Vojna, ki mi je spremenila življenje

PRIPOVEDUJE MICHAEL MOLINA

‚Republika Vietnam je mornariškega podčastnika Molino nagradila z vietnamskim križem za hrabrost,‘ je poročal vojaški časopis Tester iz Marylanda v ZDA. ‚Kasneje si je Molina za svoj pogum in vztrajnost med nekim drugim hudim oboroženim spopadom prislužil zlato zvezdo kot drugo častno odlikovanje. Šestega junija 1968 je Molina dobil še drugo zlato zvezdo, ko je preprečil, da bi pomembno oporišče prišlo v roke vietkongovim gverilcem.‘

VSEGA skupaj sem opravil 284 bojnih misij in bil odlikovan z 29 medaljami. Danes pa kot krščanski služabnik sodelujem v drugačnem boju, o katerem Biblija pravi: »Ne vojskujemo se [. . .] z mesenim orožjem.« (2. Korinčanom 10:4) Naj vam pojasnim, kako je prišlo do tega, da sem tako spremenil svoje življenje.

Chicago leži v severnem delu ameriške zvezne države Illinois. Zdi se, da z Michiganskega jezera vedno vleče močan veter. Tistega dne, ko sem se rodil, 1. februarja 1947, ni bilo samo vetrovno, ampak tudi ledeno mrzlo. Ker se je moj oče malo pred tem bojeval v drugi svetovni vojni, sta dva vojaška zdravnika mami pomagala, da sem ugledal luč sveta. Ko mi je bilo deset let, se je naša družina preselila v Los Angeles, v Kalifornijo, kjer sta starša starejšega brata, sestro in mene poslala v katoliško šolo.

Odrastel sem ob igranju bejzbola in nogometa po ulicah ter zapuščenih zemljiščih, igrali pa smo se tudi vojake, pri čemer smo uporabljali doma narejene lesene puške in strojnice. Šestdeseta leta, ko sem hodil v srednjo šolo, so bila leta radikalnega mišljenja in spreminjajočih se stališč. Atentati na družbene in politične voditelje, tudi na predsednika Združenih držav, ki so ga leta 1963 ustrelili, protestni pohodi, zažiganje ameriške zastave in nasilne demonstracije so bili na dnevnem redu. Med šolanjem je mene in večino sošolcev skrbelo, da nas bodo vpoklicali v vojsko.

Kmalu zatem, ko sem leta 1966 maturiral, sem dobil obvestilo, naj se javim na preverjanje telesne pripravljenosti, kar sem tudi uspešno prestal. Toda namesto da bi čakal, da me vpokličejo v vojsko, sem se prijavil v mornarico. Ker sem bil navdušen nad helikopterji, sem se prostovoljno ponudil, da bi se pridružil novi eskadrilji mornariških bojnih helikopterjev. Novembra 1967, nedolgo zatem ko sem si  pridobil nekaj temeljnega znanja, sem se znašel v prestolnici Vietnama, v Sajgonu.

Prve vojne izkušnje

Kmalu so me prepeljali na majhno letališče, na katerem so bili štirje helikopterji UH-1 huey. Nekateri iz našega odreda, ki je štel 30 članov mornarice, so spali na začasnem letališču, drugi pa smo bili nastanjeni v 16 kilometrov oddaljeni enonadstropni stavbi. Prvo noč sem se nenadoma prebudil, saj so na stavbo začele deževati krogle. Skotalil sem se s postelje in za nekaj sekund obležal na tleh. Ko sem nad sabo zaslišal streljanje, sem se prebil do stopnic in uspelo mi je priti na streho, kjer mi je nekdo podal puško. Bojevali smo se ves preostanek noči – bosonogi in v spodnjem perilu.

Po treh dneh hudega bojevanja – obkoljeni in povsem odrezani od sveta – nam je zmanjkalo hrane, vode in večine streliva. Poveljnik je ukazal: »Ob jutranjem svitu bomo stekli proti začasnemu letališču.« Prečkati smo morali majhno mesto, ki se je dušilo v plamenih. Ko smo se prebijali skozenj, smo lahko slišali streljanje, tudi iz avtomatskega orožja. Povsod so ležala trupla.

