Čutili smo Božjo podporo

PRIPOVEDUJE ESTHER GAITÁN

»Vašo mamo smo ugrabili. Ne kličite policije. Samo počakajte, da vas pokličemo jutri zgodaj zjutraj.«

MOJA mlajša sestra je lani nekega torka prejela ta klic o ugrabitvi naše mame Esther. Za klic sem izvedela, ravno ko sva se z možem Alfredom vrnila s shoda v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Ko sva prispela domov k mojim staršem v Ciudad de Mexico, so bili sorodniki že tam. Mlajša sestra in brat sta bila neutolažljiva, mamine sestre pa so bile vse objokane.

Oče in starejši brat sta bila na službenem potovanju. Po telefonskem pogovoru z njima smo se vsi strinjali, da bi bilo najboljše obvestiti policijo. Vso to mučno noč smo Boga v molitvi prosili, naj nam pomaga. Jasno smo čutili, da nam daje »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7)

Naslednje jutro sem se jaz oglasila na klic ugrabiteljev. Čeprav sem bila zelo živčna, sem lahko govorila mirno. Ugrabitelj je hotel govoriti z mojim očetom, vendar sem mu povedala, da ga ni v mestu. Moški je nato rekel, da bodo s pogajanji počakali, dokler se oče ne vrne. Posvaril me je, da bodo mamo ubili, če ne bomo plačali velike vsote denarja.

Naslednji dan sem se zopet jaz oglasila na telefonski klic. Ker sem kljub grožnjam zvenela mirno, me je ugrabitelj vprašal: »Ali se ne zavedate resnosti položaja?«

»Seveda se,« sem odgovorila. »Ugrabili ste mojo mamo. Toda mi smo Jehovove priče in popolnoma smo prepričani, da nam bo naš Bog pomagal. Poleg tega nas Biblija pripravlja  na to, da zdržimo v današnjih težkih časih.«

»Ja, ja. Vse to že vem,« je odgovoril. »Vaša mama pravi isto. Zelo zaupa svojemu Bogu in vam.« Tako smo vedeli, da je mamina vera trdna, kar nas je okrepilo.

Pomoč, da bi zdržali

Medtem ko so dnevi minevali, so nas sokristjani klicali po telefonu ter nam pošiljali razglednice in elektronska sporočila. Še naprej smo obiskovali shode in sodelovali v oznanjevanju. Tolažilo nas je tudi dnevno branje Biblije in biblijske literature. Predvsem pa smo z molitvijo dobili »Božji mir«. (Filipljanom 4:6, 7)

Eden od policistov je pripomnil: »V devetih letih, odkar sem v oddelku, sem videl obup številnih družin, toda vi ste drugačni. Iz vas veje velika spokojnost. Prepričan sem, da je to zaradi Boga, ki ga častite.«

Pokazali smo mu Prebudite se!, 22. december 1999, s sklopom člankov »Ugrabitev – zakaj je to svetovna nevarnost«, ki smo jih zdaj znova preučili. Prebral ga je in prosil za dodatne izvode, obenem pa dejal, da bi Jehovove priče rad bolje spoznal.

Ugrabitelji so mamo po 15-dnevnih pogajanjih nazadnje le izpustili. Počutila se je dobro, čeprav je bila ta čas ločena od drugih v majhni sobi in priklenjena za eno nogo. Vendar so z njo ravnali spoštljivo in ji dajali zdravila, ki jih je običajno jemala za sladkorno bolezen in visok krvni tlak.

Mama je opisala, kako je vse to tako izjemno dobro prestala. »Sprva sem bila zelo prestrašena,« je priznala, »toda potem sem pričela moliti k Jehovu in pomagal mi je, da nisem obupala. Znotraj tistih štirih sten se nikoli nisem počutila osamljena. Odkrila sem, kako resničen je zame Jehova; nikoli me ni zapustil. Prosila sem ga, da bi mi pomagal pokazati sad njegovega duha – predvsem potrpežljivost.

Ker mi je Bog pomagal, nisem nikoli jokala ali postala panična. Dneve sem preživljala tako, da sem se spominjala vseh biblijskih stavkov, ki sem jih poznala, in naglas prepevala pesmi iz naše pesmarice. Včasih sem si predstavljala, da sem na krščanskih shodih in z mislimi sodelovala na njih. Prav tako sem si zamišljala, da oznanjujem ljudem in vodim biblijske pouke. Moje misli so bile s tem tako zaposlene, da je čas hitro minil.

Imela sem celo priložnost, da o svoji veri pričujem ugrabiteljem. Vsakič, ko mi je kdo od njih prinesel hrano, sem mu oznanjevala, čeprav sem imela zavezane oči. Nekoč sem ugrabitelju rekla, da je Biblija napovedala težke čase, v katerih živimo, in da razumem, da gotovo zelo potrebujejo denar. Pripomnila sem, da ima Bog Jehova absolutno moč, vendar je nikoli ne zlorablja. Nato sem ga prosila, naj ne zlorabijo svoje moči nad mano, ampak naj z mano ravnajo človeško.

Ugrabitelj me je poslušal in mi rekel, naj me ne skrbi in da mi ne bodo storili nič hudega. Hvaležna sem Jehovu, da mi je v teh težkih trenutkih stal ob strani. Zdaj sem bolj kot kdaj prej odločena, da mu še naprej, vse dokler bom lahko, služim kot redna pionirka [polnočasna evangelizatorka].«

Brez dvoma je ta težka izkušnja našo mamo, pa tudi vse nas, zbližala z Jehovom. Nimamo besed, s katerimi bi izrazili hvaležnost, da je mama spet doma. Tolaži nas dejstvo, da pod Božjim kraljestvom takšnih strahot ne bo več. Medtem lahko jaz in moja družina potrdimo resničnost psalmistovih besed: »Mnoge so pravičnega nadloge, ali iz njih vseh ga reši GOSPOD.« (Psalm 34:19)