Izziv, da bi nahranili mesta

»Nahraniti svetovna mesta je naloga, ki ustrezno velja za vse večji izziv, saj zahteva usklajeno sodelovanje proizvajalcev hrane, prevoznikov, veletrgovcev in množice prodajalcev na drobno.« (JACQUES DIOUF, GENERALNI DIREKTOR ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV ZA PREHRANO IN KMETIJSTVO [FAO])

STROKOVNJAKI za distribucijo hrane pravijo celo, da utegne varnost preskrbe s hrano v mestih postati »največji humanitarni problem« 21. stoletja.

Definicija varnosti preskrbe s hrano je, »da je vsem ljudem vedno na voljo dovolj hrane za aktivno, zdravo življenje«. Trenutno je po svetu dovolj hrane, da bi se zadovoljilo potrebe vseh – če bi se seveda razdelila glede na potrebe. V resnici pa okoli 840 milijonov ljudi gre vsak dan spat, ne da bi se primerno najedli. Mnogi od njih živijo v mestih. Razmislite o nekaterih vidikih tega problema.

Velemesta z nenasitnim tekom

Ker se mesta širijo, na vse več okoliških poljih, ki so bila nekdaj namenjena pridelavi poljščin, rastejo nova stanovanja, industrija in ceste. Tako so kmetijske površine vse bolj oddaljene od mest, za katera pridelujejo hrano. V mestih pogosto pridelajo zelo malo hrane ali pa skoraj nič, meso pa pripeljejo z oddaljenega podeželja. Ceste, po katerih s farm pripeljejo pridelke v mesta, so v mnogih državah v razvoju v zelo slabem stanju. To pomeni daljši čas prevoza, več pokvarjene hrane in na koncu višje cene za potrošnike, med katerimi so mnogi zelo revni.

 Nekatera mesta v državah v razvoju so že sedaj velika in so na tem, da se še povečajo. Do leta 2015 naj bi po predvidevanjih imel Mumbai (prej Bombaj) 22,6 milijona prebivalcev, Delhi 20,9 milijona, Ciudad de Mexico 20,6 milijona in São Paulo 20 milijonov. Po ocenah mora desetmilijonsko mesto – kot sta Manila ali Rio de Janeiro – vsak dan uvoziti kar 6000 ton hrane.

To ni enostavna naloga pa tudi nič lažja ne bo, še posebej v hitrorastočih mestih. Denimo v Lahorju v Pakistanu nimajo le visoke stopnje rodnosti (2,8 odstotka), ampak tudi takšno visoko stopnjo migracij s podeželja, da jo označujejo kot »alarmantno«. Že tako prenaseljena mesta v mnogih državah v razvoju so priča priseljevanju milijonov ljudi, ki iščejo boljše življenjske razmere, zaposlitev, dobrine in storitve. Zaradi takšnih migracij je pričakovati, da naj bi število prebivalcev mesta Daka v Bangladešu, kolikor je mogoče napovedati, vsako leto naraslo za milijon ali več. Kitajska, v kateri dve tretjini prebivalstva trenutno živita na podeželju, bo po izračunih do leta 2025 postala država s predvsem mestnim prebivalstvom. V istem časovnem obdobju naj bi po pričakovanjih število prebivalcev v indijskih mestih naraslo na 600 milijonov.

S priseljevanjem ljudi v mesta se spreminja celotna podoba mnogih delov sveta. Denimo v zahodni Afriki je leta 1960 v mestih živelo le  14 odstotkov prebivalstva. Do leta 1997 je bilo v mestih že 40 odstotkov ljudi, do leta 2020 pa naj bi število naraslo na 63 odstotkov. V afriškem rogu naj bi se število mestnih prebivalcev v desetih letih podvojilo. In v bližnji prihodnosti naj bi po napovedih ravno mesta doživela 90 odstotkov skupne rasti prebivalstva v državah v razvoju.

Povečati pritok hrane v mestna področja, da bi se nahranilo vsa ta lačna usta, je velikanska naloga. Za to je potrebno usklajeno delovanje tisočih kmetov, pakircev, tovornjakarjev, trgovcev in tistih, ki delajo z živili, potrebuje pa se tudi na tisoče vozil. Vendar je ponekod po svetu povpraševanje po hrani v mestih tako veliko, da okoliška področja ne zmorejo priskrbeti potrebne hrane. Še več, v večini mest razvijajočega se sveta so storitvene dejavnosti (na primer prevozništvo) že preobremenjene in zgradbe (denimo skladišča, tržnice in klavnice) prezasedene.

