‚Preden umrem, bi rada služila Bogu‘

ZGODBA MAMIE FREE

LETA 1990 je v Liberiji izbruhnila državljanska vojna. Ko so se spopadi okrepili, je bila 12-letna Mamie iz etnične skupine Kran skupaj s svojo družino ujeta v njihovi hiši v glavnem mestu Monrovia. »Slišali smo, da je čisto blizu eksplodiralo,« pravi Mamie. »Izstrelek je treščil v sosedovo hišo in pričela je goreti. Plameni so švigali proti naši hiši in jo zajeli.« Mamie, njena mama in mamin mlajši brat so sredi hudih bojev zbežali.

»Naenkrat me je nekaj zadelo,« se spominja Mamie.

»Mama me je vprašala: ‚Kaj je narobe?‘

Odgovorila sem ji: ‚Nekaj me je zadelo! Mislim, da je krogla.‘«

Mamie je v bolečinah padla na tla in molila: »Bog, prosim, prisluhni mi. Mislim, da bom kmalu umrla, toda preden umrem, bi ti rada služila.« Nato se je onesvestila.

Sosedje so mislili, da je mrtva, zato so jo hoteli pokopati na bližnji obali. Mama pa je vztrajala, da Mamie odpeljejo v krajevno bolnišnico, ki pa na žalost ni bila ustrezno opremljena za sprejemanje velikega števila ranjenih moških, žensk in otrok. Mamiejin stric je bil prav tako ranjen in je še isto noč umrl, Mamie pa je preživela paralizirana od pasu navzdol.

Še naprej je imela notranje krvavitve in hude bolečine. Štiri mesece kasneje so zdravniki končno opravili rentgensko slikanje, da bi ugotovili, kje je krogla. Obtičala je med srcem in pljuči. Operacija bi bila zelo tvegana, zato jo je mama peljala k tradicionalnemu zeliščarju. »Z britvijo je zarezal v kožo,« se spominja Mamie, »nato je z usti skušal izsesati kroglo. ‚To je to,‘ je rekel in vzel kroglo iz ust. Plačali sva mu in odšli.«

Toda moški je lagal. Nadaljnje rentgenske preiskave so pokazale, da je krogla še vedno  tam, kjer je bila. Zato sta se Mamie in mama vrnili k zeliščarju, ki ju je prepričal, da bo na rentgenskih posnetkih šele čez devet mesecev vidno, da krogle ni več. Vrnili sta se domov in potrpežljivo čakali. Mamie je ta čas jemala različna zdravila, da je lahko prenašala bolečine. Čez devet mesecev so naredili nove rentgenske posnetke. Krogla je bila še vedno tam. Zeliščar pa je pobegnil.

Krogla je bila sedaj v njenem telesu že 18 mesecev. Sorodnik jo je odpeljal k vrački. Namesto da bi pomagala, je rekla, da bo bodisi Mamie bodisi njena mama na ta in ta dan umrla. Mamie je imela 13 let. »Ves čas sem samo jokala,« pravi Mamie. »Toda ko je nastopil domnevni dan smrti, nobena od naju ni umrla.«

Stric je potem odpeljal Mamie k cerkvenemu voditelju, ki je trdil, da je imel videnje, v katerem mu je bilo razodeto, da Mamiejine paralize ni povzročila krogla, ampak magični urok. Obljubil je, da bo Mamie, če bo upoštevala obrede, ki jih je predpisal, v enem tednu znova hodila. Mamie pojasnjuje: »Večkrat sem se obredno okopala z morsko vodo, postila sem se in vsako noč sem se opolnoči valjala po tleh, kar je gotovo trajalo veliko ur. Toda vse to je bilo zaman, moje stanje je namreč ostalo enako.«

Čez čas pa so odprli več zdravstvenih ustanov in Mamie so po dolgem času in vseh mukah končno odstranili kroglo. Več kot dve leti je živela v neznosnih bolečinah. »Po operaciji,« se spominja, »je bolečina skoraj izginila in veliko lažje sem dihala. Čeprav sem ostala delno paralizirana, sem s pomočjo hodulje lahko stala.«

Mamie spozna Jehovove priče

Nekaj tednov po operaciji je Mamiejina mama srečala dve Jehovovi priči. Povabila ju je domov, ker je vedela, da njena hči rada bere Biblijo. Mamie je takoj sprejela biblijski pouk. Toda ko se je čez nekaj mesecev vrnila v bolnišnico, je izgubila stik s Pričami.

