Raj na peščenem otoku

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

LETA 1770 je britanski raziskovalec kapitan James Cook plul ob vzhodni obali Avstralije. Nekaj več kot 150 kilometrov severno od današnjega mesta Brisbane je plul mimo velikega peščenega priobalnega otoka, ki danes, dolga leta za tem, privablja 300.000 obiskovalcev letno. Vendar se Cook ni kaj dosti zmenil zanj. Pravzaprav so on in drugi domnevali, da gre za polotok in ne otok. Nekaj let kasneje se je raziskovalec Matthew Flinders na njem tudi izkrcal. »Nič [ne bi moglo biti] bolj pusto, kot je ta polotok,« je napisal.

Če bi Cook in Flinders malce tvegala in šla na drugo stran večkilometrskih zlatih obal in sipin, bi si ustvarila drugačno mnenje. Njune oči bi uzrle svet neokrnjenih deževnih gozdov, kristalno čistih sladkovodnih jezer, pečin iz spektakularno obarvanega peska in stotine živalskih vrst. Sedaj se ta največji peščeni otok na svetu imenuje Fraserjev otok in je tako izreden, da je leta 1992 dobil svoje mesto na seznamu svetovne dediščine. *

Rojen v gorah

Fraserjev otok je dolg 120 kilometrov in širok do 25 kilometrov. Velik je 160.000 hektarjev. Mogočni peščeni griči se dvigujejo skoraj 240 metrov nad morsko gladino, zaradi česar je ta otok najvišji med tovrstnimi otoki na svetu. Katere sile so oblikovale to posebno področje?

Očitno je, da so brezštevilne tone peska, ki so ga oblikovale, prišle z Velikega razvodnega gorovja, gorske verige, ki se razteza po celotni dolžini avstralske vzhodne obale. Sčasoma je močno deževje s teh gora spralo kamnite delce in jih odneslo v reke, nato pa v morje. Morski tokovi so jih zmleli v fini pesek, ki ga je počasi odnašalo na sever vzdolž morskega dna. Rti in kamnite skale, ki so se dvigovali iz morskega dna, so pesku preprečili širjenje, zato se je pričel kopičiti, in tako se je rodil Fraserjev otok.

Od takrat Tihi ocean ob obalah vztrajno odlaga nov pesek. Od tam ga veter spiha v notranjost, s čimer nastajajo sipine. Te pa se potem počasi premikajo s hitrostjo enega metra na leto in pogoltnejo vse, kar jim je na poti.

Sladkovodna jezera in izjemni gozdovi

Presenetljivo je, da po otoku v peščenih kotanjah leži 40 sladkovodnih jezer. Nekatera od teh jezer so v velikih depresijah * na vrhu zelo visokih peščenih sipin. Zakaj voda ne pronica skozi pesek? Zaradi organske plasti oziroma šote iz delno razpadlih listov, lubja in vej.

Na otoku so tudi jezera, ki nastanejo, ko so depresije nižje od nivoja podtalnice. Sveža voda pronica v kotanje, pri čemer nastajajo kristalno čista skozi pesek prečiščena jezera, ki so pravzaprav nekakšna okna v podtalnico.

Tukajšnja jezera dobijo 1500 milimetrov dežja na leto. Deževnica, ki je ne ujamejo jezera ali je ne vpije pesek, gre v potoke, ki tečejo  v morje. Po ocenah naj bi en sam potok v eni uri prinesel v Tihi ocean precej več kot 5 milijonov litrov vode.

Zaradi obilja vode je Fraserjev otok bujno zelen. Na pesku, v katerem je premalo hranil, običajno ne najdemo deževnih gozdov. Toda Fraserjev otok je eno redkih področij na svetu, kjer deževni gozdovi uspevajo na peščenih tleh. Nekdaj je bil gozd tako neprediren, da je gozdarska sekira v njem odmevala več kot 100 let. Gozdarjem so bili zanimivi evkalipti vrst Eucalyptus pilularis in Eucalyptus microcorys ter kavriji. Eden od njih je leta 1929 dejal: »Popotnik se sreča z živim zidom velikanskih dreves, visokih tja do 45 metrov. [. . .] Ti veliki gozdni monarhi v premeru merijo od dveh do treh metrov.« Nekatera drevesa, kot na primer vrsti Syncarpia hillii in Syncarpia glomulifera, so uporabili pri gradnji Sueškega prekopa. Danes pa se lahko drevesa na Fraserjevem otoku v miru starajo.

