Kako je fotografija uzrla luč sveta

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠVEDSKE

Zgodba pravi, da so bili gostje italijanskega fizika Giambattiste Della Porte (1535?–1615) osupli. Na steni pred njimi so se premikale podobe majhnih, na glavo obrnjenih ljudi, zato so v paniki pobegnili iz sobe. Della Porto so obtožili čarovništva!

TOLIKO o njegovem poizkusu, da bi svoje goste razvedril s tako imenovano kamero obskuro, kar v latinščini dobesedno pomeni »temna soba«. Princip delovanja takšne naprave je zelo preprost, toda rezultati so lahko presenetljivi. Kako pa kamera obskura deluje?

Ko svetloba skozi majhno odprtino vstopi v temno škatlo ali temno sobo, se na nasprotni steni projicira obrnjena slika zunanjega sveta. Gostje Della Porte tako niso videli nič drugega kakor igralce, ki so zunaj sobe uprizarjali neko igro. Kamera obskura je bila predhodnica sodobnega fotoaparata. Mogoče imate danes tudi  vi, tako kot na milijone drugih, svoj fotoaparat. Če ga nimate, pa ste morda že vsaj kdaj uporabili zelo razširjen, poceni fotoaparat za enkratno uporabo.

Toda kamera obskura v dneh Della Porte ni bila nekaj novega. Že Aristotel (384–322 pr. n. št.) je opazoval princip, po katerem je kamera kasneje delovala. Ta princip je v 10. stoletju živo opisal arabski učenjak Alhazen in v 15. stoletju je slikar Leonardo da Vinci o tem pisal v svojih zapiskih. Z lečami, ki so jih začeli uporabljati v 16. stoletju, se je natančnost naprave še izboljšala, tako da so si z njo mnogi umetniki pomagali pri natančnem risanju perspektive in proporcij. In kljub mnogim poizkusom, da bi nastale slike trajno ohranili, jim je to uspelo šele v 19. stoletju.

Prvi fotograf na svetu

Francoski fizik Joseph Nicéphore Niepce se je iskanja načina, da bi naredil trajne fotografije, verjetno lotil že leta 1816. Toda prvi pravi uspeh je doživel šele takrat, ko je eksperimentiral z litografijo in je naletel na svetlobno občutljivo snov, imenovano bitumen iz Judeje. Nekje sredi dvajsetih let 19. stoletja je v kamero obskuro, ki je bila obrnjena proti oknu njegovega posestva, vstavil z bitumnom prevlečeno kositrno ploščo in jo osem ur osvetljeval. Z neostrim posnetkom stavbe, drevesa in skednja ne bi bili danes zadovoljni niti najbolj neizkušeni ljubiteljski fotografi, toda Niepce je bil na dosežek upravičeno ponosen. To je bila najverjetneje prva trajna fotografija na svetu!

Niepce je hotel svojo metodo še izboljšati, zato se je leta 1829 povezal z dinamičnim podjetnikom Louisom Daguerrom. Daguerre je v letih po Niepcejevi smrti (1833) prišel do nekaterih pomembnih odkritij. Bakrene plošče je prevlekel s srebrovim jodidom, ki je bil za svetlobo še občutljivejši od bitumna. Po naključju je odkril, da je potem, ko je osvetljeno ploščo izpostavil živosrebrni pari, latentna (prikrita) slika postala jasno vidna. S tem se je osvetlitveni čas močno skrajšal. Ko je Daguerre kasneje odkril, da spiranje plošče s solno raztopino preprečuje, da bi posnetek sčasoma potemnel, je bila fotografija zrela, da kot blisk osvoji ves svet.

Predstavijo jo svetu

Ko so Daguerrov izum, imenovan dagerotipija, leta 1839 predstavili javnosti, je bil odziv izreden. Učenjak Helmut Gernsheim je v svoji knjigi The History of Photography napisal: »Verjetno ni še noben drug izum tako zelo vzdramil domišljije ljudi in tako bliskovito osvojil sveta kakor ravno dagerotipija.« Neki človek, ki je bil priča te javne predstavitve, je napisal: »Kakšno uro kasneje se je v vseh prodajalnah z optičnimi napravami kar trlo ljudi, vendar naprav ni bilo dovolj, da bi ustregli pravi vojski tako imenovanih dagerotipistov; nekaj dni kasneje je lahko človek po vseh pariških trgih že videl trinožne črne škatle, postavljene pred cerkvami in palačami. Vsi fiziki, kemiki in izobraženci v prestolnici so loščili posrebrene plošče, in celo dobro situirani prodajalci se niso mogli upreti želji, da bi na oltarju napredka žrtvovali nekaj svojih sredstev, ki so potem izhlapela v jodu in jih je pogoltnila živosrebrna para.« Pariški tisk je to mrzlico hitro poimenoval »dagerotipomanija«.

Izjemna kakovost dagerotipij je britanskega znanstvenika Johna Herschla navedla, da je napisal: »Prav nič ne bi pretiravali, če bi jih imenovali čudežne.« Nekateri so izumu celo pripisovali magično moč.

Vendar pa novega izuma niso vsi sprejeli z odprtimi rokami. Leta 1856 je neapeljski kralj fotografijo prepovedal, morda zato, ker je prevladovalo mnenje, da je povezana z uroki. Ko je francoski slikar Paul Delaroche  zagledal neko dagerotipijo, je vzkliknil: »Odslej je slikarstvo mrtvo!« Slikarji so bili zaradi tega izuma zelo zaskrbljeni, saj so v njem videli grožnjo svojemu preživetju. Neki komentator je strahove nekaterih izrazil z besedami: »To, da fotografija tako natančno prikazuje resničnost, bi lahko izničilo posameznikovo dojemanje lepote.« Fotografske posnetke so kritizirali tudi zaradi neizprosne realnosti, s katero so razblinjali priljubljene predstave o lepoti in mladosti.

