Grobnice – okno v svet starodavnih verovanj

PREDSTAVLJAJTE si, da ste se vrnili za tisoč let v preteklost. Ste v Uru, cvetočem kraljevskem sumerskem mestu v Babiloniji. Velika procesija Sumercev je odšla iz mesta, vstopila na pokopališče in se sedaj spušča v grobnico pred nedavnim umrlega vladarja. Stene in tla grobnice so obložena z rogoznicami, soba pa je okrašena z veličastnimi sumerskimi slikarijami. Procesijo vojakov, služabnikov in žensk v grobnico spremljajo glasbeniki. Vsi se kar bleščijo od razkošja, v katerega so odeti. Uradniki s ponosom nosijo znamenje, ki določa njihov položaj. V tej pisani množici so tudi vozniki bojnih vozov, ki jih vlečejo voli ali osli, in konjušniki, ki hodijo tik ob glavah živali. Vsi zavzamejo svoj položaj in ob spremljavi glasbe se prične verski obred.

Po končani slovesnosti vsakdo – od glasbenika pa do služabnika – vzame v roke majhno glineno, kamnito ali kovinsko kupo, ki jo je za to priložnost prinesel s seboj, z njo zajame iz bakrene posode in popije posebej pripravljen napoj. Nato se vsi uležejo na svoje mesto, se tiho namestijo, zaspijo in umrejo. Nekdo nahitro pokolje živali. Delavci zasujejo jašek in grobnico zapečatijo. Glede na verovanje Sumercev njihov bog-kralj na svojem bojnem vozu veličastno odhaja na oni svet, pri tem pa ga v osupljivo bleščeči opravi spremljajo njegovi zvesti služabniki in vojaška straža.

Arheolog sir Leonard Woolley je med izkopavanjem v južnem Iraku odkril 16 kraljevskih grobnic na pokopališču starodavnega Ura, ravno takšnih, kakršno smo pravkar opisali. To so bile grozljive, a hkrati izredno pomembne najdbe. »Bogastvo v teh grobnicah, ki mu med mezopotamskimi arheološkimi najdbami ni para, je vsebovalo tudi nekaj najslavnejših del sumerske umetnosti, ki sedaj krasijo Britanski muzej in Muzej pensilvanske univerze,« pravi Paul Bahn v svoji knjigi Tombs, Graves and Mummies.

Vendar pa grobnice starodavnega Ura še zdaleč niso bile osamljen primer, celo kar se tiče odurnega žrtvovanja ljudi in živali. V številnih starodavnih civilizacijah sta plemstvo in kraljevska družina presenetljivo veliko – in včasih kruto – investirala v svoje  posmrtno življenje. Njihove grobnice, prepolne krasnih umetnin in zakladov, so se pogosto kosale s palačami živih ljudi. Dandanes pa so te grobnice in drugi skromnejši grobovi okno v preteklost, skozi katerega se nam odpira pogled na verovanja, kulturo ter umetniške in tehnične spretnosti starodavnih ljudstev in propadlih civilizacij.

Trohnenje v razkošju – skupaj s spremljevalci

Leta 1974 so kmetje blizu mesta Sian na Kitajskem kopali vodnjak. Toda namesto vode so našli kose glinenih kipov, bronaste mehanizme samostrelov in osti puščic. Nevede so po naključju naleteli na 2100 let staro Činovo terakotno armado, sestavljeno iz več kot 7000 glinenih vojakov in konjev, večjih kot v naravni velikosti – in v popolni vojaški formaciji! Činova terakotna armada, del največje cesarske grobnice na Kitajskem, je ime dobila po cesarju Čin Šihuangdiju, ki je leta 221 pr. n. št. združil med seboj vojskujoče se kitajske države.

