Mladi vprašujejo:

Zakaj si zadajam poškodbe?

»Zapestja sem si tako porezala, da sem morala na šivanje. Takrat sem zdravniku rekla, da sem se porezala z žarnico, kar je sicer držalo – samo nisem omenila, da sem to naredila namenoma.« (Saša, 23)

»Starša opazita moje ureznine, vendar le tiste, ki niso tako hude in so videti kakor odrgnine. [. . .] Včasih vidita kakšno, za katero ne vesta, kako sem jo dobila, zato si kaj izmislim. [. . .] Nočem, da vesta.« (Ariel, 13)

»Vse od svojega 11. leta sem si zadajala poškodbe. Vedela sem, kako veliko vrednost ima človeško telo v Božjih očeh, vendar me niti to ni ustavilo.« (Jennifer, 20)

MORDA poznaš koga, ki je kakor Saša, Ariel ali Jennifer. * Lahko da je kdo iz tvojega razreda. Lahko da je tvoj brat ali sestra. Lahko da si ti. Po ocenah je samo v Združenih državah na milijone ljudi, ki se na različne načine namerno poškodujejo, denimo z rezanjem, žganjem, s praskanjem kože ali z udarjanjem, in mnogi od njih so mladi. *

Namerno si zadajajo poškodbe? V preteklosti bi mnogi takšno vedenje pripisali kakšni čudni kaprici ali kultu. V zadnjih letih pa je poznavanje samopoškodovalnega vedenja – k čemur spada tudi samopohabljanje – veliko večje. In kot kažejo dokazi, tudi vedno več ljudi priznava, da imajo ta problem. »Vsak zdravnik pravi, da je tega vse več,« trdi Michael Hollander, direktor centra za psihoterapevtsko zdravljenje v Združenih državah.

Samopoškodovanje je redkokdaj usodno, je pa nevarno. Razmisli na primer o Beth: »Rane si naredim z britvico,« pravi. »Dvakrat so me sprejeli v bolnišnico. Enkrat  sem zaradi globoke ureznine morala na urgenco.« Beth si, podobno kakor mnogi s to težavo, zadaja poškodbe tudi danes, ko je odrasla. »To počnem že od svojega 15. leta, sedaj pa sem stara 30 let,« pravi.

Ali si ti ali kdo, ki ga poznaš, zapadel samopoškodovanju? Če si, ne obupuj. Pomoč je na voljo. V naslednji številki Prebudite se! bomo razpravljali o pomoči za tiste, ki si zadajajo poškodbe. * Najprej pa bi bilo dobro, da spregovorimo o ljudeh, ki imajo takšno motnjo, in zakaj to počnejo.

Različna ozadja

Tiste, ki se samopoškodujejo, je težko uvrstiti v eno samo kategorijo. Nekateri so iz problematičnih družin, drugi pa iz trdnih, srečnih družin. Precej jih je neuspešnih v šoli, mnogi pa so odlični učenci. Samopoškodovalci pogosto kažejo le malo znakov, če sploh kakšnega, da imajo problem, saj človek svoje stiske vedno ne kaže navzven. Biblija pravi: »Tudi v smehu žaluje srce.« (Pregovori 14:13)

Poleg tega se intenzivnost samopoškodovanja razlikuje od enega človeka do drugega. Neka študija je denimo pokazala, da si nekateri zadajo rane samo enkrat letno, medtem ko drugi to počno povprečno dvakrat dnevno. Zanimivo je, da je med samopoškodovalci več moških, kot pa so nekoč mislili. Kljub temu je problem najbolj prisoten med najstnicami.

Kljub tako različnemu ozadju imajo nekateri samopoškodovalci določene skupne značilnosti. Neka enciklopedija o mladih opaža: »Mladostniki, ki si zadajajo poškodbe, se pogosto čutijo nemočne, svoja čustva težko zaupajo drugim, počutijo se osamljene ali odrinjene, jih je strah in imajo malo samospoštovanja.«

Seveda bodo nekateri morda rekli, da takšen opis ustreza skoraj vsakemu mladostniku, ki se spoprijema s strahovi in negotovostjo odraščanja. Toda za samopoškodovalca je ta boj še posebej težak. Ker ni zmožen z besedami izraziti, kaj ga teži, in o tem spregovoriti z zaupnim prijateljem, so lahko pritiski v šoli oziroma službi ali konflikti doma videti prehudi. Ne vidi nobene rešitve in čuti, da nima nikogar, s komer bi se pogovoril. Pritisk se zdi neznosen. Končno odkrije nekaj: ko si zada telesno bolečino, je videti, da čuti nekolikšno olajšanje od čustvene stiske, in zdi se mu, da lahko živi naprej – vsaj za zdaj.

