Dvakrat obsojen na 25 let prisilnega dela

PO PRIPOVEDI EFREMA PLATONA

Proti koncu leta 1951 sem bil že drugič obsojen na 25 let prisilnega dela v taborišču. Tokrat so me poslali v zloglasno sovjetsko taborišče v Vorkuto, ki leži znotraj arktičnega kroga. Naj vam pojasnim, kako sem se znašel tam in za las ubežal nasilni smrti.

RODIL sem se 16. julija 1920 v revni družini v Besarabiji oziroma v sedanji republiki Moldaviji. Oče je umrl, tik preden sem se rodil, mama pa, ko mi je bilo štiri leta. Tako nas je šest preživelih otrok osirotelo. Hvaležen sem svojim starejšim sestram in bratu, ki so bili nam mlajšim kot starši.

V otroštvu sem se zelo zanimal za religijo in sodeloval pri dejavnostih krajevne ortodoksne cerkve. Toda sčasoma sem bil nad cerkvijo razočaran, še zlasti nad duhovniki, ki so blagoslavljali prizadevanja narodov med drugo svetovno vojno, ki se je pričela septembra 1939.

V začetku 1940-ih je med Romunijo in Sovjetsko zvezo izbruhnila vojna in Besarabija se je znašla med dvema ognjema. General Ion Antonescu, ki je tedaj vladal Romuniji, si je Besarabijo prisvojil. Oblast je za moške, stare 20 let in več, uvedla nekakšno predvojaško usposabljanje. Bil sem med naborniki. Šolali so nas v kraju Borošeni, nedaleč proč od vasi, v kateri sva živela z ženo Olgo.

Spoznam resnico iz Biblije

Med usposabljanjem sem nekega dne med odmorom za kosilo opazoval skupino moških, ki so bili zatopljeni v živahen pogovor, in kmalu ugotovil, da so Jehovove priče. Kratek pogovor z njimi je vodil še v mnoge druge. Sčasoma sem z velikim veseljem spoznal, da sem v Bibliji našel resnico ter o njej pripovedoval tudi Olgi in njenim staršem.

Razprava, ki me je tistega dne pritegnila, se je vrtela okrog nevtralnosti. Priče so sklenili, da morajo glede vprašanja nevtralnosti zavzeti trdno stališče. Odločili so se, da bodo pri usposabljanju sicer sodelovali, da pa ne bodo prisegli zvestobe, kar se je zahtevalo ob vstopu v vojsko.

Olgi in njenim staršem sem povedal, da takšne prisege tudi sam ne nameravam izreči, in pri odločitvi so me podprli. Ko je prišel čas za vpoklic v vojsko – 24. januar 1943 – je nastopil trenutek, ko je bilo treba priseči zvestobo. Osem nas je pristopilo k duhovnikom, ki so vpoklicevali k vojakom. Namesto da bi zaprisegli, smo povedali, da ne moremo sodelovati v vojni, ker smo nevtralni.

Aretirali so nas in odpeljali na policijsko postajo v Borošenih. Tam so nas tako neusmiljeno pretepli, da me je žena po tem le stežka prepoznala. Nato so nas poslali v Kišinjov (nekdaj Kišinev), v državno prestolnico, da bi nas postavili pred vojaško sodišče.

 Prehoditi smo morali kakih 140 kilometrov, za kar smo zaradi strupenega mraza potrebovali 21 dni. Nas osem je bilo vklenjenih skupaj, spremljali pa so nas oboroženi vojaki, ki nam niso dajali ne hrane ne vode. Vsakič ko smo prispeli do policijske postaje so nas pretepli in po poti smo se ustavili na kar 13 postajah! Preživeli smo zato, ker so na postajah, kjer smo prenočili, krajani z nami delili hrano in pijačo. V njihovem prijaznem ravnanju smo prepoznali Božjo skrb.

Vztrajam kljub malodušju

Ko nas je osem v zaporu čakalo na sojenje na vojaškem sodišču, so nas znova strašno trpinčili. Oblasti so v poskusu, da bi nam omajale vero, povedale, da so se Priče iz vasi Zăicani na severu Moldavije, odpovedali svoji veri in so se zaradi tega lahko vrnili domov. Kasneje smo izvedeli, da so jih domov poslali samo zato, da bi tam počakali na sojenje. Poleg tega se je policist skliceval na neki članek iz časopisa in dejal, da je vojaško sodišče v Ukrajini 80 Prič obsodilo na smrt.

Nekateri izmed nas osmih so postali malodušni in menili, da nikdar več ne bodo videli svojih otrok. V zaporu so nam obljubili, da nas bodo izpustili, če se bomo odrekli svoji veri. Da bi premislili o prihodnosti, so nas za en teden poslali domov, kjer smo bili lahko skupaj z družino. Potem smo bili samo še trije odločeni ostati nevtralni.

