Očetje romarji in puritanci – kdo so bili?

NA OBALI Severne Amerike v Plymouthu v zvezni državi Massachusetts leži velika granitna skala, v katero je vklesana številka 1620. Skali pravijo Plymouth Rock in na splošno velja, da leži blizu kraja, kjer je pred skoraj 400 leti pristala skupina Evropejcev. Znani so po imenu očetje romarji.

Mnogi Severnoameričani poznajo zgodbe o gostoljubnih romarjih, ki vabijo svoje staroselske prijatelje na bogato gostijo ob žetvi. Toda kdo so bili očetje romarji in zakaj so prišli v Severno Ameriko? Po odgovore se vrnimo v čas angleškega kralja Henrika VIII.

Verski prevrati v Angliji

Manj kot 100 let prej, preden so očetje romarji dvignili sidro, je bila Anglija rimskokatoliška dežela in kralj Henrik VIII. je nosil papeški naslov branitelj vere. Toda nastal je razdor, ker papež Klement VII. ni hotel razveljaviti Henrikove poroke s prvo od kraljevih šestih žena, s Katarino Aragonsko.

Medtem ko je Henrik premišljeval o svojih družinskih težavah, je protestantska reformacija povzročala prevrat v rimskokatoliški cerkvi po velikem delu Evrope. Henriku ni bilo pogodu, da bi izgubil visok položaj, ki mu ga je dala cerkev, zato v Angliji sprva ni dopuščal reformatorjev. Nato se je premislil. Katoliška cerkev ni hotela izničiti njegovega zakona, zato je on izničil cerkev. Leta 1534 je papežu vzel nadzor nad angleškimi katoliki in samega sebe razglasil za vrhovnega poglavarja angleške cerkve. Kmalu zatem je pričel zapirati samostane in prodajati njihova obsežna posestva. Ko je Henrik leta 1547 umrl, je Anglija postajala vse bolj protestantska.

Henrikov sin Edvard VI. je ostal v sporu z Rimom. Po njegovi smrti leta 1553 je prestol prevzela hči Henrika in Katarine Aragonske, Marija, ki je bila rimska katoličanka. Ta je zatem skušala deželi vsiliti papeško oblast. Številne protestante je prisilila v pregnanstvo, več kot 300 ljudi pa je dala zažgati na kolu, s čimer si je prislužila ime Krvava Marija. Vseeno pa ni mogla zajeziti vala sprememb. Ko je leta 1558 umrla, je njena naslednica, polsestra Elizabeta I., poskrbela, da je papež od takrat naprej  imel le malo besede v angleškem verskem življenju.

Nekateri protestanti pa so menili, da zgolj ločitev od cerkve v Rimu ni dovolj – treba bi se bilo znebiti vseh sledi rimskokatoliške vere. Ker so hoteli očistiti cerkveno čaščenje, so jim pravili puritanci (vzdevek, ki je povezan z angleško besedo ‚purify‘ in pomeni ‚očistiti‘). Nekaterim puritancem so se škofje zdeli nepotrebni in menili so, da bi morala biti, kar se tiče upravljanja, vsaka cerkvena občina samostojna, ločena od državne cerkve. Te so imenovali separatisti.

Nesoglasni puritanci so stopili na plan med Elizabetinim kraljevanjem. Kraljico je jezilo, ker so se nekateri duhovniki oblačili neformalno, zato je leta 1564 zapovedala canterburyjskemu nadškofu, naj izda predpis, kako bi morali biti duhovniki oblečeni pri bogoslužju. Puritanci se niso hoteli podrediti, saj so v tem videli vrnitev k liturgičnim oblačilom katoliških duhovnikov. Še več razpravljanja je povzročila stara hierarhija škofov in nadškofov. Elizabeta je ohranila škofe in od njih zahtevala, da ji kot poglavarki cerkve prisežejo zvestobo.

Separatisti postanejo romarji

Jakob I., ki je leta 1603 nasledil Elizabeto, je močno pritiskal na separatiste, da se pokorijo njegovi oblasti. Leta 1608 je cerkvena občina separatistov iz mesteca Scrooby prebegnila na Nizozemsko, da bi lahko uživala v svobodi, ki je vladala v tej državi. Vendar so se separatisti zaradi nizozemske strpnosti do drugih veroizpovedi in moralne razpuščenosti čez čas na Nizozemskem počutili še bolj nelagodno kakor v Angliji. Odločili so se oditi iz Evrope in se naseliti v Severni Ameriki. Ker so bili zavoljo svojega verovanja pripravljeni potovati daleč od doma, so kasneje postali znani kot romarji.

