Brezdomstvo – kaj je vzrok zanj?

»PO SVETU je več kot 100 milijonov brezdomcev,« poročajo Združeni narodi. Če to drži, potem je brez primernega bivališča približno vsak šestdeseti človek! Kljub temu je težko oceniti dejanski obseg problema. Zakaj?

Definicija brezdomstva se razlikuje od enega konca sveta do drugega. Na definiranje tega problema vplivajo pristopi in metode ljudi, ki ga preučujejo. Njihova definicija potem vpliva na statistične podatke, ki jih objavijo. Zato je težko, če ne že kar nemogoče, priti do točne slike problema.

Knjiga Strategies to Combat Homelessness, ki jo je izdal Center Združenih narodov za človeška naselja, brezdomstvo definira kot stanje, ko človek »nima sprejemljivega bivališča. K temu spadajo vse stanovanjske razmere, ki morda veljajo za neustrezne« v družbi, v kateri brezdomci živijo. Nekateri morda živijo na ulici ali stanujejo v napol porušenih ali zapuščenih stavbah, drugi pa se morda zatečejo v zavetišča. Zopet drugi se začasno nastanijo pri prijateljih. Kakor koli že, »klasificiranje nekoga za brezdomca nakazuje razmere, v katerih je za žrtev takšnih okoliščin ‚nekaj treba narediti‘,« še piše v isti študiji.

Po ocenah je na Poljskem, v državi z okoli 40 milijonov prebivalcev, celo 300.000 brezdomcev. Niso prijavljeni na kakem stalnem naslovu in neprestano se selijo, zato nihče zares ne ve, koliko jih je. Nekateri menijo, da je pravo število blizu pol milijona!

Brezdomstvo je zelo razširjeno, zato je njegova žrtev morda kdo, ki ga poznate. Stiska brezdomcev poraja številna vprašanja. Zakaj ti ljudje nimajo primernega bivališča? Kako shajajo? Kdo jim pomaga? In kaj se jim obeta v prihodnosti?

 Vedno znova brez strehe nad glavo

Sabrina * je samohranilka iz revne soseske v Harlemu, ki je del New Yorka. Srednjo šolo je po drugem letniku pustila. S tremi otroki živi v mestnem zavetišču za dolgoletne brezdomce. S sinovi, starimi deset mesecev, tri leta in deset let, si deli enosobno stanovanje. Takšna stanovanja mesto priskrbi tistim, ki nimajo drugega varnega bivališča.

Sabrina se je pred desetimi leti odselila iz materinega stanovanja. Od takrat je živela s svojim fantom, pri prijateljih in sorodnikih. Ko so razmere postale prehude, se je zatekla v mestna zavetišča. »Tu in tam sem delala, večinoma sem ljudem za denar spletala kitke,« pravi Sabrina, »predvsem pa živim od socialne podpore.«

Paradoksno je, da so se njeni problemi, o katerih je spregovorila za revijo Parents, pričeli, ko je našla dobro delo kot sobarica v nekem hotelu. Ko je tam delala, je zaslužila preveč, da bi bila upravičena do socialne pomoči, toda premalo, da bi lahko poravnala stroške, med drugim za stanovanje, hrano, oblačila, prevoz in vrtec. Zato je težko plačevala najemnino in lastnik stanovanja jo je skušal vreči ven. Na koncu je pustila službo in se preselila v začasno zavetišče za nujne primere, dokler ni bilo prosto stanovanje, v katerem je sedaj.

»Za moje otroke je vse to težko,« pravi Sabrina. »Najstarejši sin je zamenjal že tri šole. Moral bi hoditi v peti razred, vendar zaradi slabega uspeha ponavlja razred. [. . .] Tolikokrat smo se morali seliti.« Sabrina je na čakalni listi za socialno stanovanje.

Tisti, ki sploh nimajo kam iti, imajo morda Sabrino za srečnico. Toda vsi brezdomci ne menijo, da je življenje v zavetišču najbolj dobrodošla rešitev. Po besedah Poljske komisije za pomoč skupnosti se nekateri »bojijo discipline in pravil v zavetiščih« ter zavračajo ponujeno pomoč. Denimo od tistih, ki živijo v zavetiščih za brezdomce, se pričakuje, da delajo ter ne uživajo alkohola in drog. Vsi niso pripravljeni upoštevati teh pravil. Zato glede na letni čas vidimo morda brezdomce spati na železniških postajah, stopniščih, v kleteh in na klopeh v parkih, pa tudi pod mostovi in v industrijskih conah. Podobno je tudi drugod po svetu.

