Kratka zgodovina škrlata
Kratka zgodovina škrlata
OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE
»Ti pa, sin človekov, zapoj žalostinko nad Tirom! [. . .] Pisano vezena tančica iz Egipta je tvoje jadro, ti je za zastavo. Rdeči in modri škrlat z obal Elise je tvoja streha. [. . .] Ti so trgovali s teboj za krasna oblačila.« (Ezekijel 27:2, 7, 24, Ekumenska izdaja)
TIR je bil glavno pristanišče v starodavni Feniciji, na ozemlju današnjega Libanona. V tem kljubovalnem mestu je cvetela trgovina s škrlatnimi tkaninami. Pravzaprav je bila v rimskem imperiju ta živa barva zaradi Tira znana kot tirski škrlat.
Škrlatna barva je bila zelo draga, zato so jo začeli povezovati s plemstvom, častjo in z bogastvom. * Pravzaprav je v starem Rimu veljal cesarjev odlok, po katerem so navadnega človeka, ki se je drznil od glave do pete odeti v najbolj veličasten škrlat, obtožili veleizdaje.
Takrat, pa tudi danes, so to posebno barvilo pridobivali v majhnih količinah iz morskih polžev – po kapljico od vsakega. Tirci so uporabljali voleke, posebno bodičastega in čokatega voleka, ki ju lahko najdemo na različnih delih sredozemske obale. Odtenek barve je bil odvisen od tega, kje natanko je polž živel.
Zgodovina škrlata v Mehiki
Ko so španskim osvajalcem v Južni Ameriki pred stoletji prvič predstavili škrlatno pobarvano tkanino, so bili ti navdušeni nad obstojnostjo te barve. Opazili so, da se je po pranju barva zdela še lepša. Iz arheoloških najdb pa lahko razberemo, da so imeli prvotni prebivalci škrlatno pobarvana različna oblačila.
Mehiški domačini, še posebej Misteki, so barvali svoje tkanine z izločkom morskega polža Purpura patula pansa. Ta je soroden polžu, ki so ga uporabljali Tirci. Obe vrsti polžev proizvajata snov, ki je sprva blede barve, vendar na zraku in svetlobi postane škrlatna. Barvilo kar samo obarva tekstilna vlakna, tako da niso potrebne kemične snovi, ki pomagajo vezati barvo na vlakno. To je edinstveno barvilo s takšnim učinkom.
Misteki so nabirali polže Purpura v vodah Tihega oceana. Vendar mehkužcev niso ubijali, kakor so to delali Tirci in Rimljani – iz tega obdobja se je ohranila cela gomila praznih polžjih hišic – ampak so polže samo »pomolzli«. Dragoceno tekočino, ki jo volek izloči na zraku, so Misteki pustili kapljati neposredno na prejo. Potem so voleka vrnili v morje. Polžev med drstitvijo niso »molzli«. Tako so jih pravzaprav ohranili do današnjih dni.
Glede na Narodno komisijo za razvoj znanja in uporabnosti bioraznolikosti so do zgodnjih 1980-ih tisti Misteki, ki so se ukvarjali z barvanjem, od oktobra do marca potovali v 200 kilometrov oddaljene zalive v Huatulco, da so prišli do tega škrlatnega barvila. Tako so z okolju prijazno metodo ohranjali ravnovesje, vse dokler neko tuje podjetje ni izropalo tega vira in se je med letoma 1981 in 1985 ravnovesje porušilo. Število polžev Purpura je upadlo. To je bil povod za uradni sporazum, s katerim so prepovedali pobijanje teh polžev. Samo indijanskim skupnostim so dovolili, da jih uporabljajo na tradicionalen način.
Polži Purpura pa so v zalivih, kjer živijo, še vedno ogroženi, saj se turizem naglo širi. Vendar mnogi upajo, da se bo to neverjetno bitje ohranilo in še naprej dajalo svoje čudovito barvilo.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 5 Škrlatna barva, ki je mešanica modre in rdeče, je lahko v več barvnih odtenkih, od vijoličaste do temno rdeče. Nekoč so besedo »škrlat« uporabljali tudi za izrazito rdečo z vijoličastim tonom oziroma karmezin.
[Slika na strani 16]
Polž Purpura
[Slika na strani 16]
Polže »pomolzejo« in vrnejo v morje
[Vir slike]
© FULVIO ECCARDI
[Slika na straneh 16, 17]
Škrlatna preja pripravljena za tkanje
[Slika na strani 17]
Tkanje posahuanca (krilo)