Raj s tragično preteklostjo

Ime otoka je povezano s tragedijo. Leta 1836 sta kapitan James Fraser in njegova žena Eliza doživela brodolom dvojambornice Stirling Castle, nato pa ju je vrglo na obalo. Kapitana so domnevno ubili domorodci, Eliza pa je bila kasneje rešena. V spomin na to tragedijo so Veliki peščeni otok, kot se je ta otok takrat imenoval, spremenili v Fraserjev otok.

Tragedija je doletela tudi domačine. Nekoč je na tem otoku živelo do 2000 aboriginov. Opisovali so jih kot lepo grajene in močne ljudi. Svoj dom so imenovali K’gari oziroma Raj. Aboriginska legenda, ki govori o nastanku tega otoka, ga opisuje kot najlepši kdaj narejeni kraj. Na žalost pa so to ljudstvo zdesetkale evropske bolezni. Poleg tega so na začetku 20. stoletja večino preživelih aboriginov preselili v naselbine na celini.

Dobrodošlo zatočišče

Danes je otok zatočišče divjega življa. Med njegovimi najbolj slovitimi prebivalci so dingi – avstralski divji psi. Dingi na Fraserjevem otoku zaradi ločenosti od domačih psov na celini veljajo za najčistejšo pasmo dingov v vzhodni Avstraliji. Niso domači psi, čeprav so morda videti tako, zato bi morali biti z njimi previdni in spoštljivi.

Na otoku so opazili več kot 300 vrst ptic. Braminski škarniki in beloprsi jezerci patruljirajo po obalah, sijoče modri gozdomci pa švigajo nad jezeri. Med začasnimi prebivalci so tudi mongolski deževniki, ki se parijo v Sibiriji, zimo pa preživijo na jugu. Na Fraserjevem otoku naredijo kratek postanek, da se spočijejo, nato pa dokončajo svoje potovanje. Poleg tega se 30.000 ali več sivoglavih letečih lisic, ki so v resnici približno kakor krokarji veliki netopirji, sezonsko spusti na otok, ker se želijo najesti nektarja evkaliptovih cvetov.

V vodah okoli Fraserjevega otoka kar mrgoli živih bitij, med drugim tudi kitov grbavcev, ki potujejo z ledene Antarktike na Veliki koralni greben, kjer kotijo mladiče in se parijo. Ob vrnitvi pripravijo spektakularno predstavo, ko se s svojimi velikimi trupi zaganjajo iz vode in se mečejo nazaj vanjo. Pri tem ustvarjajo eksplozije vodnih kapljic, kar je mogoče videti kilometre daleč. To je zares veličasten pozdrav temu presenetljivemu otoku!

[Podčrtni opombi]

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

TIHI OCEAN

Fraserjev otok

 [Slike na strani 15]

Desno, od zgoraj navzdol:

Ustje potoka Kurrnung

Po Fraserjevem otoku je posutih štirideset sladkovodnih jezer

Redek pojav – deževni gozdovi, ki uspevajo na pesku

[Vir slike]

Vse fotografije: Courtesy of Tourism Queensland

[Slike na straneh 16, 17]

 Dingo in koala

[Vir slike]

Courtesy of Tourism Queensland

[Slika na straneh 16, 17]

Seventy-Five Mile Beach, stodvajsetkilometrska plaža na Fraserjevem otoku, je ena najdaljših plaž na svetu

[Slika na strani 17]

Beloprsi jezerec

[Slika na strani 17]

Kokaburi

[Slika na strani 17]

Pelikani

[Slika na strani 17]

Kit grbavec med postankom na poti do Antarktike

[Navedba virov slik na strani 17]

Jezerec: ©GBRMPA; vse druge fotografije razen pelikanov: Courtesy of Tourism Queensland