V neki knjigi o brezdomstvu so navedeni številni dejavniki, ki prispevajo k temu problemu na Poljskem. Mednje spadajo izguba  zaposlitve, dolgovi in težave v družini. Prav tako je premalo stanovanj za ostarele, invalidne in okužene s HIV-om. Mnogi brezdomci imajo psihične in fizične težave ali pa težave z zasvojenostjo, še zlasti z alkoholom. Večina brezdomk je zapustila svojega moža oziroma pobegnila od njega, bila vržena iz svojega doma ali pa se je ukvarjala s prostitucijo. Videti je, da ima vsak brezdomec svojo žalostno zgodbo.

Žrtve okoliščin

Stanisława Golinowska, strokovnjakinja za socialnoekonomske probleme, pravi: »Tukaj [na Poljskem] ni brezdomca, ki bi si to sam izbral. [. . .] Do tega pogosto pride zaradi različnih neuspehov v življenju, ki so privedli do psihičnega zloma in izgube volje do življenja.« Videti je, da brezdomstvo doleti ljudi, ki se iz različnih razlogov ne čutijo sposobne spoprijemati s svojimi problemi. Nekateri so na primer, ko so bili izpuščeni iz zapora, žal odkrili, da so jim vandali uničili dom. Druge so vrgli iz stanovanja. Mnogi so streho nad glavo izgubili zaradi naravnih nesreč. *

Neka raziskava je pokazala, da je na Poljskem skoraj polovica anketiranih brezdomcev nekdaj imela družino in živela z zakoncem, čeprav so v družini pogosto imeli probleme. Večina je bila vržena iz stanovanja ali pa se je zaradi velikih težav čutila prisiljeno oditi. Samo 14 odstotkov anketiranih se je prostovoljno odločilo zapustiti svoj dom.

Nekateri lahko, potem ko nekaj časa preživijo v zavetišču, pričnejo znova skrbeti sami zase in si poiščejo svoje stanovanje. Za druge pa rešitev problema ni tako preprosta. Delno zaradi psihične ali telesne bolezni, zlorabljanja drog in alkohola, pomanjkanja motivacije za delo, slabih delovnih navad, pomanjkljive izobrazbe ali skupka več dejavnikov postanejo kronični brezdomci. V Združenih državah  okoli 30 odstotkov brezdomcev zapušča »sistem brezdomstva« in se vrača vanj. Z izrazom »sistem brezdomstva« neka neprofitna organizacija označuje sistem, v katerega spadajo zavetišča, bolnišnice in na žalost zapori. Kronično odvisni od tega sistema naj bi po poročilih porabili celo 90 odstotkov državnih sredstev, namenjenih reševanju problema brezdomstva.

Pomoč za brezdomce?

Nekatera zavetišča opravljajo storitve, s katerimi ljudem pomagajo, da se iztrgajo iz brezdomstva. Posameznikom morda pomagajo priti do socialne pomoči, denarne pomoči iz drugih virov, pravne pomoči, pomagajo jim ponovno navezati stike z družino oziroma jim omogočijo, da si pridobijo osnovne veščine. Centri za mlade v Londonu svetujejo glede prehrane, kuhanja, bolj zdravega življenjskega sloga in iskanja zaposlitve. Namen svetovanja je ljudem povečati samospoštovanje in motivacijo ter pomagati k večji samostojnosti, tako da bi lahko našli dom in ga obdržali. Takšna pomoč je prav gotovo hvalevredna.

Vendar pa zavetišča brezdomcem vedno ne dajejo pomoči, za katero oni mislijo, da jo najbolj potrebujejo. Jacek, brezdomec v Varšavi, pravi, da življenje v zavetiščih brezdomcev ne nauči spoprijeti se z zunanjim svetom. Meni, da se tistim, ki živijo v zavetiščih, rado zgodi, da razvijejo »izkrivljen način razmišljanja«, ker se družijo in pogovarjajo skoraj izključno drug z drugim. Pravi: »Zavetišče, ki nas izolira od zunanjega sveta, postane kakor sirotišnica za odrasle.« Po njegovem mnenju imajo mnogi stanovalci zavetišč »moten um«.

Neka poljska raziskava je pokazala, da je najbolj boleče čustvo, ki ga brezdomci  doživljajo, osamljenost. Ker imajo finančne težave in nizek družbeni položaj, štejejo pogosto sami sebe za ničvredne. Nekateri se zatečejo k alkoholu. Jacek pravi: »Ker mnogi ne vidimo upanja na spremembo, smo vse manj prepričani, da bi lahko kako olajšali svojo stisko.« Sramujejo se svojega videza, revščine in nemoči ter samega dejstva, da so brezdomci.