Zakaj se samopoškodovalec zateka k telesni bolečini, da bi si olajšal čustveno stisko? Naj ponazorimo: pomisli, kaj se zgodi, ko si v zdravnikovi ordinaciji tik pred tem, da dobiš injekcijo. Ali si se kdaj, ko je zdravnik pričel z delom, ščipal ali pa morda noht zaril v kožo, samo da ne bi mislil na vbod igle? Kar počne samopoškodovalec, je podobno, čeprav je vse skupaj bolj resno. Rezanje ga nekoliko zamoti in mu prinese občutek olajšanja od zbadajoče bolečine, ki mu jo povzroča čustvena stiska. In ta stiska je tako velika, da v primerjavi z njo raje trpi fizično bolečino.  Morda je zato neko dekle, ki si zadaja rane, svoje početje opisalo kot »zdravilo za svoje strahove«.

»Mehanizem za spoprijemanje s stresom«

Samopoškodovanje se tistim, ki ne poznajo te motnje, morda zdi kot poskus samomora. Vendar običajno ne gre za to. »Na splošno rečeno, poskušajo ti ljudje narediti konec le svoji bolečini, ne pa svojemu življenju,« piše Sabrina Solin Weill, glavna urednica revije za najstnike. Zato glede samopoškodovanja neka knjiga pravi, da je »sredstvo za ohranitev življenja, ne pa pot v smrt«. To navado imenuje tudi »mehanizem za spoprijemanje s stresom«. Kakšnim stresom?

Odkrili so, da so mnogi samopoškodovalci utrpeli kakšno travmo, kot denimo zlorabo ali zanemarjanje v otroštvu. Na druge vplivajo spori v družini ali alkoholizem katerega od staršev. Pri nekaterih je vzrok kakšna duševna motnja.

Lahko pa gre še za druge težave. Denimo Sara je zapadla, kakor to sama imenuje, v samokritični perfekcionizem. Čeprav je naredila nekaj hudih napak in so ji krščanski starešine pomagali, je zaradi svojih vsakodnevnih spodrsljajev čutila veliko krivdo. »Mislila sem, da se moram vzeti trdo v roke,« pravi Sara. »Zame je bilo samopoškodovanje zgolj samodisciplina. K njej je spadalo to, da sem si pulila lase, rezala zapestja in roke, se udarjala in si povzročala globoke modrice, se obsojala na kazni, kot so denimo držati roke pod vrelo vodo, sedeti zunaj na mrazu brez plašča ali ves dan nič jesti.«

Pri Sari je bilo samopoškodovanje odsev močnega gnusa in sovraštva do same sebe. »Bili so časi, ko sem vedela, da mi je Jehova odpustil napake,« pravi, »toda jaz nisem hotela, da to naredi. Tako zelo sem se sovražila, da sem hotela trpeti. Čeprav sem vedela, da si Jehova nikoli ne bi zamislil kraja za mučenje, kakor je pekel tako imenovanega krščanstva, sem hotela, da bi naredil enega samo zame.«

»Kritični časi«

Nekateri se morda sprašujejo, zakaj je takšno zaskrbljujoče vedenje postalo znano šele v zadnjih desetletjih. Toda preučevalci Biblije vedo, da so sedaj ‚kritični časi, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1) Zato niso presenečeni, da se ljudje – tudi mladi – zatekajo k vedenju, ki ga je težko pojasniti.

Biblija priznava, da »zatiranje znori modrega«. (Propovednik 7:7, SSP) Izzivi mladostništva so lahko – včasih skupaj s tragičnimi življenjskimi izkušnjami – izhodišče za škodljiv vedenjski vzorec, h kateremu spada tudi samopoškodovanje. Mladostnik, ki se počuti osamljenega in meni, da nima nikogar, s komer bi se lahko pogovoril, se bo v iskanju olajšanja morda zatekel k zadajanju poškodb. Kakršno koli olajšanje, ki naj bi ga to prineslo, je kratkotrajno. Prej ali slej se problemi vrnejo, z njimi pa tudi samopoškodovanje.

Na splošno želijo samopoškodovalci prenehati svojo navado, vendar se jim zdi zelo težko. Kako je nekaterim uspelo? O tem bomo razpravljali v rubriki »Mladi vprašujejo: Kako naj si neham zadajati poškodbe?« v Prebudite se!, februar 2006.

[Podčrtne opombe]

V RAZMISLEK

▪ Zakaj se nekateri mladi zatekajo k samopoškodovanju?

▪ Ali se lahko po branju tega članka spomniš boljših načinov za spoprijemanje z mučnimi občutki?

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

»Tudi v smehu žaluje srce.« (Pregovori 14:13)

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

»Na splošno rečeno, poskušajo ti ljudje narediti konec le svoji bolečini, ne pa svojemu življenju.«

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

Živimo v ‚kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1)