Kljub temu je bila še vedno željna biblijskega spoznanja. Ko se je neki cerkveni voditelj ponudil, da ji pomaga, je njegovo pomoč sprejela. Med nedeljskim veroukom je sošolec vprašal učitelja: »Ali je Jezus enak Bogu?«

»Da,« je odgovoril učitelj. »Enaka sta. Toda Jezus ni enako enak Bogu.«

‚Ni enako enak?‘ si je mislila Mamie. ‚To nima smisla. Tukaj je nekaj narobe.‘ Ker ni bila prepričana, da spoznava biblijsko resnico, se je nazadnje nehala družiti s to cerkvijo.

Leta 1996 je v Monrovii znova izbruhnilo nasilje. Mamie je izgubila še dva sorodnika in njen dom je znova zajel ogenj. Nekaj mesecev pozneje sta jo srečali dve Priči, medtem ko sta oznanjevali po hišah. Mamie je nadaljevala biblijski pouk. Ko je prvič šla na shod, je bila presenečena, ko je videla, da so pri čiščenju kraljestvene dvorane pomagali vsi – tudi občinski starešine. Kasneje istega leta je z navdušenjem obiskala eno od območnih zborovanj z naslovom »Sli božanskega miru«.  Zanjo je bil to prvi večji shod Jehovovih prič.

»Bila sem povsem prevzeta,« pravi Mamie. »Priče so kazali iskreno ljubezen drug do drugega, čeprav so bili iz različnih plemen. In vse je bilo dobro organizirano.«

Uresniči svojo željo, da bi služila Bogu

Mamie in njena mama sta zaradi vnovičnih bojev leta 1998 prebežali v sosednjo Slonokoščeno obalo. Skupaj s približno 6000 drugimi Liberijci sta se nastanili v begunskem taborišču Peace Town. Mamie je s Pričami še naprej preučevala Biblijo in hitro napredovala. Kmalu je želela o svoji veri govoriti z drugimi. Da je lahko sodelovala v oznanjevanju, so jo duhovni bratje in sestre potiskali naokrog v njenem vozičku. Tako je lahko Mamie odlično pričevala mnogim drugim beguncem.

Čeprav je zaradi telesnih ovir s težavo prihajala v kraljestveno dvorano, ki je bila od njenega bivališča oddaljena šest kilometrov, je obiskovala vse shode. Štirinajstega maja 2000 je prepotovala več kot 190 kilometrov, da bi lahko bila navzoča na dnevu posebnega zbora in svojo posvetitev Bogu simbolizirala s krstom v vodi. (Matej 28:19, 20) Pred mnogimi solznimi obrazi so Mamie odnesli v potok in jo potopili pod vodo. Ko so jo dvignili iz vode, je bila vsa nasmejana.

Mamie je zdaj v begunskem taborišču v Gani in ima cilj postati redna pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka. Tudi njena mama je pričela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in z drugimi govori o tem, kar se je naučila. Obe željno pričakujeta čas, ko bo, kot je obljubljeno v Božji Besedi, »hromec skakal kakor jelen in nemega jezik bo prepeval«. (Izaija 35:5–7)

[Slika na strani 22]

Krogla, ki so jo odstranili iz Mamiejinega telesa

[Slika na strani 23]

Mamie nesejo v potok, da bi jo krstili

[Slika na strani 23]

Pri vodenju biblijskega pouka s svojo mamo, Emmo