Izlet v Černobil

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ UKRAJINE

Nesreča, ki se je pred dvajsetimi leti zgodila v černobilski jedrski elektrarni, je bila brez primere. Eden od štirih reaktorjev se je 26. aprila 1986 pričel taliti, kar je imelo katastrofalne posledice. Po večini katastrof – bodisi da so naravne ali pa jih povzroči človek – sta čiščenje in obnova še vedno mogoča. Ta nesreča pa je za sabo pustila onesnaženje, ki ima dolgoletne posledice.

ZADNJA leta nekdanji prebivalci mest v okolici elektrarne vsakega 9. maja romajo – včasih s prijatelji in sorodniki – na zapuščene domove, v katerih so nekdaj živeli. Ob drugih dnevih hodijo tja na pogrebe. Znanstveniki obiskujejo ta kraj in preučujejo učinke radiacije. Poleg tega ukrajinske turistične agencije v zadnjih letih organizirajo tudi enodnevne vódene izlete na to področje.

Junija 2005 je bila na prvi strani The New York Timesa objavljena zgodba o kratkih »vodenih ogledih« Pripjata, ki »niso nevarni za zdravje«. * Mesto Pripjat z okoli 45.000 prebivalci je bilo ustanovljeno v 1970-ih letih približno tri kilometre stran od reaktorjev. Po jedrski katastrofi pa je ostalo prazno, podobno kakor mnoga druga. V takšna mesta je bilo potem zaradi radioaktivnosti prepovedano vstopiti. Ko je prišlo do taljenja reaktorja, sta v Pripjatu že približno leto dni živela Ana in Viktor Rudnik. *

Veliko manjše mesto Černobil (tako se imenuje tudi jedrska elektrarna) leži približno 15 kilometrov stran od reaktorjev. Njegovi nekdanji prebivalci smejo zadnjih nekaj let enkrat letno obiskati mesto. Zakonca Rudnik sta v tem času že bila v Černobilu, ki je bil pravzaprav njun domači kraj. Naj vam opišem en takšen obisk, ki sva ga z ženo skupaj z njima napravila pred nekaj leti.

Turoben izlet

Glavno mesto Ukrajine, Kijev, smo zapustili po dvosmerni cesti, ki pelje proti severu. Peljali smo se skozi majhna mesta, kjer ob cestah stojijo hiše, tulipani lepšajo dvorišča in ljudje obdelujejo svoje vrtove. Mesta so povezovala polja koruze, pšenice in sončnic, ki se raztezajo vse do obzorja.

V nekem trenutku pa smo prestopili nevidno mejo. Spremembe ni nakazoval noben znak ob cesti, vendar smo jo začutili. V mestih, skozi katera smo se peljali, je vladala strašljiva tišina. Razpadajoči domovi so imeli razbita okna in s ključavnico zaklenjena vrata. Na dvoriščih je bilo polno plevela in vrtovi so bili povsem zaraščeni.

Prispeli smo do prepovedanega območja, približno 30 kilometrov od reaktorjev. »V mestih znotraj tega območja je zelo visoka stopnja sevanja,« nama je povedala Ana. »Od tukaj se je več kot 150.000 ljudi iz ducata mest in vasi preselilo v nove domove po celotnem področju nekdanje Sovjetske zveze.«

 Ko smo se vozili naprej, smo kmalu prispeli na drugo območje, ki je od ostalega sveta ločeno z zelo visoko ograjo iz bodeče žice. V bližini so v leseni stražnici, ki spominja na carinarnico, stražarji nadzirali promet. Stražar je preveril naše potne liste, popisal naš avtomobil in potem odprl vrata.

Sedaj smo bili znotraj zaprtega območja. Drevesa, osvežena z novimi listi, so nad cesto ustvarjala zelen baldahin, gosta podrast pa je prekrivala gozdna tla. To je bilo povsem drugače od slike ožganih dreves in posušenega grmičevja, ki sem jo imel v glavi. Pred nami je bilo na belih zidakih z modrimi črkami napisano Černobil.

Na černobilski meji je bila lekarna. Nekdaj je v njej delala Viktorjeva mama. Na prašnem, umazanem oknu je še vedno visel obledel znak, na katerem je bil napisan delovni čas. V bližini osrednjega mestnega parka je stal kulturni dom. Ana je obujala spomine, kako so se nekoč tam ona in drugi prebivalci mesta sprostili po delu in gledali predstave najrazličnejših umetnikov. Nedaleč stran je bila kinodvorana Ukrajina, kamor so se nekdaj pred neznosno vročino zatekali otroci in si v prijetnem hladu ogledali najnovejše filme. Smeh iz temne dvorane se je že davno tega polegel. Ana in Viktor sta naju odpeljala na svoj dom – nekaj korakov od centra mesta. Divje razraščena drevesa so ovirala dostop do vhodnih vrat, zato smo do stranskega vhoda, ki je bil takrat le nazobčana odprtina v steni, stopali eden za drugim.

