Na lovu za muflonom

Oborožena z zemljevidi, fotoaparati, klobuki in trpežnimi čevlji se navsezgodaj nekega lepega spomladanskega jutra povzpneva v najino terensko vozilo in odpeljeva. Najin cilj je Pafoški gozd, visoko v gorovju Troodos na Cipru. Upava, da bova tam našla izmuzljivega muflona. Kaj sploh je muflon?

MUFLONI so vrsta divjih ovc, katerih sorodnike lahko najdemo po vsem Sredozemlju. Toda najino radovednost je podžgala avtohtona ciprska vrsta muflona. Pravijo, da je v njem združena lepota jelena in urnost koze. Zoologi ga imenujejo Ovis gmelini ophion, Ciprčani pa agrinó. Najti ga je le v odročnih gorskih področjih.

Ko zavijeva z avtoceste, peljeva proti vznožju gora in nato skozi prekrasno dolino. Vasi se oklepajo pobočij, po dolini pa se vrstijo sadovnjaki. Toda cesta kmalu postane slaba in ponekod se z vozilom nevarno približava robu strmih grebenov. Navsezadnje le prispeva na cilj – gozdarska postaja. Zdaj sva daleč v Pafoškem gozdu, ki ima 60.000 hektarjev borov in ceder. Naročiva kavo in poklepetava z Andreasom, gozdarjem v zeleni uniformi, ki nama navdušeno pripoveduje o muflonih.

Na Cipru je muflon, kot pravi, največji prostoživeči sesalec. V preteklosti jih je bilo na otoku zelo veliko. To divjo ovco upodabljajo številni grško-rimski mozaiki. Srednjeveški zapisi opisujejo, kako je v Pafoškem gozdu aristokracija uživala v lovu na muflone.

Andreas naju popelje do obore, medtem pa nama pove več o muflonovi preteklosti. Izveva na primer, da je s prihodom lovskih pušk število muflonov pričelo drastično upadati. Šele leta 1938 so bili ciprski zakoni o lovu spremenjeni, zato da bi to žival zaščitili. Gozdarji in policisti so sodelovali, da bi omejili divji lov. Leto dni kasneje je bila razglašena prepoved lova v tem gozdu. Te spremembe so, skupaj z dodatnimi ukrepi po letu 1960, prispevale k strmemu naraščanju populacije muflonov.

Prvo srečanje

Za Andreasom se odpraviva do ograjene obore in pokukava skozi grmovje in drevesa. Andreas nama nakaže, naj bova tiho, in naju odpelje malo naprej po  pobočju. Na sončni jasi vidimo, kako se tri odrasle samice pasejo skupaj s pred kratkim skotenima jagnjetoma. Odrasle samice so visoke približno 90 centimetrov, njihov kožuh je svetlo rjav, proti trebuhu pa vse bolj bel.

Ker je v tem letnem času obilo rastlin za pašo, so samice preveč zaposlene s hranjenjem, da bi se zmenile za nas. Jagnjeti pa nehata poskakovati naokrog in naredita nekaj previdnih korakov proti nam. Kako smo tega veseli! Toda prestraši ju že škloc enega od fotoaparatov in, kot bi trenil, cela skupina izgine v gozd.

Nad tem prizorom sva vzhičena, zato v upanju, da bova videla muflone, narediva načrt, da se peš podava na raziskovanje gozda. Andreas predlaga, da poskusiva ob zori, ko živali v iskanju hrane včasih pridejo do roba gozda. V dolini nameravava postaviti šotor za čez noč, tako bi bila gora nad njo morda primeren kraj za iskanje. Mufloni, kot izveva, se v toplih mesecih pasejo na višjih pobočjih, toda pozimi, ko so vrhovi prekriti s snegom, iščejo užitne rastline na nižje ležečih krajih in včasih celo pridejo na plano.

Mufloni se parijo jeseni. Pozimi hodijo naokrog v čredah po 10 do 20 živali. Ko aprila ali maja samice pričnejo jagnjetiti, se čreda razdeli v manjše skupine, kakor je bila tista, ki smo jo videli v obori. Odrasli samci navadno sami iščejo hrano.

Muflon v gozdu!

Naslednje jutro se navsezgodaj znova odpeljeva po hribu navzgor, parkirava na jasi in se peš podava v gozd, preden se sonce vzdigne previsoko. V gozdu še vedno vlada tišina in med drevesi plavajo meglice. Ko se ustaviva, da bi uživala v tišini, ga opaziva – veličastnega, krepkega samca, ki je že skoraj izgubil vso svojo zimsko dlako. Spodnji del njegovega vratu prekriva temna dlaka. S ponosno dvignjeno glavo zre v naju skozi svoje temne trepalnice in skuša v zraku zaznati najin vonj. Njegova debela zakrivljena rogova sta dolga najmanj 40 centimetrov! Težji je od samic, ki sva jih videla včeraj, in gotovo tehta 35 kilogramov.

Otrpneva, komaj si upava dihati. Kljub temu je to previdno bitje, kot je videti, zaznalo najin vonj, saj z glavo strese gor in dol ter pobegne. Kar sva videla in se naučila v dveh dneh, je na naju zares naredilo vtis. Poleg tega zdaj še bolj ceniva Stvarnika, ki je dejal: »Moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah.« (Psalm 50:10)

[Slike na straneh 24, 25]

Ciprski muflon (v ozadju) in evropski muflon

[Navedba virov slik na strani 25]

Zgoraj desno: Oxford Scientific/photolibrary/Niall Benvie; evropski muflon: Oxford Scientific/photolibrary