Želimo si biti ljubljeni

Pred davnimi časi je v mestu na področju današnje Turčije živelo dekle po imenu Leja. Bila je povprečnega videza, toda njena mlajša sestra Rahela je bila lepa.

RAHELA je spoznala moškega, ki jo je tako ljubil, da je bil za poroko z njo pripravljen pri njenem očetu delati sedem let. Na poročno noč pa je oče k njemu namesto Rahele pripeljal njeno sestro. Ne vemo, kako se je Leja počutila ob očetovi prevari, vendar se je gotovo zavedala, da je to kaj slab začetek zakonske zveze.

Ko je novopečeni mož ugotovil, kaj se je zgodilo, je temu močno nasprotoval. Oče je razložil, da je v navadi, da starejša hči prva stopi v zakon. Tako je Leja s prevaro dobila moža, čigar prva ljubezen je bila njena mlajša sestra, s katero se je prav tako poročil. Kako žalostna je morala biti, ko je videla, da mož večino pozornosti namenja Raheli! Ni imela romantičnih zgodb o dvorjenju, ki bi jih pripovedovala, pa tudi kaj malo prijetnih spominov na poročni dan, če sploh katerega. Kako je morala hrepeneti po tem, da bi bila ljubljena kakor Rahela! Zato se je, delno zaradi okoliščin, na katere je lahko le malo vplivala, morda pogosto počutila neljubljeno in neželeno. *

Danes lahko mnogi vsaj nekoliko razumejo, kaj je doživljala Leja. V vseh nas je globoko ukoreninjena potreba po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni. Morda hrepenimo po zakonskem partnerju, ki nas bo ljubil. Prav tako si želimo naklonjenosti naših staršev, otrok, bratov in sester ter prijateljev. Mogoče podobno kakor Leja vidimo druge, da najdejo ljubezen, medtem ko je mi ne.

Od otroštva naprej poslušamo romantične zgodbe o lepih ljudeh, ki se zaljubijo in živijo srečno do konca svojih dni. O ljubezni pevci sentimentalno pojejo; pesniki jo povzdigujejo. Vendar je neki raziskovalec, ki se s tem ukvarja, zapisal: »V primerjavi z ljubeznijo je le malo dejavnosti, le malo podvigov, ki se pričnejo s tako velikimi upi in pričakovanji in kljub temu tako pogosto razočarajo.« Zares, mnogokrat nam ravno naši najtesnejši odnosi povzročajo največ skrbi in namesto trajnega veselja prinašajo srčne bolečine. Danes se v številnih državah okoli 40 odstotkov zakonov konča z razvezo, mnogi pari, ki pa ostanejo skupaj, še zdaleč niso srečni.

V mnogih državah je tudi vse več enostarševskih in neurejenih družin in v obojih so žrtve tudi otroci. Toda ti še posebej potrebujejo čustveno varnost toplega in ljubečega družinskega okolja. Kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo? Kdo nas lahko pouči o tej dragoceni lastnosti? Naslednja članka bosta razpravljala o teh vprašanjih.

[Podčrtna opomba]