Pazite se »belih zmajev«!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠVICE

Kaj leti brez kril, udari brez rok in vidi brez oči? (Uganka o belih zmajih, ki se pripoveduje že vse od srednjega veka.)

SNEŽNI plazovi, ki so jim ponekod povsem ustrezno nadeli vzdevek beli zmaji, lahko v hipu zasujejo gornika ali pod sabo pokopljejo celotno vas. Iz tega razloga so ljudje o snežnih plazovih govorili kot o beli smrti. Kako nastane ta strah zbujajoč naravni pojav? Če živite v bližini zasneženih gora, odgovor že poznate. Če pa ste doma v tropski deželi ali v nižavju, vas snežni plazovi morda ne skrbijo, saj vas, razen če si ne boste drznili odpotovati na področje belega zmaja, ne ogrožajo.

Snežni plazovi se rodijo v visokogorju, kjer sneg pada v velikih količinah in pogosto. Njihov porod se nenadoma prične, ko se velika množina snega, ledu, zemlje, kamenja in drugega materiala, na primer debel, bliskovito usuje navzdol po pobočju ali čez prepad, pri tem pa pogosto uniči vse na svoji poti. Velikega opustošenja ne povzročita le teža in moč snežnega plazu, ampak tudi njegov predhodnik, zračni tlak, ki lahko podre goste skupine dreves in poškoduje druge objekte na poti, denimo mostove, ceste ali železniške proge.

Naravni pojav

V večtonski gmoti grmeče bele sile so večinoma drobne snežinke. Kako lahko nekaj tako lepega, kot je padajoč sneg, postane tako smrtonosno, kot je topotajoč plaz? Odgovor se skriva v značilnostih snega. Sneg je različnih oblik – kristali in zrna. Kristalne snežinke so vedno šestkrake zvezde neskončno raznolikih vzorcev. Vsaka je sama po sebi čudo! Ko kristali padejo na tla, se lahko njihov videz spremeni. Razlike v temperaturi zraka in pritisk nakopičenega snega lahko povzročijo, da se z usedanjem zmanjšajo. Samo v 24 urah se lahko trideset centimetrov svežega snega stisne na zgolj deset centimetrov.

Stabilnost snežne odeje se spreminja odvisno od oblike snežink. Šestkraki kristali se prepletejo, zrna pa se kotalijo drug čez drugega in ustvarjajo nestabilne snežne plasti. Te zlahka zdrsnejo po stabilnejših spodnjih plasteh. Torej je proženje snežnega plazu odvisno od vrste in količine zapadlega snega, nagnjenosti terena, temperaturnih razlik in moči vetra. Nenamerno ga lahko s svojo težo sproži tudi človek ali žival, ko prečka zasneženo strmino. Vendar obstajajo še druge vrste snežnih plazov.

Pršni plaz oziroma plaz suhega snega nastane, ko mešanico sveže zapadlega zrnatega in kristalnega snega – nekakšen nesprijet prašnat sneg, ki ga imajo smučarji zelo radi – privzdigne močan piš vetra. Ker je ta sneg lahek, se lahko v belem oblaku zakadi v dolino s hitrostjo več kot 300 kilometrov na uro. V tem primeru zračni tlak pred drvečo snežno gmoto tako naraste, da lahko plaz le v nekaj sekundah dvigne strehe in celo uniči hiše.

 Najbolj smrtonosen je polzeči snežni plaz. Vzrok za tovrstne plazove je nakopičen star sneg, ki se je sčasoma sesedel in stisnil. Ko se zgornja plast snega razlomi, utegnejo veliki kosi ledu zdrseti po gorskem pobočju s hitrostjo od 50 do 80 kilometrov na uro. Takšen zbit sneg lahko visi tudi čez rob stene. Za smučarje je to zelo nevarno, saj snežno ploščo lahko odtrga že teža samo enega smučarja in s tem sproži plaz, ki ga lahko pokoplje v nekaj sekundah.

Spomladi je nevarnost snežnih plazov večja. Tako dež kot močno sonce naredita sneg kašast, kar pogosto privede do kložastih plazov oziroma plazov mokrega snega. Čeprav se premikajo počasneje, pa utegne drseti snežna odeja celotnega pobočja. Snežna gmota med polzenjem navzdol pobere skale, drevesa in prst, ki se na koncu plazu naberejo kot umazani kupi odloženega materiala.