Ko so romarji, med katerimi je bilo veliko separatistov, dobili dovoljenje, da se naselijo v britanski koloniji Virginiji, so leta 1620 z ladjo Mayflower odpluli proti Severni Ameriki. Preden je približno 100 odraslih in otrok prispelo do rta Cape Cod, stotine kilometrov severno od Virginije, so morali dva nevihtna meseca preživeti na Severnoatlantskem oceanu. Tam so napisali dokument, Mayflowerski dogovor, s katerim so izrazili željo, da ustanovijo skupnost in se podrejajo njenim zakonom. Enaindvajsetega decembra 1620 so se naselili v bližnjem Plymouthu.

Začetki v Novem svetu

Begunci so v Severno Ameriko prišli nepripravljeni na zimo. V nekaj mesecih jih je pol pomrlo. S pomladjo pa je prišla odrešitev. Preživeli priseljenci so si zgradili ustrezne hiše in se od ameriških domačinov naučili gojiti tamkajšnje poljščine. Jeseni leta 1621 so očetje romarji že uživali tolikšno blaginjo, da so si vzeli čas in se zahvalili Bogu za njegov blagoslov. Iz tega izvira zahvalni dan, ki ga danes praznujejo v Združenih državah in drugod po svetu. Prispelo je še več imigrantov, tako da je imel Plymouth v manj kot 15 letih čez 2000 prebivalcev.

Medtem so v Angliji nekateri puritanci, prav kakor prej separatisti, sklenili, da njihova »obljubljena dežela« leži na drugi strani Atlantskega oceana. Tako je skupina puritancev leta 1630 priplula na obalo severno od Plymoutha in ustanovila kolonijo Massachusetts Bay. Leta 1640 je v Novi Angliji živelo že približno  20.000 angleških imigrantov. Potem ko si je kolonija Massachusetts Bay leta 1691 podvrgla Plymouth, separatistični očetje romarji niso bili več tako ločeni. V verskem življenju v Novi Angliji so zdaj imeli besedo puritanci, Boston pa je postal duhovno središče tega področja. Kakšno je bilo njihovo čaščenje?

Puritansko čaščenje

Puritanci so si v Novem svetu najprej postavili lesene cerkve, v katerih so se zbirali ob nedeljah dopoldan. V lepem vremenu so bile razmere v stavbi znosne, v zimskih dneh pa je bogoslužje preizkusilo zdržljivost tudi najbolj trdih puritancev. Cerkev niso ogrevali in tresoči se verniki so bili kmalu premraženi. Pridigarji so pogosto nosili rokavice, da bi pri gestikuliranju med pridigo svoje roke obvarovali pred strupeno mrzlim zrakom v prostoru.

Puritanci so temelj za svoje verovanje našli v naukih francoskega protestantskega reformatorja Jeana Calvina. Sprejeli so doktrino o predestinaciji in verovali, da je Bog vnaprej določil, katere ljudi bo rešil in katere bo obsodil na večni ogenj. Po njihovem verovanju ljudje, ne glede na to, kaj bi naredili, ne bi mogli spremeniti svojega položaja pred Bogom. Človek ni vedel, ali ga bo po smrti hladil nežen vetrc v nebesih ali pa bo vse večne čase gorel kakor stenj.

Sčasoma so puritanski duhovniki pričeli pridigati o kesanju. Opozarjali so, da bodo tisti, ki so neposlušni Božjim zakonom, kljub Božjemu usmiljenju šli naravnost v pekel. Pridigarji so nalagali polena na peklenski ogenj, tako da je ta gorel še močneje in da so imeli ljudi na vajetih. V 18. stoletju je pridigar Jonathan Edwards ob neki priložnosti govoril o temi »Grešniki v rokah jeznega Boga«. Njegov opis peklenskega brezna je bil tako strašljiv, da so drugi duhovniki morali čustveno pomagati vznemirjeni občini, ki je slišala pridigo.