Končno nam je uspelo priti do našega letališča, kjer pa razmere niso bile dosti boljše. Okoli njega smo izkopali strelska zaklonišča in skušali obraniti naše ozemlje. Vietkongovci so večkrat predrli bojno črto in napadli letališče ter pri tem mnoge ubili, tudi našega poveljnika. V strelskem zaklonišču sem ostal več tednov, ne da bi se preoblekel ali oprhal. Nato pa nas je helikopter evakuiral v drugo oporišče.

Po teh prvih dnevih boja sem se odločil, da bom postal strelec iz helikopterja. Nekaj dni so me šolali, nato pa so me sprejeli v helikoptersko posadko. Oboroženi boji so bili na dnevnem redu in včasih sem opravil tri ali štiri misije na dan.

Posledice vojne

Pretreslo me je, da sem bil priča tolikšnemu ubijanju. Hkrati sem premišljeval o protivojnih protestih v moji domovini. Ali se ne bojujemo za svobodo? Ali ne tvegamo svojih življenj, zato da bi drugi lahko bolje živeli? Kljub temu sem se spraševal, kje je v tej vojni pravica. Kdo naj bi od tega imel koristi? Vietnamci? Pred našim prihodom je pri njih že dolga leta divjala vojna. Sedaj pa je bilo samo še več trpljenja in smrti.

Bil sem mlad in nisem razumel političnega ozadja teh bojev, niti nisem imel časa o tem razmišljati. Vedel sem samo, da je moja naloga leteti in opraviti svojo dolžnost – za to sem bil izšolan. Mornarji so imeli navado reči: »Izšolali so nas za bojevanje, ne pa za razmišljanje.« Kljub temu sem si obljubil, da bom, če bom preživel, skrbno raziskal, zakaj smo bili sploh tam.

 Vietnamska vojna me je pahnila še v nekaj, na kar nisem bil pripravljen – v svet drog. V najstniških letih sem ob vikendih kadil cigarete, pil pivo in viski ter hodil na zabave. Vendar se nisem nikoli drogiral. V Vietnamu pa so se stvari spremenile. Nekateri od tovarišev so mi rekli: »Zakaj ne, Mike? Jutri boš tako ali tako nesel svojo glavo naprodaj.« Tako sem občasno popustil njihovemu prigovarjanju.

Vendar vojna ni pravi kraj za droge, ki povzročajo halucinacije, in obljubil sem si, da jih ne bom jemal pred opravljanjem misij. Ko pa sem se vrnil domov, sem v sebi začutil močno željo po drogah in padel v njihove kremplje.

Po vrnitvi iz vojne

Ko sem se oktobra 1970 iz Vietnama vrnil domov v Kalifornijo, se je moj pogled na življenje korenito spremenil. Čeprav sem se vojski pridružil zato, da bi pomagal izboriti svobodo, sem čutil, da so me izkoristili. Domov sem se vrnil zagrenjen in poln sovraštva. Bil sem družbeno neprilagojen in moja domoljubna čustva so splahnela.

Dneve sem preživljal ob kajenju marihuane in jemanju drugih drog, medtem ko sem v garaži svojih staršev popravljal motor. Ko sem tuhtal o svojem položaju in premišljeval o tem, kar se je dogajalo v Vietnamu, sem bil samo še bolj potrt. Začela me je peči vest. Vedno bolj sem si želel najti vzrok za vietnamsko vojno.

Vlada je veteranom priskrbela finančno pomoč za nadaljevanje šolanja, zato sem se vpisal na mestno univerzo in se kasneje prepisal na Kalifornijsko državno univerzo v Los Angelesu. Tam sem se spoprijateljil z nekaterimi, ki so v preteklosti demonstrirali proti vojni v Vietnamu, pa tudi z drugimi, ki so se v njej bojevali. Na dolgo in široko smo se pogovarjali o tej vojni in razmerah v svetu. Nihče izmed nas ni znal zadovoljivo odgovoriti na vprašanja; vsi smo bili precej zmedeni.

Skušal sem pomagati drugim in sebi

Pravzaprav nas je veliko imelo čustvene in psihične težave. Želel sem nekaj ukreniti, da bi se to stanje izboljšalo. Zato sem si na fakulteti za glavni predmet izbral psihopatologijo. Ker sem bil tako vpleten v vojno in ubijanje, sem se odločil, da se bom z delom nekako odkupil. Zato sem začel delati v bolnišnicah za duševno bolne.