»Najsibo da govorimo o ljudeh, ki živijo na ulicah Bombaja [Mumbaija] in Kalkute, o londonskih klošarjih ali o otrocih ulice v Braziliji,« pravi Francis Jegede, strokovnjak za vprašanja, povezana s prebivalstvom, »je brezdomstvo preveč resno in žalostno, da bi si ga predstavljali, kaj šele, da bi ga doživljali.« Nato dodaja: »Kar koli je že vzrok oziroma so vzroki za ta pojav, se vedno znova zastavlja vprašanje, zakaj je videti, da se svet z vsem svojim bogastvom, modrostjo in tehničnim znanjem ni sposoben spoprijeti s problemom brezdomstva.«

Jasno je, da vsi brezdomci potrebujejo pomoč – ne samo fizično, ampak tudi takšno, ki jim lahko potolaži srce in dvigne duha. To jim lahko dá moč, da se spoprimejo z mnogimi težavami, ki prispevajo k brezdomstvu, in jih tudi premagajo. Toda kje lahko brezdomci najdejo tovrstno pomoč? In ali je kakšno upanje, da se bo tragedija brezdomstva kdaj končala?

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 6]

Posledice skrajne revščine

Na mestnih ulicah Indije živi stotisoče ljudi. Pretekle ocene so pokazale, da samo v Mumbaiju približno 250.000 ljudi živi na ulici. Nepremočljiva ponjava, razpeta med drogove in bližnje stavbe, jim je morda edino zavetje. Zakaj živijo tukaj in ne v cenovno sorazmerno dostopnih bivališčih na obrobju mesta? Ker v bližini mestnega središča delajo – kot trgovci na drobno, poulični prodajalci, rikšarji ali zbiralci odpadnega materiala. »Nimajo druge izbire,« piše v Strategies to Combat Homelessness. »Zaradi revščine so enostavno prisiljeni, da denar namesto za najemnino porabijo za hrano.«

V Johannesburgu v Južnoafriški republiki približno 2300 moških, žensk in otrok živi na železniški postaji Park Station. Spijo na odprtih železniških peronih pokriti s starimi odejami ali v kartonskih škatlah. Skoraj vsi so brez dela, pa tudi brez upanja, da ga bodo našli. Podobno živi po mestu na tisoče ljudi. Nimajo vode, sanitarij in elektrike. V takšnih razmerah se bolezni hitro širijo.

Ti dve skupini ljudi in mnoge njim podobne so brez strehe nad glavo iz preprostega razloga – skrajne revščine.

[Okvir/slike na strani 7]

Pomanjkljivosti sodobne družbe

Center Združenih narodov za človeška naselja je izdal knjigo Strategies to Combat Homelessness, v kateri so opisane številne pomanjkljivosti trenutnega socialnega, političnega in ekonomskega sistema, kar se tiče tega, da se vsem ljudem priskrbi streho nad glavo. Med njimi so:

● »Osrednji problem brezdomstva je še vedno nesposobnost vlad, da priskrbijo zadostna sredstva za popolno realizacijo pravice do primernega bivališča.«

● »Neustrezni predpisi in neučinkoviti sistemi načrtovanja lahko [. . .] povzročijo zmešnjavo pri tem, da bi se revni večini zagotovila streha nad glavo.«

● »Brezdomstvo je znak nepravične porazdelitve denarnih sredstev, ki jih država dodeli za stanovanja ali najemnino.«

● »Kriza brezdomstva je višek politik, ki so bodisi prezrle bodisi podcenile to, kako gospodarske spremembe, pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj, vse več zlorabljanja drog ter druge težave s fizičnim in mentalnim zdravjem, prizadenejo najranljivejše v [. . .] družbi.«

● »Nujno je prilagoditi izobraževanje strokovnjakov, ki se ukvarjajo z ranljivimi ljudmi. Na brezdomce, še zlasti na otroke ulice, bi morali gledati kot na neizkoriščeno, vendar potencialno bogastvo, ne pa kot na breme za družbo.«

[Slika]

Mati s svojima hčerama berači (Mehika)

[Vir slike]

© Mark Henley/Panos Pictures

[Slika na strani 6]

V Pretorii v Južnoafriški republiki so nekdanjo železniško postajo preuredili v zavetišče za brezdomce

[Vir slike]

© Dieter Telemans/Panos Pictures

[Navedba vira slike na strani 4]

Levo: © Gerd Ludwig/Visum/Panos Pictures; vstavljena slika: © Mikkel Ostergaard/Panos Pictures; desno: © Mark Henley/Panos Pictures