Evangelizatorji drugih veroizpovedi, ki so pridigali v Massachusettsu, so to počeli na lastno odgovornost. Oblasti so kvekersko pridigarko Mary Dyer trikrat izgnale, toda vsakič se je vrnila in izražala svoje poglede. Prvega junija 1660 so jo v Bostonu obesili. Phillip Ratcliffe je očitno pozabil na gorečnost, s katero so se puritanski  voditelji lotevali nasprotnikov. Zaradi njegovih govorov proti vladi in salemski cerkvi, so ga dali prebičati in mu naložili globo. Preden pa so ga izgnali, so mu, da ne bi pozabil, odrezali ušesa. Nestrpnost puritancev je gnala ljudi iz Massachusettsa in prispevala k rasti drugih kolonij.

Nadutost prinese nasilje

Številni puritanci so sami sebe šteli za Božje izvoljence, zato so na domačine gledali kot na manjvredna bitja, ki so neupravičeno zasedla zemljo. To stališče je ustvarilo zamero in nekateri domačini so pričeli napadati priseljence. Zato so puritanski voditelji zakone o šabatu toliko prilagodili, da so moški lahko šli k čaščenju oboroženi. Nato so se leta 1675 razmere zaostrile.

Ko je Metakomet, znan tudi kot kralj Filip, iz indijanskega plemena Vampanoag videl, da njegovo ljudstvo izgublja zemljo, je pričel naskakovati puritanske naselbine, požigati hiše in klati priseljence. Puritanci so se maščevali in boji so trajali več mesecev. Avgusta 1676 so Filipa ujeli v Rhode Islandu. Obglavili so ga, mu odstranili drobovje in ga razčetverili. Tako se je končala vojna kralja Filipa in neodvisno življenje staroselcev v Novi Angliji.

V 18. stoletju je puritanska gorečnost našla nov izraz. Nekateri massachusetski duhovniki so obsojali angleško vladanje in pomagali netiti željo po neodvisnosti. V svoje razprave o revoluciji so mešali politiko in religijo.

Pogosto so bili puritanci delavni, pogumni in vdani svoji religiji. Ljudje še danes govorijo o »puritanskem značaju« in »puritanski poštenosti«. Toda zgolj iskrenost ni dovolj, da bi se očistili krivih naukov. Jezus Kristus ni mešal politike in religije. (Janez 6:15; 18:36) Kruto ravnanje pa je v nasprotju z važno resnico: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:8)

Ali vaša religija uči peklenski ogenj, predestinacijo in druge nebiblijske doktrine? Ali se vaši verski voditelji vpletajo v politične kampanje? Iskreno preučevanje Božje Besede, Biblije, vam bo pomagalo najti »čaščenje, ki je [. . .] čisto in neoskrunjeno« – zares čisto in sprejemljivo Bogu. (Jakob 1:27)

[Okvir/slika na strani 13]

PURITANCI IN PEKLENSKI OGENJ

Puritanci so z zagovarjanjem peklenskega ognja oporekali Božji Besedi. Biblija uči, da se mrtvi ničesar ne zavedajo, da ne morejo čutiti bolečin ali veselja. (Propovednik 9:5, 10) In ne samo to, resničnemu Bogu mučenje nikoli ni »prišlo na misel«. (Jeremija 19:5; 1. Janezovo 4:8) Ljudi roti, naj spremenijo svoje življenje, z neskesanimi prestopniki pa ravna usmiljeno. (Ezekiel 33:11) Puritanski pridigarji so v nasprotju s temi biblijskimi resnicami Boga pogosto slikali kot krutega in maščevalnega. Prav tako so zagovarjali brezsrčen pogled na življenje, k čemur je spadala uporaba sile, da bi utišali nasprotnike.

[Slika na strani 10]

Leta 1620 so pripluli v Severno Ameriko očetje romarji

[Vir slike]

Harper’s Encyclopædia of United States History

[Slika na strani 12]

Praznovanje prvega zahvalnega dne leta 1621

[Slika na strani 12]

Puritanska cerkev v Massachusettsu

[Slika na strani 12]

Jean Calvin

[Slika na strani 12]

Jonathan Edwards

[Slika na strani 13]

Oborožen par puritancev na poti v cerkev

[Navedba vira slike na strani 11]

Library of Congress, Prints & Photographs Division

[Navedba vira slike na strani 12]

Zgoraj levo: Snark/Art Resource, NY; zgoraj desno: Harper’s Encyclopædia of United States History; Jean Calvin: Portrait in Paul Henry’s Life of Calvin, from the book The History of Protestantism (Vol. II); Jonathan Edwards: Dictionary of American Portraits/Dover

[Navedba vira slike na strani 13]

Sliki: North Wind Picture Archives