Rojstvo sodobne industrije diamantov

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

BIL je januar 1871. Adrian van Wyk, kmet, ki je cenil Biblijo, je živel s svojo družino v polpuščavskem delu Južnoafriške republike v Zahodni Griqui. Toda njegovo mirno življenje se je končalo, ko je na kmetijo prišla reka tujcev in si tam postavila tabor. S stola na verandi jih je opazoval in ni mogel verjeti, kaj se dogaja!

V nekaj dneh je na njegovem posestvu mrgolelo na tisoče moških – in to kolikor daleč je seglo oko! No, nekateri so celo postavljali količke v vrtu pred njegovo hišo, ne da bi ga vprašali za dovoljenje ne da bi ga pozdravili. Kaj se je zgodilo? Zakaj vso to razburjenje? Razširil se je glas, da je na van Wykovi kmetiji polno diamantov, in pričela se je nova mrzlica.

Kaj je privedlo do te diamantne mrzlice?

Kakih 12 let prej je blizu reke Vaal, približno 70 kilometrov severno od van Wykove kmetije, neki moški našel petkaratni diamant. Za pet funtov ga je prodal duhovniku, ki je vodil Berlinsko misijonsko družbo. O tem prvem odkritju diamantov ni nobenih drugih zapisov. Toda ko se je glas o tem razširil, so ljudje pričeli raziskovati.

Zgodba se nadaljuje devet let pozneje na kmetiji Schalka van Niekerka vzdolž reke Oranje, nekaj kilometrov južno pred sotočjem z reko Vaal. Na van Niekerkovi kmetiji je imela hišo družina Jacobs. Njihovi otroci so se  radi igrali pet kamnov, kot so rekli tej igri. V svoji zbirki so imeli svetleč kamen, ki ga je našel njihov starejši brat Erasmus.

Nekega dne v začetku leta 1867 je Jacobsove obiskal van Niekerk. Gospa Jacobs je vedela, da se zanima za drage kamne, zato mu je povedala za svetlikajoč kamen, s katerim so se igrali otroci. »Ponoči se prekrasno lesketa v soju sveče,« je rekla. Van Niekerk si ga je ogledal in prešinila ga je vznemirljiva misel. »Občutek imam, da je to diamant,« je vzkliknil. Spomnil se je, da je prebral, kako preveriti, ali je kamen diamant. Zato je s kamnom potegnil po okenskem krilu v zadnjem delu skromnega bivališča. Osupnil je, ko je videl, da je kamen na steklu pustil globok rez, in se opravičil, ker je poškodoval steklo. * Gospa Jacobs mu je z veseljem izročila kamen in odklonila kakršno koli plačilo.

Ko je van Niekerk naslednjič odpotoval v bližnji Hopetown, je kamen pokazal svojim prijateljem, vendar nihče ni mogel potrditi, da gre res za diamant. Kamen je potoval iz enih zanesljivih rok v druge in nato s pošto, vse dokler ni dospel do zdravnika Atherstona v Grahamstownu. Ta je za pomoč zaprosil učitelja. V šolskem laboratoriju so naredili teste, da bi preverili relativno gostoto, in ugotovili so, da ustreza diamantovi. Nato so kamen predali krajevnemu draguljarju, ki si ga je zaman prizadeval označiti s svojo pilo. Posvetovali so se še z drugimi in vsi so prišli do istega neizpodbitnega sklepa kot van Niekerk. Atherstone je potem pismeno potrdil, da je kamen v resnici diamant, težek 21,25 karata. Van Niekerk je zanj dobil 350 funtov (520 evrov) in si jih nemudoma razdelil z gospo Jacobs. Diamant so povsem ustrezno poimenovali Hevreka, ki pomeni »veselje ob odkritju«.

Pastir in pošten kmet

Zgodba se nadaljuje znova čez dve leti malo naprej od sotočja Oranja in Vaala. Ko je afriški pastir Booi tam pasel svoje ovce, je na tleh zagledal nekaj bleščečega. Sklonil se je, da bi pobral svetlikav kamen v velikosti oreha, in ga vtaknil v žep. Slišal je, da na tem področju obstaja zanimanje za določene kamne, zato je pri iskanju dela svoj kamen najprej ponudil kmetu, nato pa še trgovcu. Tadva pa sta ga  napotila na van Niekerkovo kmetijo.