Splošno razširjena revščina

Nahraniti vse več ljudi je še večji izziv tam, kjer je splošno razširjena revščina. Mnoga velika mesta v državah v razvoju, kot so Daka, Freetown, Ciudad Guatemala, Lagos in La Paz, se že spoprijemajo z najmanj 50-odstotno revščino.

Kadar je govor o preskrbi s hrano za tolikšne populacije, analitiki razlikujejo med razpoložljivostjo in dosegljivostjo. Hrana je morda naprodaj na mestnih tržnicah – torej je na razpolago – vendar to nič ne pomaga revežem, če so cene zanje previsoke. Ugotovljeno je, da tisti prebivalci, ki so se jim plače zvišale, zahtevajo in porabijo več živil in tudi bolj raznolika. Revni pa po drugi strani težko kupijo dovolj hrane, da bi zadostili svojim potrebam in željam. Takšne revne družine morda morajo za hrano porabiti od 60 do 80 odstotkov svojega skupnega dohodka.

Stroški bi lahko bili nižji, če bi hrano kupovali na veliko; vendar je to nemogoče, če ljudje enostavno nimajo na voljo dovolj denarja. Mnoga gospodinjstva ne morejo zadovoljiti niti minimalnih dnevnih potreb po hrani in neogibna posledica je nedohranjenost. Pravijo, da je v mestih subsaharske Afrike, če omenimo samo eno področje, nedohranjenost »hud, splošno razširjen problem«.

Ogroženi so še zlasti ljudje, ki so se šele priselili s podeželja in imajo težave s privajanjem na mestno okolje – denimo matere samohranilke, mlajši državni uradniki, ki prejemajo plače z zamudo, ker ima država premalo razpoložljivega denarja, invalidi, ostareli in bolni. Takšne ogrožene skupine pogosto živijo v oddaljenih soseskah, v katerih veliko ljudi prebiva v začasnih ali nevarnih bivališčih in so brez osnovnih storitev – elektrike, vodovoda, kanalizacije, cest in ustreznih odlagališč odpadkov. Na milijone ljudi, ki se bojujejo za vsakodnevno preživetje, je zelo dovzetnih za kakršen koli problem, ki nastane v sistemu preskrbe s hrano. Pogosto živijo daleč stran od najbližjih tržnic in nimajo druge izbire, kakor da drago plačajo manj kakovostno hrano. Res so v nezavidljivem položaju.

 Negotove in nezdrave razmere

Marsikje hitra rast mesta običajno poteka nenačrtno in nezakonito. Posledica je nezdravo in nevarno okolje, v katerem je veliko kriminala. »V državah v razvoju se mestne uprave pogosto zelo trudijo, da bi se uspešno spoprijele s hitro rastjo prebivalstva v okolju, ki je komajda ustrezno le za manjše število ljudi,« piše v Feeding the Cities, publikaciji FAA.

V večjem delu Afrike tržnice ne nastanejo načrtno, ampak spontano. Prodajalci pričnejo prodajati svoje blago, kjer koli je povpraševanje. Na tako nastalih tržnicah ni poskrbljeno niti za najosnovnejše.

V Kolombu na Šrilanki so obstoječe tržnice, tako veleprodajne kot maloprodajne, hudo prenatrpane in na neustreznih lokacijah. Tovornjakarji tožijo, da za vožnjo na osrednjo tržnico in z nje potrebujejo več ur. Parkirišča, nakladališča in razkladališča so neustrezna.

Drugod tržnice nezadostno vzdržujejo in slabo vodijo. Nehigienske razmere, ki so posledica nabiranja vse več organskih in anorganskih odpadkov, so zdravju škodljive. »Ti problemi prispevajo k postopnemu slabšanju kakovosti življenja,« pravi župan nekega južnoazijskega mesta.

 Resnost težav, povezanih s higienskimi in okoljskimi vprašanji, kažejo izsledki raziskave mesa in mesnih izdelkov, ki so naprodaj v nekem mestu v jugovzhodni Aziji. Tam je normalno, da je meso »razstavljeno na golih tleh, kjer je v stiku s prahom in umazano vodo«. V 40 odstotkih vzorcev svinjine in 60 odstotkih vzorcev govedine so odkrili salmonelo, v vseh vzorcih govedine pa kolibacil. Odkrili so tudi prisotnost težkih kovin, kot sta svinec in živo srebro.

Zaradi neprimerne, nezanesljive ali neredne preskrbe s hrano poskušajo ljudje v mestih, kakor denimo mnogi v Kanu v Nigeriji, pridelati hrano na kakršnem koli razpoložljivem kosu zemljišča. Vendar jih večina nima zakonite pravice do tega zemljišča. Zato jim grozi, da jih bodo pregnali ali pa jim uničili pridelek, za katerega trdo delajo.