Droge so bile po vsej univerzi močno razširjene in začel sem spoznavati, da so korenina mnogih problemov. Želel sem, da bi mi šel študij dobro od rok in da bi v bolnišnici pomagal ljudem s psihičnimi težavami. Zato drog nisem več jemal ter sem svoj čas in energijo posvetil študiju in delu. Toda kot terapevt sem bil pri duševno bolnih pacientih le delno uspešen.

Bil sem povsem razočaran nad razmerami v svetu in pekla me je vest, zato sem iskal olajšanje za svojo bolečino. Začel sem moliti in hoditi v cerkev. Vendar zame maša v katoliški cerkvi ni imela ravno velike vzgojne vrednosti, zato sem vanjo pričel zahajati ponoči. Vstopil sem, prižgal svečo in molil pred podobami – pred Jezusom, ki je visel na križu, pred Marijo z bodalom v srcu in drugimi tako imenovanimi svetniki.

Začel sem razmišljati: Cerkev je tako hladen in grozljiv kraj. Ali bi tukaj res lahko bil navzoč Božji duh? Potreboval sem odgovore in spodbudo. Videl sem že dovolj trpljenja. Zato sem neke noči odšel iz cerkve in šel molit v park. Zazrl sem se v zvezde in se najbrž prvikrat v življenju skušal iskreno pogovarjati s svojim Stvarnikom.

Spoznam biblijsko resnico

Nekoč sem ob koncu tedna obiskal svojega starega prijatelja Garyja in tako ubežal stresu zaradi dela v bolnišnici. Nekaj časa sva preživela v njegovi dnevni sobi in gledala televizijo. V novicah so bila omenjena prizadevanja, da bi javno obtožili predsednika Nixona. Pogovarjala sva se o korupciji, ki je prežemala vse vidike življenja, in omenil sem, da sem se glede vietnamske vojne počutil izigranega.

Alva, prijateljeva žena, je slišala najin pogovor in prišla iz kuhinje. Rekla je, da se z  dogodki, o kakršnih sva se pogovarjala, izpolnjujejo biblijske prerokbe. »Kako bi bili lahko problemi v zvezi s predsednikom kakor koli povezani z biblijskimi prerokbami?« sem vprašal. Alva je pojasnila, da bo Božje kraljestvo v rokah Kristusa Jezusa kmalu nadomestilo vse podkupljive vlade in da bodo ljudje večno živeli v miru na zemlji, ki bo spremenjena v raj. (Daniel 2:44; Razodetje 21:3, 4) Omenila je Gospodovo molitev, v kateri prosimo, naj pride Božje kraljestvo in se godi Božja volja na zemlji, tako kakor v nebesih. (Matej 6:9, 10)

Lahko sem uvidel, da resnično potrebujemo Božje vodstvo, če želimo na zemlji imeti boljšo vlado in pravi mir. (Propovednik 8:9; Jeremija 10:23) Glede možnosti večnega življenja pa sem se spomnil, da smo se v šoli učili, da se atomi, ki sestavljajo naše telo, v sorazmerno kratkem času zamenjajo. Čeprav so se mi nekatere reči, ki jih je povedala Alva, zdele za lase privlečene, mi je vzbudila radovednost. Želel sem se odkupiti za mnoge krivice, ki sem jih povzročil, in drugim olajšati trpljenje. Alva mi je predlagala, naj obiščem shod v kraljestveni dvorani, kjer bom lahko izvedel še več.

Bill Akina je bil v občini polnočasni oznanjevalec. Med drugo svetovno vojno je bil v mornarici, zato me je pritegnilo k njemu. Najpomembnejše pa je, da je poznal Biblijo in da sta mi on in njegova žena z njo odgovorila na številna vprašanja. Ko je moj biblijski pouk z Billom napredoval, sem spoznal, da sem bolnikom kljub svojim dobronamernim prizadevanjem lahko omogočil le začasno olajšanje. Po drugi strani pa bi ljudje, ki bi jim pomagal točno spoznati Biblijo, dobili večno življenje, če bi verovali in živeli skladno s tem spoznanjem. (Janez 17:3)

Pri pouku sva z Billom poleg Biblije uporabljala tudi preučevalni pripomoček Resnica, ki vodi do večnega življenja. Julija 1974 sem se v simbol svoje posvetitve Bogu krstil. Šest mesecev kasneje sem postal pionir, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. Med tem sem opustil študij na univerzi in nehal delati v bolnišnici. Zato da sem lahko oznanjeval in se hkrati sam preživljal, sem ponoči čistil banke. (1. Tesaloničanom 4:11) Moji prijatelji in družina so mislili, da se mi je zmešalo.