Činov mavzolej je v bistvu podzemna palača. Toda zakaj terakotna armada? Zhang Wenli v svoji knjigi The Qin Terracotta Army pojasnjuje, da je Činov »mavzolej prikaz njegovega cesarstva in [je bil] namenjen temu, da bi bil Čin Šihuangdi po smrti obkrožen z vsem razkošjem in oblastjo, ki ju je užival, ko je bil še živ«. Grobnica je sedaj del velikanskega muzeja, ki obsega 400 sosednjih grobnic in votlin.

Grobnico je gradilo »več kot 700.000 moških, ki so jih zbrali iz vseh delov cesarstva,« pravi Zhang. Gradnja se je nadaljevala še po Činovi smrti leta 210 pr. n. št. in je vsega skupaj trajala 38 let. Vendar pa cesarjevo spremstvo ni bilo samo glineno. Njegov naslednik je, po besedah zgodovinarjev, odredil, da morajo biti Činove priležnice, ki niso rodile otrok, pokopane skupaj s cesarjem, tako da je takrat umrlo »zelo veliko« ljudi. Takšno početje pa še zdaleč ni bila izjema.

Severovzhodno od Ciudad de Mexica ležijo ruševine starodavnega mesta Teotihuacán. V tem mestu je bila ulica z imenom Cesta mrtvih. »Vzdolž te ceste,« piše prej citirani Bahn, »je nekaj največjih arhitekturnih spomenikov na svetu.« Mednje spadajo Sončeva piramida in Mesečeva piramida, ki sta bili zgrajeni v prvem stoletju n. št., ter ostanki templja boga Kecalkoatla.

V notranjosti Sončeve piramide je bila očitno grobnica za pokop posameznikov na pomembnih položajih, morda tudi duhovnikov. Posmrtni ostanki, ki so jih našli v bližnjih skupnih grobiščih, pa dajejo slutiti, da so vojščake žrtvovali za to, da bi varovali pokojnike v notranjosti piramide. Arheologi zaradi posebnega vzorca pokopavanja sklepajo, da je v  tem predelu pokopanih kakih 200 ljudi, med njimi tudi otrok, ki so jih najbrž žrtvovali ob posvetitvi teh spomenikov.

Z ladjo ali na konju v onostranstvo

Vikingi, skandinavski pomorski bojevniki, ki so pred kakimi 1000 leti po Evropi sejali strah, so prav tako upali, da se bodo največjih užitkov zemeljskega življenja naužili po smrti. Verjeli so, da njihovi pokojni v onostranstvo odjahajo na konju ali pa odplujejo z dolgo vikinško ladjo. Tako je bilo na vikinških pokopališčih moč najti vse od skeletov pobitih konj pa do črvivih ladijskih brun. Gwyn Jones v knigi A History of the Vikings piše: »Mrtvim moškim ali ženskam so dali vse, kar so potrebovali, da bi po smrti živeli tako udobno in tako dostojno, kakor so bili navajeni živeti na zemlji. [. . .] Ladja, [sežgana] v Ladbyju na Danskem [. . .] je imela na krovu pripravljeno sidro, da se ga bo, ko bo gospodar dospel na cilj svojega potovanja, vrglo v vodo.«

Bojaželjni Vikingi so verjeli, da bodo ob smrti, če bi jih ta doletela med bitko, odšli na dom bogov – v kraj Asgard. »Tam bi se lahko ves dan bojevali in vso noč jedli,« piše v World Book Encyclopedii. Vikingi so na pogrebih tudi žrtvovali ljudi. »Ob smrti poglavarja so sužnje in služabnike vprašali, kdo bi bil pripravljen z njim umreti,« piše v knjigi The Vikings.

Starodavni Kelti v Severni Evropi pa so celo verjeli, da se dolg lahko ponese s seboj v onostranstvo – kar je bil morda prebrisan izgovor za odlog plačila! V Mezopotamiji so otroke pokopavali skupaj z igračami. V nekaterih predelih starodavne Britanije pa so skupaj z vojaki sežgali tudi živila, kot so denimo jagnječje noge, zato da ti v onostranstvo ne bi odšli lačni. V Srednji Ameriki so majevsko kraljevo družino pokopali s kosi žada – zelenega dragega kamna, ki je simbolično predstavljal zgoščeno vlago in sapo. S tem so morda hoteli poskrbeti, da se bo življenje po smrti zagotovo nadaljevalo.