Olivio Argenti, strokovnjak pri FAU za varnost preskrbe s hrano v mestih, opisuje, kaj je odkril, ko si je v nekem mehiškem mestu ogledal obdelovalno zemljo v bližini reke, v katero se stekajo odplake iz bližnje vasi. Tamkajšnji kmetje so z vodo iz te reke zalivali zelenjavo, z blatom pa pripravljali gredice. »Oblasti sem vprašal, ali se zavedajo nevarnosti,« piše Argenti, »in odgovorili so, da ne morejo ničesar narediti, ker nimajo ne finančnih ne tehničnih sredstev.« S takšnimi problemi se spoprijema marsikatera država v razvoju.

Mesta se trudijo preživeti

Seznam problemov, s katerimi se ukvarjajo hitrorastoča mesta, je videti neskončen. Mednarodne organizacije, načrtovalci in upravniki se po najboljših močeh trudijo, da bi te probleme rešili. Med njihovimi strategijami so spodbujanje ljudi h gojenju pridelkov na podeželju in omogočanje ustreznega dostopa, pa tudi gradnja novih cest, tržnic in klavnic. Zdi se jim potrebno spodbujati zasebna vlaganja v gradnjo skladišč, kmetovalcem, trgovcem in  prevoznikom izboljšati pogoje za najem posojila ter uveljaviti ustrezne trgovinske in higienske predpise. Vendar analitiki opažajo, da kljub vsem prizadevanjem mnogim lokalnim oblastem ne uspe prepoznati težav in se primerno odzvati nanje. In tudi ko jim uspe, imajo na voljo premalo sredstev, da bi rešile probleme.

Obsežnost izzivov, s katerimi se spoprijemajo mesta, še posebej tista v državah v razvoju, je pripeljala do pozivov k nujnemu ukrepanju. Po besedah Mednarodnega raziskovalnega inštituta za prehrambno politiko iz Washingtona, »bo število mestnih prebivalcev še naprej raslo, in če ne bomo takoj ukrepali, bodo ti problemi [lakota, nedohranjenost in revščina] rasli skupaj z njimi«. Janice Perlman, predsednica Mega-Cities Project, mednarodne mreže organizacij, ki so predane iskanju rešitev za probleme v mestih, je glede prihodnosti mest v revnejših državah dejala: »Ni precedensa, kako nahraniti, nastaniti, zaposliti ali prepeljati toliko ljudi v tako gosto naseljenih področjih s tolikšnimi finančnimi in okoljskimi omejitvami. Mesta so na robu svojih zmogljivosti, da preživijo toliko ljudi.«

Vendar obstajajo dobri razlogi za prepričanje, da bodo problemi preskrbe s hrano in njene distribucije kmalu rešeni.

[Okvir na strani 5]

RASTOČA MESTA

▪ Po svetu bo glede na pričakovanja v naslednjih 30 letih prebivalstvo naraščalo predvsem v mestih.

▪ Po pričakovanjih bo do leta 2007 več kot polovica svetovnega prebivalstva živela na mestnih področjih.

▪ Po svetu naj bi število mestnih prebivalcev vsako leto v povprečju naraslo za 1,8 odstotka; ob taki stopnji rasti se bo število mestnega prebivalstva v 38 letih podvojilo.

▪ Število mest s petimi milijoni ali več prebivalcev naj bi po pričakovanjih s 46 v letu 2003 naraslo na 61 do leta 2015.

[Vir slike]

Vir: World Urbanization Prospects—The 2003 Revision, Oddelek Združenih narodov za ekonomske in družbene zadeve, sektor za prebivalstvo

[Okvir na strani 6]

NEKAJ VZROKOV IN POSLEDIC NEZANESLJIVE PRESKRBE S HRANO

▪ »Po vsem svetu je že dobro dokumentirano, da, kadar koli cene hrane skokovito narastejo, v mestih pride do političnih nemirov in družbene nestabilnosti.« (Jacques Diouf, generalni direktor Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo)

▪ Leta 1998 sta se nad karibskim področjem in Srednjo Ameriko razbesnela hurikana Georges in Mitch. Povzročila sta vsesplošno uničenje in pomanjkanje hrane ter začasno ustavila običajne dejavnosti.

▪ Demonstracije zoper visoke cene goriva so v Ekvadorju leta 1999 in v Veliki Britaniji leta 2000 resno ovirale preskrbo s hrano.