Po kakem letu pioniranja v Kaliforniji sem začel premišljevati, kako bi se lahko v Jehovovi službi še bolj razdajal. Za cilj sem si postavil misijonarsko delo v tuji deželi. Zatem ko sem nekaj let služil kot pionir, so me povabili v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, ki je bila takrat v Brooklynu, v New Yorku. Obiskoval sem 66. razred in diplomiral 11. marca 1979 na Long Islandu.

Nove naloge

Dodeljen sem bil v srednjeameriško državo Gvatemalo, kjer sem misijonaril približno eno leto. Nato so me povabili, da bi pomagal v majhni tiskarni podružničnega urada Jehovovih prič v glavnem mestu Gvatemala. Leta 1981 sem se poročil z Lupito, tamkajšnjo pionirko, in pridružila se mi je pri delu v podružnici. Kasneje, leta 1996, smo tiskarno v Gvatemali zaprli, saj od takrat dalje vse naše publikacije dobivamo iz mehiške podružnice.

Najina punčka, Stephanie, je prišla na svet leta 1984, a sem kljub temu lahko še naprej delal v podružnici. Tako je ostalo tudi po tem, ko je Lupita leta 1987 rodila Mitchella. Ni mi enostavno živeti v stanovanju zunaj podružničnega  urada in se vsak dan do njega peljati kakih 10 kilometrov. Vendar je to, da lahko služim v njem, prednost, in moja družina me pri tem močno podpira.

Lupita in Stephanie sta sedaj pionirki, Mitchell pa krščen oznanjevalec. Letos bo končal trgovsko šolo in njegov cilj je polnočasna služba. Zavedam se, da teh posebnih prednosti ne uživamo, ker bi bili tako sposobni, ampak zaradi Jehovove nezaslužene dobrotljivosti. Jehova je ljubeč Bog in uporabil bo vsakega, ki je voljan in pri njem išče vodstvo.

Tu in tam nas vprašajo, kako nam kot družini uspe, da toliko sodelujemo v oznanjevalskem delu in se hkrati sami preživljamo. Posvetno delo opravljamo med počitnicami. Po drugi strani pa imamo že od nekdaj glede gmotnih stvari ‚preprosto oko‘ in se obračamo k Jehovu za pomoč, mu zaupamo ter nenehno iščemo njegovega vodstva. (Matej 6:25–34; Pregovori 3:5)

Puška v moji roki mi je dajala občutek moči, zato vem, da se moram nenehno truditi, da bi razvijal ponižnost. Satanova stvarnost me je naučila sovražiti in ubijati, biti nezaupljiv, napadalen in stalno na preži. Jehova pa mi izkazuje usmiljenje in srčno dobrotljivost, za kar sem mu izredno hvaležen. Odločen sem, da se tudi v prihodnje ne bom učil bojevati ter da bom do vseh ljudi čutil ljubezen in sočutje. (Matej 5:43–45; Izaija 2:4)

Ni se mi bilo lahko spremeniti. Vendar sem se naučil živeti mirneje. Z Božjo pomočjo se lahko spoprijemam tudi z nočnimi morami, ki so posledica vojne. Resnično se veselim časa, ko vojn in spopadov ne bo več. (Psalm 46:9) Do takrat pa sem hvaležen za priložnost, da sodelujem pri delu, ki rešuje življenja, in ljudem pomagam spoznavati našega Velikega Življenjedajalca, Boga Jehova.

[Sliki na strani 12]

Bil sem strelec iz helikopterja

[Slika na strani 14]

Z Billom Akino in njegovo ženo Eloise, leta 1978

[Slika na strani 15]

Pri delu v tiskarni v gvatemalski podružnici, leta 1982

[Slika na strani 15]

Na oznanjevanju z ženo

[Slika na strani 15]

Danes z Lupito, Mitchellom in Stephanie