Nekoliko po letu 1000 n. št. so v pokrajini, ki danes leži v Bolgariji, severni Grčiji in Turčiji, živeli Tračani – strah zbujajoče ljudstvo, a znano po čudovitih umetninah iz zlata. Tračanske grobnice odkrivajo, da so bili njihovi poglavarji pokopani v vsem sijaju skupaj z bojnimi vozovi, s konji, z nabrušenim orožjem in, seveda, tudi s svojimi ženami. Pravzaprav se je Tračanki zdelo častno, če so jo žrtvovali in pokopali skupaj z njenim možem!

Malo kasneje in ne prav daleč proč – malce severno od Črnega morja – so živeli Skiti. Ti bojeviteži so pili iz lobanj svojih žrtev in se ogrinjali v plašče iz njihovih skalpov. V eni od skitskih grobnic so našli žensko okostje, ob njem pa nekaj konoplje. V lobanji so bile tri luknje, ki so jih zvrtali morda zato, da bi ženski zmanjšali oteklino in ji olajšali bolečino. Konopljo pa so poleg nje položili najbrž zaradi tega, da bi ji na onem svetu ublažila glavobol.

Posmrtno življenje pri Egipčanih

Egipčanske piramide v Kairu in grobnice v Dolini kraljev blizu Luksorja so ene najslavnejših starodavnih grobov nasploh. Pri starih Egipčanih je bila beseda za »grobnico« enaka  kot za »hišo« – per. »Torej so eno hišo imeli, ko so bili še živi, drugo pa, ko so umrli,« pravi Christine El Mahdy v svoji knjigi Mummies, Myth and Magic in Ancient Egypt. Pravi tudi, da »je moralo telo glede na verovanje [Egipčanov] obvezno preživeti smrt, zato da bi lahko ostali živi tudi drugi deli človeka: ka, ba in akh«.

Ka je bil duhovna kopija fizičnega telesa in je vseboval človekova pričakovanja, želje in potrebe. Po smrti je zapustil telo in se naselil v grobnici. Ker je ka moral imeti vse, kar je človek potreboval v svojem življenju, »je bilo premoženje v grobnici namenjeno predvsem zadovoljevanju njegovih potreb«, piše El Mahdy. Ba bi lahko poistovetili s posameznikovo osebnostjo in ga je upodabljal ptič s človeško glavo. V telo je vstopil ob rojstvu in ga zapustil ob smrti. Tretji del, akh, je »vzklil« iz mumije, ko so nad njo izrekli magične besede. * Naselil se je v svetu bogov.

 Egipčani so pri delitvi posameznika na tri dele šli še korak dlje od starih grških filozofov, ki so človeka delili na dve substanci – na telo in na »dušo«. Čeprav je ta nauk še vedno priljubljen, pa ga Biblija ne podpira, saj v njej piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5)

Zakaj obsedenost s smrtjo?

E. O. James v svoji knjigi Prehistoric Religion piše: »Od vseh okoliščin, s katerimi se človek srečuje, je smrt najbolj vznemirjujoča in uničujoča. [. . .] Zato ne preseneča, da kult smrti, že od kar se je prvič pojavil, v človeški družbi zaseda tako izjemno mesto in igra tako pomembno vlogo.«