Booi je končno prispel na kmetijo in van Niekerku pokazal kamen. Ta je takoj uvidel, da je pred njim morda večji in dragocenejši diamant od tistega, ki mu ga je dala gospa Jacobs. Skromnega pastirja je vprašal, kaj hoče v zameno za kamen. »Gospodar,« je spoštljivo odgovoril Booi, »lahko mi daste, kar menite, da je prav.« Van Niekerk mu je brez oklevanja dal skoraj vse, kar je imel – 500 debelorepih ovc, 10 volov, voz, s katerim je v mesto vozil zelenjavo, in celo osedlanega konja, ki ga je jezdil. Booi se je brez dvoma imel za bogatega človeka – in to vse zaradi sijajnega kamna v velikosti oreha.

Van Niekerk se je takoj odpravil v Hopetown, da bi prodal svoj diamant. Tam je osupla skupina poslovnežev privolila, da mu za 83,5-karatni kamen plača 11.300 funtov (16.720 evrov). Ta diamant je kasneje postal znan kot Južnoafriška zvezda. * Zbrušen in spoliran diamant je postal glavni del lepe ogrlice, ki jo vidimo na tej strani. Ko je novica o tem diamantu dosegla zunanji svet, se je nejevernost razblinila. Na tisoče ljudi se je iz različnih krajev sveta, iz Severne in Južne Amerike, Anglije, Evrope in Avstralije, zgrinjalo v Južnoafriško republiko, da bi obogateli.

Prične se naval

Sprva je iskanje diamantov potekalo vzdolž Oranja in Vaala. Nato se je leta 1870 razvedelo, da je do presenetljivih najdb prišlo na kmetijah bolj v notranjosti med tema rekama. Zato so se iskalci diamantov zgrinjali na področje, kjer je stala kmetija Adriana van Wyka. Van Wyk in njegovi sosedje niso vedeli, da so pod njihovimi kmetijami  ugasli ognjeniki. Diamanti so bili najdeni v tako imenovanem blue groundu, ki se nahaja v starih ognjeniških dimnikih.

Medtem so hitro zrasli tabori, kmalu pa so šotore nadomestile stavbe iz valovite pločevine. Ta naselja niso imela dovolj vode in sploh nobene infrastrukture, tako da so bila, milo rečeno, zelo preprosta. Prišleki so prenašali oblake prahu, roje muh, poletne dneve s temperaturami čez 40 stopinj Celzija in zimske noči, ko je temperatura včasih padla pod ničlo. Vse te nevšečnosti so prenašali v upanju, da bodo obogateli.

Kaj se je zgodilo z Adrianom van Wykom, ko so njegovo kmetijo preplavili iskalci diamantov? Sprva jim je dovolil, da za majhno mesečno nadomestilo kopljejo na delu njegove kmetije. Toda ko je vse več iskalcev vdiralo na njegovo kmetijo, so za van Wyka razmere postale neobvladljive. Ko mu je neko rudarsko podjetje za kmetijo ponudilo 2000 funtov (2960 evrov), je to z veseljem sprejel, podpisal papirje in se odpravil na mirnejši kraj.

Nedaleč od van Wykove kmetije sta imela kmetijo brata De Beer. Njuno ime je bilo uporabljeno za registracijo podjetja De Beers Consolidated Mines, ki je še danes največji proizvajalec diamantov na svetu. Kjer sta nekoč stali ti dve skromni kmetiji, je danes mesto Kimberley. Izkopavanje na kmetiji bratov De Beer je postalo zelo intenzivno. Možje so izkopali tako globoko in široko jamo, da je postala znana kot Big Hole oziroma Velika luknja.