Notranjost hiše je bila v razsulu. Plesniva žimnica se je ugrezala v zarjavelem posteljnem okvirju. Kosi tapet so viseli navzdol kakor umazane ledene sveče. Ana se je sklonila, da bi iz smeti, razmetanih po sobi, rešila staro fotografijo. »Vedno sem si želela, da bi se vrnila in našla vse tako, kakor je bilo,« je dejala z žalostnim glasom. »Kako me boli, ko vidim, da naša hiša razpada in da so naše stvari v vseh teh letih pokradli!«

Zapustili smo hišo Rudnikovih in se sprehodili po cesti. Na enem vogalu se je skupina ljudi zapletla v živahen pogovor. Približno pol kilometra smo hodili do kraja, kjer se cesta konča v parku na strmem obrežju s pogledom na mirno, prostrano reko. Beli kostanjevi  cvetovi so plapolali v vetriču. Na stopnicah, ki vodijo k pomolu, je leta 1986 na evakuacijo z ladjo čakalo na stotine ljudi.

Lani sta Rudnikova prvič obiskala svoje nekdanje bivališče v Pripjatu. Iz mesta sta se odselila, potem ko je pred 19 leti prišlo do taljenja reaktorja.

Čas za skrben razmislek

Aprila 2006 bodo v spomin na 20. obletnico jedrske katastrofe potekale različne slovesnosti. Za mnoge so resen opomin, da se človek brez Božje pomoči – kljub svojemu iskrenemu naprezanju – ni sposoben uspešno spoprijeti z razmerami na zemlji. (Jeremija 10:23)

Lanskega septembra so bili objavljeni izsledki znanstvene študije, s katero so vnovič ocenili posledice tragedije. V študiji, ki so jo naročili Združeni narodi, je pisalo, da je zaradi nesreče takoj umrlo 56 ljudi in da bo nazadnje, kot predvidevajo, radiacijski bolezni mogoče neposredno pripisati samo 4000 smrtnih žrtev. Zgodnje napovedi smrtnih žrtev so na splošno znašale med 15.000 in 30.000. V uvodniku The New York Timesa, 8. september 2005, je pisalo, da je »nekaj okoljevarstvenih skupin [poročilo ZN] označilo kot pristranski poskus prikrivanja potencialnih nevarnosti jedrske energije«.

Viktor, ki je pričel svojega Stvarnika, Boga Jehova, spoznavati po tej nesreči, je rekel: »Mi nismo več obupani, saj vemo, da s prihodom Božjega kraljestva takšnih strašnih nesreč ne bo nikoli več. Veselimo se časa, ko si bo narava okoli našega dragega doma blizu Černobila opomogla in postala del čudovitega raja.«

Od katastrofe v Černobilu so že milijoni pričeli trdno verjeti v biblijsko obljubo, da bo prvotni raj na zemlji ponovno vzpostavljen in da se bo razširil čez vso zemljo. (1. Mojzesova 2:8, 9; Razodetje 21:3, 4) Samo v Ukrajini je v zadnjih dvajsetih letih to upanje navdušeno sprejelo več kot 100.000 ljudi! Da bi le tudi vi razmislili o svetli prihodnosti, ki je obljubljena tistim, ki se želijo poučiti o Božjih namenih.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 16]

Spomenik Likvidatorjem

Ta ogromni spomenik je postavljen v čast delavcem, ki so odpravljali posledice černobilske nesreče in so znani kot likvidatorji. Ti so pogasili ogenj, tlečo jedrsko elektrarno zalili z betonom in odstranili kontaminacijo. Čez čas je število teh delavcev naraslo na več sto tisoč. Po predvidevanjih bo nesreča neposredno kriva za približno 4000 smrtnih žrtev in večina jih bo med temi delavci.

[Sliki na strani 15]

Napis za mesto Černobil in kinodvorana

[Sliki na strani 15]

Zakonca Rudnik in njun dom v Černobilu

[Sliki na strani 16]

Elektrarna, v kateri je prišlo do taljenja reaktorja, stoji približno tri kilometre stran od stanovanja Rudnikovih v Pripjatu (vstavljena slika)