Najstarejša knjiga pristne modrosti, Biblija, za smrt pravi, da je sovražnik človeštva. (1. Korinčanom 15:26) Kako ustrezno! Vsa plemena in civilizacije so se močno upirale zamisli, da se s smrtjo čisto vse konča. Po drugi strani pa Biblija v Prvi Mojzesovi knjigi 3:19 natančno pove, kaj se v resnici zgodi z vsakim mrtvim človekom: »Prah si in v prah se povrneš.« Vendar Biblija v zvezi z mnogimi mrtvimi uporablja tudi izraz ‚spominski grobovi‘. Zakaj? Zato ker so mnogi, ki so v grobovih, celo tisti, ki so že docela razpadli, v Božjem spominu in čakajo na čas veselja, ko jih bo Bog obudil in jim dal možnost večno živeti na rajski zemlji. (Luka 23:43; Janez 5:28, 29, pdč. op)

Do takrat pa se mrtvi ničesar ne zavedajo. Jezus je njihovo stanje primerjal s spanjem. (Janez 11:11–14) Takšen človek ne potrebuje gmotnih reči ali spremljevalcev. Pravzaprav koristi od zakopanih zakladov sploh niso imeli mrtvi, ampak vse prevečkrat živi – roparji grobnic! Biblija skladno s tem, kar uči o stanju mrtvih, pravi: »Na svet namreč nismo prinesli ničesar in tudi odnesti ne moremo ničesar.« (1. Timoteju 6:7) Kristjani so zelo hvaležni, ker poznajo to resnico, ki jih ‚osvobaja‘ krutih in barbarskih navad starodavnih – ter včasih celo sodobnih – kultov smrti. (Janez 8:32)

Kljub temu pa veličastne grobnice iz starodavnosti niso povsem brez vrednosti. Brez mnogih artefaktov in celo posmrtnih ostankov v grobnicah bi bilo naše znanje o daljni preteklosti in nekaterih izginulih civilizacijah zares borno.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 24]

Kako zdravi so bili ljudje v starih časih?

Znanstveniki so s preiskovanjem posmrtnih ostankov, še zlasti balzamiranih trupel v grobnicah in tistih, ki so se naravno ohranila v šotnih tleh, vročem puščavskem pesku ter ledu in snegu, veliko spoznali o zdravju naših davnih prednikov. Strokovnjaki so še zlasti z napredkom genetike dobili močno orodje, s katerim lahko ugotovijo kar koli, od sorodstvenih vezi faraonov in njihovih kraljic pa do krvne skupine inkovskih deklic. Te raziskave so odkrile, da so takratni ljudje imeli veliko zdravstvenih težav, ki pestijo nas danes, tudi artritis in bradavice.

Videti je, da so še zlasti stari Egipčani zbolevali več kot običajno, predvsem zaradi množice parazitov – od krvnega metljaja do podkožnih glist in trakulje – ki so jih dobili v reki Nil in kanalih namakalnega sistema. To nas spomni na besede, ki jih je Bog izrekel Izraelcem kmalu zatem, ko jih je rešil iz Egipta leta 1513 pr. n. št.: »[GOSPOD] ne da, da bi te zadela katera kužnih egiptovskih bolezni, ki jih poznaš.« (5. Mojzesova 7:15)

[Vir slike]

© R Sheridan/ANCIENT ART &ARCHITECTURE COLLECTION LTD

[Slika na strani 20]

Naglavni okras in nakit sumerske ženske, ki so jo kot spremljevalko umrlega pokopali v kraljevi grobnici v Uru

[Vir slike]

© The British Museum

[Sliki na strani 21]

Činova terakotna armada – vsak vojak je imel drugačne poteze obraza

[Vir slike]

Vstavljena slika: Erich Lessing/Art Resource, NY; © Joe Carini / Index Stock Imagery

[Slika na strani 23]

Sončeva piramida in Cesta mrtvih v Teotihuacánu, Mehika

[Vir slike]

Zgoraj: © Philip Baird www.anthroarcheart.org; slika: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Sliki na strani 23]

Levo: Zlata pogrebna maska egiptovskega kralja Tutankamona; spodaj: Slika v grobnici, na kateri je ba upodobljen kot ptič s človeško glavo