Daguerre proti Talbotu

Angleški fizik William Henry Fox Talbot je bil prepričan, da je on izumil fotografijo, zato je bil nad objavo Daguerrovega izuma presenečen. Talbot je v kamero obskuro vstavljal pole papirja, prevlečene s srebrovim kloridom. Dobljeni negativ je povoskal, da je bil prepusten za svetlobo, ga položil na drug prevlečeni papir in ga nato pustil na sončni svetlobi, da je nastal pozitiv.

Talbotov postopek je bil sicer sprva precej manj priljubljen in tudi manj kvaliteten, vendar je veliko več obetal. Iz enega samega negativa so lahko izdelali več kopij, poleg tega so bile papirnate kopije cenejše in je bilo z njimi lažje delati kakor s krhkimi dagerotipijami. Sodobna fotografija še vedno temelji na Talbotovem postopku, dagerotipija pa se je kljub začetni priljubljenosti znašla v slepi ulici.

Niepce, Daguerre in Talbot pa niso bili edini, ki so se potegovali za naziv »oče fotografije«. Po Daguerrovi objavi leta 1839 je še vsaj 24 ljudi – vse od Norveške na severu do Brazilije na jugu – trdilo, da so izumili fotografijo.

Fotografija povzroči korenite spremembe

Družbeni reformator Jacob August Riis je v fotografiji že zelo zgodaj videl zlato priložnost za to, da seznani javnost z revščino in s trpljenjem. Tako je leta 1880 začel ponoči fotografirati newyorške revne četrti. Pri tem si je pomagal s flešem, ki ga je naredil tako, da je v ponev vsul magnezijev prah in ga nato prižgal. Vendar pa to ni bilo povsem nenevarno početje, saj se je dvakrat zgodilo, da je zanetil hišo, v kateri je delal, enkrat pa so mu zagorela oblačila, ki jih je imel na sebi. Njegove fotografije so bile menda eden od razlogov, da je predsednik Theodore Roosevelt ob prihodu v Belo hišo izvedel številne družbene reforme. Tudi niz pokrajinskih posnetkov, ki jih je naredil William Henry Jackson, je bil tako prepričljiv, da je ameriški kongres leta 1872 razglasil Yellowstone za prvi narodni park na svetu.

Dostopna vsakomur

V poznih osemdesetih letih 19. stoletja je veliko tistih, ki so se želeli ukvarjati s fotografijo, še vedno ovirala cena in zapletenost fotografiranja. Potem pa je leta 1888 George Eastman izumil kodak – prenosni fotoaparat v obliki škatle, ki je bil enostaven za uporabo in je vseboval zvitek upogljivega filma. Eastman je s tem utrl pot množičnemu ljubiteljskemu fotografiranju.

Ko je uporabnik film posnel, je celoten fotoaparat poslal v tovarno. Tam so film razvili, nato pa v fotoaparat vstavili nov zvitek in fotoaparat poslali nazaj skupaj z razvitimi fotografijami – vse to po precej nizki ceni. Pri sloganu »Vi pritisnete gumb, mi naredimo ostalo« ni šlo za nikakršno pretiravanje.

S tem se je rodila množična fotografija, in na milijarde posnetkov, ki se danes naredijo letno, kaže, da je še vedno zelo priljubljena. Zdaj k njeni priljubljenosti prispevajo še digitalni fotoaparati, pri katerih je slika definirana v megapikslih. Ti fotoaparati uporabljajo majhno spominsko kartico, na katero je mogoče shraniti na stotine fotografij. Potem pa se lahko zelo kvalitetne fotografije natisnejo kar doma z računalnikom in tiskalnikom. Brez dvoma lahko rečemo, da ima fotografija za sabo zelo uspešno pot.

[Slika na strani 20]

Panoramska dagerotipija Pariza (ok. 1845)

[Slika na strani 20]

Reprodukcija najverjetneje prve fotografije (ok. 1826)

[Slika na strani 20]

Risba kamere obskure, ki so jo uporabljali mnogi umetniki

[Slika na strani 21]

Niepce

 [Sliki na strani 23]

Dagerotipija Louisa Daguerra iz leta 1844 in njegov fotoaparat

[Sliki na strani 23]

Studio Williama Talbota (ok. 1845) in njegova fotoaparata

[Sliki na strani 23]

Fotografija, na kateri George Eastman drži v rokah fotoaparat kodak št. 2, in njegov fotoaparat št. 1 s filmskim zvitkom

[Slika na strani 23]

Prizor iz Yellowstona, kasnejšega narodnega parka; posnetek je leta 1871 naredil W. H. Jackson

[Slika na strani 23]

Sodobni digitalni fotoaparati zapisujejo slike v megapikslih

[Navedba virov slik na strani 20]

Panorama Pariza: Photo by Bernard Hoffman/Time Life Pictures/Getty Images; Niepcejeva fotografija: Photo by Joseph Niepce/Getty Images; kamera obskura: Culver Pictures

[Navedba virov slik na strani 22]

Stran 23: Talbotov studio: Photo by William Henry Fox Talbot & Nicholaas Henneman/Getty Images; Talbotov fotoaparat: Photo by Spencer Arnold/Getty Images; kodakova fotografija, kodakov fotoaparat in Daguerrov fotoaparat: Courtesy George Eastman House; Yellowstone: Library of Congress, Prints & Photographs Division, LC-USZ62–52482