Zrno, ki je prepotovalo svet

Zgodbo o tem, kako je bil neki mož vdan mlademu kavovcu, opisujejo kot »najbolj romantično poglavje v zgodovini širjenja kavovca«, piše v knjigi All About Coffee. Ta majhna rastlina je imela pomembno vlogo pri začetku današnje industrije kave. V reviji Scientific American piše, da je njen letni prihodek 55 milijard evrov in da jo, kar se tiče svetovnega prometa v dolarjih, prekaša le nafta.

OSUPLJIVA zgodba kave se prične v etiopskem višavju, ki je domovina divjega kavovca. Njegov potomec, imenovan arabski kavovec (Coffea arabica), ima dvetretjinski delež v svetovni proizvodnji kave. Kdaj natančno je človek odkril lastnosti praženega kavinega zrnja, ni znano. Vendar so kavovec na Arabskem polotoku gojili že v 15. stoletju n. št. Kljub prepovedi izvažanja kaljivih zrn so se Nizozemci leta 1616 dokopali bodisi do sadik kavovca bodisi do kaljivih zrn. Kmalu so nasadili plantaže na Cejlonu (danes Šrilanka) in Javi (danes del Indonezije).

Leta 1706 so Nizozemci s svojih posestev na Javi preselili mlad kavovec v botanični vrt v Amsterdamu. Drevo je uspevalo. Njegove potomce so potem prepeljali v nizozemske kolonije v Surinamu in v Karibskem otočju. Enega potomca je od amsterdamskega župana leta 1714 dobil francoski kralj Ludvik XIV. Kralj ga je dal posaditi v rastlinjak v pariškem kraljevem vrtu Jardin des Plantes.

 Francozi so si močno želeli vstopiti na tržišče kave. Kupili so semena in sadike ter jih prepeljali na otok Réunion. Iz semen ni zraslo nič, kar se pa sadik tiče, se je nazadnje, kakor pravijo nekateri viri, prijela samo ena. Vseeno so leta 1720 posejali 15.000 semen, ki so jih dobili s tega drevesa, in končno so imeli plantažo. Ta drevesa so bila tako dragocena, da je vsakega, ki bi ga zalotili pri uničevanju katerega od njih, čakala smrtna kazen! Francozi so prav tako želeli nasaditi plantaže v Karibskem otočju, vendar jim je to uspelo šele v tretjem poskusu.

Ko je bil francoski mornariški častnik Gabriel Mathieu de Clieu na dopustu v Parizu, si je zadal nalogo, da bo ob vrnitvi na svoje posestvo na Martiniku s seboj odnesel sadiko kavovca. Maja 1723 je s potomcem pariškega kavovca odplul proti otoku.

De Clieu je, kot je pojasnjeno v knjigi All About Coffee, svojo dragoceno rastlino postavil v delno steklen zaboj, tako da je lahko med potjo dobila svetlobo in v oblačnih dneh bila na toplem. Sopotnik, ki mu je morda zavidal in ni hotel, da bi imel uspeh, se je skušal polastiti rastline, vendar neuspešno. Drevo je preživelo. Prestalo je tudi srečanje s tunizijskimi pirati, močno nevihto in, najhujše od vsega, pomanjkanje sladke vode, ko je ladja na področju doldruma ostala brez vetra. »Pomanjkanje vode je bilo tolikšno,« je napisal de Clieu, »da sem moral več kot mesec dni svoj pičli odmerek vode deliti z rastlino, za katero sem imel toliko svetlih upov in ki je bila vir mojega veselja.«

De Clieu je bil za svojo predanost nagrajen. Njegova varovanka je na Martinik prispela v dobrem stanju ter v tropskem okolju uspevala in se razmnoževala. »Martinik je semena tega kavovca neposredno ali posredno dobavljal vsem državam ameriške celine, razen Braziliji, Francoski Gvajani in Surinamu,« pravi Gordon Wrigley v svoji knjigi Coffee.

Medtem sta Brazilija in Francoska Gvajana prav tako želeli kavovce. V Surinamu so Nizozemci še vedno imeli potomce kavovca iz Amsterdama, vendar so jih skrbno varovali. Leta 1722 pa je Francoska Gvajana dobila semena od kaznjenca, ki je bil prebegnil v Surinam in ukradel nekaj semen. V zameno za semena so oblasti v Francoski Gvajani privolile, da mu dajo svobodo, in ga poslale v domovino.

