pa jih položijo v jarke, pripravljene za zasaditev. V Dominikanski republiki so zime mile in česen lahko raste.

Marca ali aprila pa se prične pobiranje pridelka. Delavci izpulijo zrasli česen in ga pet ali šest dni pustijo na poljih. Nato ga poberejo, korenine in zelene liste odrežejo, čiste glavice pa spravijo v odprte posode, ki jim pravijo cribe. Napolnjene cribe pustijo kakšen dan stati na soncu, da se pobrani česen osuši. Potem je pripravljen za prodajo.

Malo česna, veliko vonja

Ko se usedete k mizi, da bi pojedli okusno enolončnico ali solato, vas nos hitro opozori, da jed vsebuje česen. Toda zakaj je česen, nedotaknjen v svoji lupini, brez vonja? Močni kemični snovi, ki ju vsebuje, sta ločeni druga od druge, dokler stroka ne podrgnete, narežete ali strete. Ko ga narežete, pride encim alinaza v stik s spojino, ki se imenuje aliin. Temu sledi takojšnja reakcija, pri kateri nastane alicin, ki je vir česnovega vonja in okusa.

Ko odgriznete košček svežega česna, je, kakor da bi vam alicin razneslo v ustih. Najsibo da vam to prija ali ne, vas bo kmalu obdal vonj po česnu. Ali lahko naredite kaj, da bi ublažili zadah po česnu? Poskusite lahko žvečiti vejice peteršilja ali pa klinčke.

Toda imejte v mislih, da ta zadah prihaja predvsem iz vaših pljuč. Ko jeste česen, ga vaš prebavni sistem prenese v kri, ta pa v pljuča. Ko izdihnete, se ta ostra vonjava zazna na vaši sapi. Zato ustna voda in peteršilj ne odstranita vonja po česnu v sapi. Ali obstaja kakšna zagotova rešitev za ta problem? Niti ne. Toda če poskrbite, da bodo vsi okoli vas jedli česen, potem morda nihče ne bo opazil!

V mnogih deželah si je težko predstavljati jedi brez česna. In celo tam, kjer so pri uporabi česna običajno bolj oprezni, mnogo česnojedcev meni, da njegove koristi odtehtajo kakršne koli neprijetnosti.

[Slika na strani 23]

Sušenje česna na polju

[Slika na strani 23]

Dolina Constanza

[Slika na strani 23]

Zakaj ima česen vonj šele, ko ga stremo?