Snežnemu plazu je podoben pojav ledenika oziroma ledenega plazu. Ledeniki so velike gmote ledu, ki nastanejo tam, kjer je zelo mrzlo – v depresijah ali na senčnatih pobočjih, na katerih se sneg nikoli ne stali. Vendar sčasoma sneg zmrzne v trd led. Ledeniki polzijo navzdol zelo počasi. Njihovo premikanje je napovedljivo, zato redkokdaj povzročijo veliko poškodb ali škode.

Kje se pojavljajo snežni plazovi?

Snežni plazovi ne nastajajo povsod, kjer je sneg. Za njihov nastanek so potrebne gore določene višine in podnebje, ki omogoča sneg in led. Statistični podatki kažejo, da se po svetu letno sproži okoli milijon snežnih plazov. Nekaj nevarnih območij je v Andih v Južni Ameriki, v Skalnem gorovju v Severni Ameriki, v Himalaji v Aziji in seveda v evropskih Alpah, ki se raztezajo od Francije proti  severovzhodu skozi Švico, Nemčijo in Avstrijo. Na poseljenih delih teh območij zaradi snežnih plazov izgubi življenje v povprečju 200 ljudi na leto in od teh povprečno 26 v Švici.

Dva izjemno opustoševalna snežna plazova sta se zgodila v perujskih Andih. Leta 1962 se je kilometer dolg blok ledu odtrgal od 50 metrov debelega ledenega vrha 6768 metrov visoke gore Nevado Huascarán. Štiri milijone ton težek kos ledu je bil trikrat večji od newyorškega Empire State Buildinga! Ta ledena gmota je v 15 minutah prepotovala 18 kilometrov. Pod snegom je pokopala sedem vasi, v odloženem materialu, ki je bil 13 metrov globok in je v širino meril dva kilometra, pa je umrlo od 3000 do 4000 ljudi. Leta 1970 se je na isti gori zgodilo nekaj podobnega. Vendar je tokrat potres zrahljal ledeni pokrov na severnem vrhu. Cela gora se je zrušila. Na tisoče ton snega, kamenja in ledu se je skozi ozko sotesko pomikalo s hitrostjo 300 kilometrov na uro ter s sabo potegnilo skale in hiše. Ocenjeno je bilo, da je umrlo 25.000 ljudi. Kaj se da narediti, da bi prebivalci gorskih področij bili varni pred takšnimi tragedijami?

Ali je snežne plazove možno preprečiti?

Nekatere je mogoče preprečiti, drugih pa ne. Pri tistih, ki jih povzroči vreme, se nič ne da narediti in so nekaj tako normalnega, kakor deževnica, ki se steka s strehe. So naravna posledica menjavanja letnih časov. Toda vladne službe na ogroženih področjih so se iz izkušenj naučile, da je na teh območjih dobro prepovedati gradnjo hiš in prometne poti zaščititi s predori ali cestnimi galerijami. Po drugi strani je plazove, ki jih povzročijo neprevidni ljudje, denimo drzni smučarji, ki ne upoštevajo opozoril in prepovedi, mogoče preprečiti.

V Švici je vlada zaradi preteklih izkušenj pričela izvajati previdnostne ukrepe. Leta 1931 je bila ustanovljena švicarska raziskovalna komisija, leta 1936 pa se je prva ekipa pogumnih raziskovalcev lotila znanstvenega preučevanja na nadmorski višini 2690 metrov na področju Weissfluhjocha, nad Davosom. Kasneje, leta 1942, je bil ustanovljen švicarski Zvezni inštitut za raziskovanje snega in snežnih plazov. Več drugih sodobnih observatorijev je bilo postavljenih drugod v gorah. Te institucije omogočajo napovedovanje sprememb vremena in redno objavljajo opozorila glede nevarnosti plazov na izpostavljenih pobočjih.

Kljub temu so nepredvideni vremenski pojavi še vedno možni in tveganja se ne dajo odstraniti. Zato se mora vsak, ki živi na ogroženem območju ali pozimi v gorah preživlja počitnice oziroma konec tedna, zavedati svoje odgovornosti, da se ogiba proženju snežnih plazov. Zanimivo je, da so poskusi v Franciji pokazali, da snežnih plazov ne sprožajo niti zvočni valovi, ki jih povzročajo letala, niti človeški glasovi, kot se je nekoč mislilo.