Dvajsetega februarja 1943 so me odvedli na policijsko postajo v Borošenih, na kateri so me nedavno tega tako hudo pretepli. Tam sem srečal dva od Soprič, ki sta prav tako vztrajala pri svoji odločitvi. Zares smo bili zelo veseli, da smo se znova srečali! Kasneje so nas s konjsko vprego odpeljali v Bălţi. Med potovanjem sem hudo zbolel, kar se je izkazalo za blagoslov, saj smo preostanek poti do Kišinjova potovali z avtobusom.

Ob prihodu so pazniki ugotovili, da trije še vedno vztrajamo pri svoji odločitvi. Za uvod so nas znova pretepli. Čez en mesec smo bili obsojeni na 25 let prisilnega dela v romunskem taborišču.

Krstim se v kraterju, ki ga je povzročila bomba

Čez čas so nas premestili v Cugir v Romuniji, kjer smo v gozdu podirali drevesa. Če nam je uspelo posekati določeno količino lesa, smo dobili malo več hrane. V naši skupini, v kateri nas je bilo deset Prič, smo bili marljivi, zato smo jedli bolje kakor v prejšnih zaporih.

Leta 1944 so ameriške sile začele bombardirati področje v bližini taborišča. Nekega dne je bomba blizu majhne reke povzročila velik krater. V krater se je začela stekati voda in kmalu je nastal velik bazen. V njem sem se septembra 1944 krstil in s tem simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu, kateremu sem se predal že več kot leto in pol pred tem.

Končno na svobodi!

Čez nekaj tednov je ruska armada osvobodila na stotine Prič po vsej pokrajini in lahko smo se vrnili domov. Prvikrat v življenju sem videl svojega sina Vasila, ki se je rodil leta 1943, ko sem bil v delovnem taborišču.

Ko se je maja 1945 v Evropi končala druga svetovna vojna, je Besarabija prišla pod oblast Sovjetske zveze in postala sovjetska socialistična republika Moldavija. Oblasti proti našim krščanskim dejavnostim niso takoj ukrepale. Vendar pa so opazile, da nismo volili, in si to razložile kot zelo resen prestopek.

Leta 1946 sva dobila drugega sina Pavla, leta 1947 pa se nama je rodila hči Maria. V našem družinskem življenju smo zares uživali! Toda samo dve leti kasneje smo doživeli tragedijo. Najina mala Maria je zbolela in nepričakovano umrla. Pokopali smo jo 5. julija 1949. Toda to je bil šele začetek naših bridkosti.

Izgnani v Sibirijo

Samo nekaj ur zatem, ko smo pokopali Mario, so nas zgodaj zjutraj naslednjega dne, ko je bila še tema, zbudili trije vojaki. Obvestili  so nas, da nas bodo zaradi našega »protisovjetskega vedenja« pregnali. Dovolili so nam vzeti nekaj hrane in oblek in nas 6. julija 1949 odpeljali v kakih 4000 kilometrov oddaljen Kurgan v Sibiriji, severno od Kazahstana.

Potovali smo 18 dni. Prevažali so nas kakor govedo, v tovornih vagonih. Samo dvakrat so nam dali nekaj hrane. Hrano smo si skrbno porazdelili, tako da smo jo imeli do konca potovanja. V našem vagonu smo bili vsi Jehovove priče. Veliko smo razpravljali o Bibliji in bili tako vsak dan duhovno dejavni. Naša najdragocenejša lastnina je bil izvod Svetega pisma.

Ko smo končno prispeli v Kurgan, smo ugotovili, da se lahko dokaj svobodno gibamo, čeprav živimo v delovnem taborišču. Lahko sem delal v kovačnici in se pogovarjal s sodelavci o upanju, ki ga daje Biblija. Čez dve leti, 27. septembra 1951 so me ponovno aretirali in odpeljali na sodišče. Tožilstvo je predstavilo 18 ljudi, ki so dejali, da sem napovedoval propad države. Dejansko pa sem s prerokbo iz Daniela 2:44 pokazal, da bo vse človeške vladavine nadomestilo Božje kraljestvo.

Poleg tega je oblast preiskala naš dom in odkrila Stražni stolp, ki so nam ga naskrivaj poslali iz Moldavije. Običajno je oblast našla bodisi na roko prepisane revije bodisi doma izdelane kopije. Ta izvod revije pa je bil narejen zunaj Sovjetske zveze. Tako sem bil že drugič obsojen na 25 let prisilnega dela. Tokrat so me poslali v rudnike premoga v Vorkuto, v razvpito taborišče za prisilno delo, ki leži ob severnem delu gorovja Ural in znotraj arktičnega kroga.