Preden so v Južnoafriški republiki prvič odkrili diamante, so te drage kamne kopali v Indiji in Braziliji. Toda ni jih bilo dovolj, da bi zadovoljili potrebe svetovnega tržišča. Z odkritjem velikega števila diamantov v Južnoafriški republiki se je rodila sodobna industrija diamantov.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/sliki na straneh 16, 17]

RUDNIK PREMIER MINE

Leta 1903 je približno 30 kilometrov vzhodno od Pretorie v Južnoafriški republiki pričel delovati nov rudnik diamantov. Povsem ustrezno so ga poimenovali Premier Mine, ki pomeni »prvovrstni rudnik«. Čez dve leti, ko je bila jama globoka 10 metrov, je delavec s prstom pokazal na nekaj svetlikajočega v kamniti steni. Njegov delovodja je previdno splezal k njemu in kamen z žepnim nožkom izrezal. V roki je držal največji nebrušeni diamant vseh časov, ki je bil velik kakor moška pest. Ta ogromen 3106-karatni diamant je dobil ime po Thomasu Cullinanu, odkritelju rudnika. Iz njega so izbrusili devet velikih draguljev in 96 majhnih. Eden od njih, Cullinan I. oziroma Afriška zvezda, je največji brušeni diamant na svetu in krasi britansko kraljevsko žezlo, ki ga lahko vidite na tej strani. Stoletje zatem je ta rudnik še vedno vreden svojega imena, saj daje mnogo velikih in visokokakovostnih diamantov.

[Slike]

Britansko kraljevsko žezlo

Nebrušen diamant Cullinan, velik kakor moška pest

[Okvir/slika na strani 17]

DEJSTVA O DIAMANTIH

◆ Diamanti so najtrša naravna snov, ki jo človek pozna.

◆ Diamanti so iz ogljika, prav kakor vložek za svinčnik oziroma grafit. Zakaj so diamanti trdi, ko pa je grafit mehak? Takšna razlika je zaradi razporeditve ogljikovih atomov.

◆ Diamante tehtamo v karatih. En karat je enako kot 0,2 grama.

◆ Pogosto je treba prečesati približno 400 ton kamna in peska, da bi prišli do enega karata diamanta.

[Okvir/slika na strani 18]

BIG HOLE V KIMBERLEYJU

V štirih letih, od leta 1869 do 1873, je prebivalstvo okoli današnjega Kimberleyja naraslo od peščice kmetov na približno 50.000 ljudi. Med njimi je bilo veliko lovcev na bogastvo, ki so prišli z vseh koncev zemlje. Tisoči so prehodili 1000 kilometrov od pristanišča v Cape Townu. S krampi in lopatami so hrib spremenili v največjo luknjo, ki so jo kdaj izkopale človeške roke. Ko se je kopanje nazadnje končalo, je bilo brezno globoko 240 metrov. Podzemno kopanje se je nadaljevalo do globine 1097 metrov. Do leta 1914, ko so se vsa izkopavanja na tem področju končala, je bilo glede na priročnik Standard Encyclopaedia of Southern Africa odstranjenih »25 milijonov ton prsti«. V istem viru še piše, da so bile iz vseh teh kamnin in prsti izkopane tri tone diamantov v vrednosti več kot 69,5 milijona evrov.

[Slika na strani 17]

Zdravnik Atherstone

[Slika na strani 17]

Schalk van Niekerk

[Slika na strani 17]

Diamant Hevreka

[Vir slike]

De Beers Consolidated Mines Ltd.

[Slika na strani 18]

Južnoafriška zvezda

[Slike na straneh 18, 19]

Big hole, leta 1875. Na stotine različnih terjalcev diamantov je delavce po vrveh spuščalo v jamo in dvigovalo rudo, v kateri so bili diamanti.

[Sliki na strani 19]

Z navalom iskalcev diamantov so zrasli hitro postavljeni rudarski tabori

[Navedba vira slike na strani 16]

Crown ©/The Royal Collection © 2005, Her Majesty Queen Elizabeth II; Fotografija: www.comstock.com

[Navedba vira slike na strani 16]

Photo by Fox Photos/Getty Images

[Navedba virov slik na strani 17]

Portreti: From the book The Grand Old Days of the Diamond Fields by George Beet

[Navedba vira slike na strani 18]

Fotografije: De Beers Consolidated Mines Ltd.

[Navedba virov slik na strani 19]

Fotografije: De Beers Consolidated Mines Ltd.