Uradni varovalni ukrepi

Ljudje so kmalu zatem, ko so se naselili na gorskih področjih, prepoznali nevarnost snežnih plazov. Na pobočjih nad naselji so zasadili tako imenovane varovalne gozdove, zato da bi se sneg ustavil tam in ne bi pod sabo pokopal njihovih vasi. V mnogih primerih je bila ta zaščita učinkovita, zato lokalne oblasti še vedno skrbijo za te gozdove. Varovalni gozd je najboljša naravna zaščita pred  snežnimi plazovi. Vendar so izkušnje pokazale, da mora biti gost in imeti na vsakem hektarju več sto dreves, kakor tudi da morajo v njem rasti starejša in mlajša drevesa različnih vrst.

Bolj nedavno so se strokovnjaki domislili kovinskih pregrad, pričvrščenih v beton. Postavijo jih na plazovitem območju nad prvo linijo dreves in so lahko visoke do 4 metre. Vendar bi bilo predrago, če bi jih imeli na vsakem pobočju. Da ne bi stavb odneslo s temeljev, ob vznožju pobočij iz velikih kupov kamenja in zemlje naredijo nasipe. Ti lahko preusmerijo plazove, tako da ne zgrmijo v vasi in domove v dolinah. Lahko pa naredijo tudi dva metra debele in pet metrov visoke nasipe zemlje v obliki črke V. Konica V-ja je obrnjena proti vrhu, zato da lahko razcepi snežni plaz na dvoje in prisili sneg, da zavije vstran. Kraka V-ja sta dolga 90 ali 120 metrov in lahko zavarujeta celotna mesta. Toda ko so v dolini ogrožene pomembne glavne ceste ali železniške proge, so najboljša in tudi najdražja zaščita predori ali galerije, ki jih zgradijo iz lesa, jekla in betona.

Druga metoda preprečevanja snežnih plazov je razbijanje težkih snežnih gmot. Na primer, kanadska vojska vsako zimo patruljira od mesta do mesta in v sneg izstreljuje eksplozivna sredstva. S tem zaščitijo avtocesto Trans-Canada, da ne bi nastal snežni plaz in jo zasul. Do neke mere to metodo uporabljajo tudi v Švici, kjer skušajo snežne plazove preprečiti tako, da eksplozivna sredstva izstrelijo ali spustijo iz helikopterjev na nestabilna pobočja, zato da bi sneg odstranili.

Reševanje izpod snežnega plazu

Smučarji in gorniki bi morali počakati, da se preizkusi varnost pobočij. Nikoli ne prezrite objavljenih opozoril! Zapomnite si, da lahko v snegu obtiči celo najbolj izkušen poklicni smučar. Če vas ujame snežni plaz, ne bodite panični! Strokovnjaki svetujejo, da se premikate, kakor da bi plavali v morju. To vam bo pomagalo ostati blizu vrhnje plasti plazu. Ali pa iztegnite eno roko, kolikor morete visoko nad glavo. S tem utegnete usmeriti pozornost reševalcev na to, kje se nahajate. Z drugo roko si pokrijte usta in nos. Statistični podatki o reševanju kažejo, da le polovica zasutih v snežnem plazu preživi več kot 30 minut pod snegom. Dandanes nekateri smučarji nosijo s sabo signalne naprave, na primer baterijske oddajnike. V visokogorju je bela smrt vedno na preži, zato je žrtve snežnega plazu nujno čimprej odkopati.

Stoletja so menihi avguštinci v švicarskih Alpah vzrejali znamenite pse bernardince. Ti psi imajo potrebno moč in vzdržljivost, da se lahko premikajo po globokem snegu ter zdržijo ledene vetrove in hladno vreme. Imajo dober čut za orientacijo in so zelo občutljivi na gibanje in zvoke, ki jih ljudje ne morejo zaznati. Tako so rešili na stotine življenj, čeprav med reševanjem niso nosili sodčka ruma na ovratnici, kot kažejo številne slike. Danes v reševalnih akcijah sodelujejo večinoma nemški ovčarji, vendar pa za tovrstno delo šolajo tudi nekatere druge pasme. Poleg tega so učinkoviti tudi elektronski pripomočki in reševalci lahko s skrbnim iskanjem rešijo življenja. Vendar pa se po uspešnosti ne morejo kosati z izšolanimi psi.

»Kaj leti brez kril, udari brez rok in vidi brez oči?« je, kot smo videli, pojav, ki razkriva močne sile, delujoče v naravi. Beli zmaji terjajo naše spoštovanje.

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Če vas ujame snežni plaz, se premikajte, kakor da bi plavali v morju

[Slika na strani 18]

Bernardince na slikah pogosto prikazujejo s sodčkom ruma, čeprav jih pri reševalnih akcijah pravzaprav niso imeli

[Navedba vira slike na strani 17]

AP Photo/Matt Hage