Ubežim smrti v Vorkuti

Vorkuta je bil velik zaporniški kompleks, sestavljen iz 60 prisilnih delovnih taborišč. Samo v našem taborišču je bilo čez 6000 prisilnih delavcev. Izredno nizke temperature skupaj z nečloveškimi življenjskimi razmerami in podzemnim kopanjem rude so terjale veliko življenj. Skoraj vsak dan so nekateri umrli in jih je bilo treba pokopati. Zelo sem oslabel, tako da nisem zmogel napornega fizičnega dela. Dodelili so mi tako imenovano lažje delo, kar pomeni, da sem z lopato metal premog na vagon.

Razmere so bile v Vorkuti tako slabe, da so rudarji organizirali stavko, vendar se je prelevila v pravcati upor. Rudarji so celo sestavili lastno upravo in organizirali četo, ki je štela kakih 150 ljudi, da bi se lahko branili, če bi prispela vojska. Hoteli so, da bi bil s skoraj 30 drugimi Pričami del njihove »armade«. Vendar nismo hoteli sodelovati.

Upor je trajal dva tedna, dokler ni prišla vojska in vse upornike pobila. Izvedeli smo, da so nas uporniki nameravali obesiti kar tam v delavnici! Na srečo so se njihovi načrti izjalovili. Glede na to, da so se Sovjeti sistematično trudili, da bi nam zlomili vero, najbrž razumete, zakaj smo zasluge za preživetje pripisali našemu Velikemu Bogu, Jehovu!

Dodobra izkoristim večjo svobodo

Marca leta 1953 je umrl Stalin, kar je dobro vplivalo na naše razmere. Leta 1955 so me izpustili iz Vorkute in mi dovolili, da se vrnem k svoji družini, ki je še vedno živela v taborišču za sekanje lesa v Kurganu. Tamkajšnim  prebivalcem smo še naprej oznanjevali o našem čudovitem upanju.

Do leta 1961 pa se je v nas porodila želja, da bi se preselili na novo oznanjevalsko območje. Zato smo pisali državnemu voditelju Nikiti Hruščovu in ga prosili, če bi se lahko preselili kam drugam, ker v Kurganu ni bilo šol za naše otroke – kar je bila čista resnica. Dobili smo dovoljenje, da se preselimo v mestece Makušino, kjer je bilo prav tako delovno taborišče. Kakšno radost smo čutili, ko smo štirim tamkajšnim velikim družinam lahko pomagali, da so postali posvečeni Jehovovi služabniki!

Končno sem bil leta 1965 izpuščen iz tega taborišča. Čeprav se nismo smeli vrniti v Moldavijo, smo se lahko naselili kjer koli v Sovjetski zvezi. Naslednje leto smo odšli v Kustanaj v Kazahstanu, kjer sta že bili dve občini Jehovovih prič. Ker je bilo na tem področju dovolj oznanjevalcev, smo se čez tri leta preselili v Čirčik v Uzbekistanu. Do takrat sta se najina sinova Vasile in Pavel že poročila, zato sva se osredinila na duhovno rast drugih dveh otrok – desetletnega Dumitruja in sedemletnega Ljube.

Deset let smo živeli v Uzbekistanu in medtem smo lahko pomagali tudi drugim, da so spoznali Jehova. Leta 1979 smo se preselili več kot 1600 kilometrov proti zahodu v mesto Krasnodar, blizu Črnega morja v južni Rusiji. Tam sva z Olgo dve leti polnočasno služila kot pionirja in še drugim pomagala, da so postali Priče.

Vrnitev v Moldavijo

Končno smo se poleti 1989 – 40 let po izgonu – odločili, da se vrnemo domov v Moldavijo. Takoj sva začela ponovno pionirati in bila v tej službi do leta 1993. Tukaj sva lahko več kot 30 ljudem pomagala, da so postali dejavni Priče za Jehova. Moje srce prekipeva od radosti, ko premišljujem o tem, kako bogato je Jehova blagoslovil našo družino! Na žalost pa je moja ljubljena žena maja 2004 umrla.

Kljub temu me tolaži to, da štirje otroci, pa tudi 14 vnukov in 18 pravnukov dejavno služi Jehovu. Res je, da smo imeli težko življenje, toda kako čudovito je, ker vemo, da nam je Jehova pomagal, da smo mu med preizkušnjami lahko ostali zvesti!

Odkar sem se postaral, mi šibko zdravje in vedno višja starost preprečujeta, da bi na oznanjevanju naredil toliko kakor nekoč. Kljub temu pa dajem od sebe vse, kar lahko. Naučil sem se, da nam je Jehova vedno pripravljen dati potrebno moč in spodbudo, ne glede na to, s katerimi izzivi se v življenju morda srečamo. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 14, 15]

Jehovove priče v vorkutskem taborišču za prisilno delo

[Slika na strani 15]

Z Olgo leta 2002