Začetni tajni poskusi, da bi v Brazilijo prinesli sadike ali kaljiva semena, so spodleteli. Potem pa sta se Surinam in Francoska Gvajana zapletla v spor glede meje ter prosila Brazilijo, naj jima priskrbi arbitra. Brazilija je v Francosko Gvajano poslala vojaškega častnika,  Francisca de Mela Palheta, ter mu naročila, naj poravna spor in domov prinese nekaj sadik kavovca.

Pogovori so bili uspešni in guverner je Palhetu priredil poslovilno pogostitev. Guvernerjeva žena je v znak hvaležnosti Palhetu kot častnemu gostu podarila lep šopek. Toda med cvetjem so bila skrita kaljiva semena in sadike kavovca. Zato bi lahko rekli, da se je brazilska industrija kave, ki je danes vredna milijardo dolarjev, leta 1727 rodila iz cvetja.

Mlado drevo, ki je leta 1706 z Jave prišlo v Amsterdam, je tako skupaj s svojim pariškim potomcem preskrbelo Srednjo in Južno Ameriko s semeni in sadikami. Wrigley pojasnjuje: »Zaradi tega je celotna genetska baza industrije arabskega kavovca zelo ozka.«

Danes v približno 80 državah na več kot 25 milijonih družinskih farm raste po ocenah 15 milijard kavovcev. Njihov sad nazadnje konča v 2,25 milijarde skodelic kave, ki se popijejo dnevno.

Ironično je, da je danes problem prevelika proizvodnja kave. Stanje otežujejo še politika, ekonomija ter mogočni karteli in zaradi vsega tega so gojitelji v številnih državah revni ali celo brez sredstev. To je osupljivo, še posebej, ko pomislimo, da je de Clieu pred skoraj 300 leti delil svoj dragoceni odmerek vode z majhnim kavovcem.

[Okvir/slika na strani 20]

NAJBOLJ RAZŠIRJENI VRSTI KAVOVCA

»Surova kavina zrna so semena rastlin, ki spadajo v družino Rubiaceae, znotraj katere je v rodu Coffea najmanj 66 vrst,« piše v reviji Scientific American. »V trgovske namene se uporabljata vrsti Coffea arabica, ki ima dvetretjinski delež v svetovni proizvodnji kave, in C[offea] canephora, ki ji običajno pravijo robusta in ima v svetovni proizvodnji enotretjinski delež.«

Robusta ima močno zemeljsko aromo in jo predelujejo predvsem v topljive mešanice kave instant. Drevo bogato rodi in je odporno proti boleznim. V višino zraste do približno 12 metrov, kar je enkrat višje kot neobrezano, bolj občutljivo drevo arabskega kavovca, ki ima manjši donos. Glede na težo ima robustino zrno 2,8 odstotka kofeina, pri arabskem kavovcu pa zrno nikoli ne vsebuje več kot 1,5 odstotka kofeina. Čeprav ima arabski kavovec 44 kromosomov, robusta in divji kavovci pa 22, so nekatere križali med seboj.

[Okvir/slika na strani 20]

NAPITEK »KRSTIJO«

Ko se je kava v 17. stoletju prvič pojavila v Evropi, so jo nekateri katoliški duhovniki označili za Satanov zvarek. Menili so, da bi utegnila nadomestiti vino, ki ga je po njihovem mnenju posvetil Kristus. Papež Klemen VIII. pa je menda poskusil kavo in, kot pravi knjiga Coffee, takoj postal njen spreobrnjenec. Napitek je simbolično krstil, tako da je postal sprejemljiv za katoličane, in s tem rešil versko dilemo.

[Tabela/zemljevid na straneh 18, 19]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ŠIRJENJE KAVOVCA

1. 15. stol. Na Arabskem polotoku gojijo arabski kavovec

2. 1616 Nizozemci pridejo bodisi do sadik ali do kaljivih semen

3. 1699 Nizozemci posadijo kavovce na Javi in drugih Malajskih otokih

4. 18. stol. Kavovec gojijo v Srednji Ameriki in na Karibskih otokih

5. 1718 Francozi zasadijo kavovce na Réunionu

6. 1723 G. M. de Clieu iz Francije odpelje sadiko kavovca na Martinik

7. 19. stol. Kavovce gojijo na Havajih

[Vir slike]

Vir: Iz knjige Uncommon Grounds

[Slika na straneh 18, 19]

Leta 1723 Gabriel Mathieu de Clieu na poti na Martinik deli svojo vodo za pitje s kavovcem

[Navedba virov slik na strani 19]

Zemljevid: © 1996 Visual Language; De Clieu: Tea & Coffee Trade Journal