▪ Pomanjkanje hrane je ena od bridkosti, ki jih s sabo prinese vojna.

[Okvir/slika na strani 7]

ENA ZGODBA IZMED MILIJONOV

CONSUELO s svojimi 13 otroki živi v divjem naselju (prikazano zgoraj) na obrobju Lime v Peruju. Trije otroci imajo tuberkulozo. »Včasih smo živeli v gorah,« pravi, »toda neke noči se nas je na stotine iz naše vasi preselilo v mesto. Mislili smo, da se bodo v Limi otroci izšolali in nosili čevlje ter boljše živeli.« Tako so vaščani izdelali rogoznice in se neke noči vsi preselili v mesto ter si tam postavili bivališča iz rogozovine. Zjutraj je bilo v naselju preveč priseljencev, da bi jih oblasti lahko nasilno pregnale.

Consuelin dom ima v strehi veliko luknjo, tla pa so iz blata. »Te kokoši gojim, da bi jih prodala bogatim ljudem,« pravi in pokaže na živali, ki tekajo okoli njenega doma. »Hotela sem denar za hčerine čevlje. Sedaj pa moram z njim plačati bolnišnico in zdravila.«

Edina hrana, ki jo ima Consuelo, je nekaj čebule. Delo težko najde in nima niti toliko denarja, da bi redno kupovala vodo. V njenem klavrnem domu ni tekoče vode niti stranišča. »Uporabljamo ta lonec. Potem pa zvečer pošljem otroke, da ga nekje izpraznijo,« razlaga. »To moramo narediti.«

Consuelo od svojega moža, ki ga le redko vidi, ne dobiva nikakršne podpore. Čeprav ima šele nekaj čez 30 let, je videti veliko starejša. »Njene majhne temne oči na rahlo zabuhlem obrazu so prazne,« pravi ženska, ki jo je intervjuvala. »V njih ni nobenega upanja.«

[Vir slike]

Vir: In Context

AP Photo/Silvia Izquierdo

[Okvir/slika na strani 9]

»ALI NAJ SE PRESELIM V MESTO?«

DOBRO je, da vsakdo, ki razmišlja o morebitni selitvi v mesto, pretehta nekaj dejavnikov. »Ena od najprivlačnejših stvari je obet za boljše življenje v primerjavi z možnostmi na podeželju,« piše v publikaciji Feeding the Cities v izdaji Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Vendar »izboljšanje morda ne pride nemudoma, morebiti niti ne v času ene ali več generacij«.

Dejstvo je, da se mnogi, ki se s podeželja preselijo v mesto, znajdejo pred nezaposlenostjo, brezdomstvom in hujšo revščino kot kdaj prej, in vse to v neznanem okolju. Če torej razmišljate o takšnem koraku, ali ste prepričani, da boste lahko vzdrževali svojo družino? Zaposlitev v mestu je pogosto slabo plačana, če jo je sploh mogoče najti. Boste zaradi bremena, ki ga nalagajo dolge ure dela za golo preživetje, vi oziroma vaša družina prisiljeni opuščati dejavnosti, ki so vam pomembne? (Matej 28:19, 20; Hebrejcem 10:24, 25)

Nekateri starši so se odločili za takšno selitev, njihova družina pa je ostala doma. Ali je to modro? Krščanski starši so dolžni gmotno poskrbeti za družino. Vendar kaj takšna ločitev pomeni za družino v čustvenem in duhovnem pogledu? (1. Timoteju 5:8) Ali bodo očetje lahko učinkovito vzgajali svoje otroke ‚z discipliniranjem in usmerjanjem njihovega uma v skladu z Jehovovo voljo‘? (Efežanom 6:4) Ali bosta mož in žena zaradi ločitve v nevarnosti pred moralnimi skušnjavami? (1. Korinčanom 7:5)

Vsaka selitev je seveda osebna odločitev. Preden kristjani sprejmejo takšno odločitev, bi morali pretehtati vse s tem povezane dejavnike in prositi Jehova za vodstvo. (Luka 14:28)

[Slike na straneh 8, 9]

Mesta se bojujejo z nehigienskimi razmerami in gostim prometom

Indija

Niger

Mehika

Bangladeš

[Slika na strani 8]

V mnogih revnih mestnih družinah morajo delati celo otroci

[Navedba virov slik na strani 8]

Indija: © Mark Henley/Panos Pictures; Niger: © Olivio Argenti; Mehika: © Aubrey Wade/Panos Pictures; Bangladeš: © Heldur Netocny/Panos Pictures; slika spodaj: © Jean-Leo Dugast/Panos Pictures