Odločilno je bilo upoštevati opozorila

BILA je sreda, 24. avgusta 2005, tipičen vroč in soparen dan v New Orleansu v Louisiani. Alan se je s svojo družino odpravil na pot v Beaumont v Teksasu, skoraj 300 kilometrov proti zahodu, da bi tam preživeli nekaj dni. S sabo so vzeli oblačila za pet dni. Alan pojasnjuje: »Nismo vedeli za orkan Katrina, ki se je takrat razvijal vzhodno od Floride. Toda v petek zvečer je že bilo jasno, da bo New Orleans prizadel orkan 4. oziroma 5. kategorije.«

V nedeljo, 28. avgusta, je bilo očitno, da se bo tropski vihar, poimenovan Katrina, razvil v orkan oziroma hurikan največje moči. Župan New Orleansa je odredil obvezno evakuacijo mesta. Tako se je na tisoče vozil počasi premikalo proti severu in zahodu, kar je na avtocestah povzročilo prometne zastoje. Na tisoče ljudi, ki ni imelo avtomobila, je zbežalo v zavetišča ali na ogromni pokrit stadion, imenovan Superdome. Nekateri so se odločili, da bodo doma počakali, da hurikan mine.

‚Naslednjič bom odšel med prvimi!‘

Med tistimi, ki so se odločili ostati, je bil tudi Joe, ki je Jehovova priča. Prepričan je bil, da bo doma lahko prestal vihar. Razmišljal je, da škoda, ki so jo povzročili prejšnji orkani, ni bila tako huda, kot so predvidevale oblasti. »Mislil sem, da mi bo uspelo preživeti,« pravi. »Kako hitro sem spremenil mišljenje! Pridivjal je veter in ulil se je dež. V hipu je s hiše odtrgalo streho. Nato pa se je pričela strašljivo hitro dvigati voda – za tri metre v treh urah! Tako hitro je vdirala noter, da sem moral v prvo nadstropje. Zares me je bilo strah, saj je zunaj tulil veter in zdelo se je, da se bodo stene zrušile. Stropi so se udrli. Takrat sem se skušal domisliti, kako naj se rešim.

Mislil sem, da bom morda moral skočiti v deročo vodo. Ampak zunaj so besneli valovi. Na bližnjih ulicah so se od vetra pričeli peniti. Vedel sem, da bi se verjetno utopil, če bi skočil v vodo.«

Joeja so čez čas rešili s čolnom in ga prepeljali na most. V vodi pod mostom so plavala trupla in vsepovsod so bili iztrebki. Eno noč je prespal na avtomobilskem prtljažniku. Nato pa se je s helikopterjem in avtobusom odpeljal v središče New Orleansa. »Tam so bili zelo prijazni z mano,« pravi. »V nekem trenutku že skoraj nisem mogel jasno misliti. Po glavi se mi je podila samo ena misel: Kje bom dobil naslednjo plastenko vode?«

Ko Joe razmišlja o vsem, kar se je zgodilo, se zaveda, da bi se tej hudi izkušnji lahko ognil. »To mi je bila šola,« pravi. »Naslednjič ko bodo pozvali k evakuaciji, bom odšel med prvimi!«

 Ni upoštevala opozoril, našla zavetje na drevesu

Obalni mesti Biloxi in Gulfport v Misisipiju sta utrpeli katastrofalno škodo in velike izgube med prebivalstvom. Kot je 31. avgusta 2005 poročal The New York Times, je Vincent Creel, direktor javnih zadev v Biloxiju, dejal: »Veliko ljudi ni upoštevalo ukazov za evakuacijo, ker so bodisi sami bodisi njihovi domovi [leta 1969] prestali orkan Camille.« Camille je veljala za silovitejšo od Katrine, vendar je Katrina, kot je pripomnil Creel, ‚poganjala neustavljiv, visok val, ki je bil primerljiv s cunamijem‘.

Med nekaterimi domačini, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali opozoril, je bila Inell, ki je večino svojega življenja živela v Biloxiju. Pravi: »V minulih letih smo preživeli veliko viharjev. Tako da zaradi Katrine nisem bila pretirano v skrbeh.« Potem ko je Inell zbrala k sebi svojo 88-letno taščo, sina, hčer in zeta, pa še dva psa in tri mačke, so se vsi skupaj odločili, da se ne bodo evakuirali in da bodo ostali v hiši, ki je bila dobro zgrajena. Potem pa je 29. avgusta, okoli 10. ure zjutraj, Biloxi udaril orkan. Inell se spominja: »Opazila sem, da v eno od sob v zadnjem delu hiše počasi prodira voda. Nato je pričela vdirati od vsepovsod. Zaradi varnosti smo se odločili povzpeti na podstrešje. Toda voda ni nehala naraščati. Bali smo se, da bomo ostali ujeti na podstrešju, zato smo morali drugam. Ampak kam bi lahko šli?

Sin je moral predreti zaščitno mrežo na oknu, da smo lahko skoznjo splavali iz hiše in prišli zunaj na površje. Nato smo se držali roba strehe, zato da ne bi potonili. Trije smo bili na desni strani hiše, hči pa na levi. Nedaleč stran sem opazila veliko drevo. S sinom in taščo smo odplavali do njega in se ga trdno oprijeli. Potem pa sem slišala hčer kričati: ‚Mama! Mama!‘ Zet, ki je zadnji prišel s podstrešja, je odplaval do nje, da bi jo rešil. Uspelo jima je splezati v čoln, ki je bil prej  parkiran na dovozu, zdaj pa je prosto plaval blizu hiše. Priganjali so me, naj grem v čoln. Ampak zaradi vrtincev v vodi nisem hotela tvegati. Na drevesu sem se počutila varno in nisem se imela namena premakniti.

S svoje razgledne točke sem lahko videla, kako je voda tekla po ulici in okrog hiše. Zamislila sem se nad svojo situacijo in počutila sem se neumno, ker nisem ubogala opozoril, naj se evakuiramo.

Sčasoma je voda pričela upadati in končno smo bili vsi skupaj v čolnu! Prišlo je gasilsko vozilo in nas odpeljalo v bolnišnico. Vsi smo bili prav zares hvaležni, da smo preživeli!«

Evakuacijski načrti Prič

Katrina je prizadela vse zvezne države ob Mehiškem zalivu, poleg tega je od Lousiane do Alabame na vzhodu uničila na tisoče domov. Toda za ta del Združenih držav orkani niso nič novega. Zato imajo Jehovove priče že več let pripravljene evakuacijske načrte. Vsako leto, običajno v juniju, preden se prične sezona orkanov, 21 občin Jehovovih prič na širšem območju New Orleansa pregleda evakuacijski načrt za primer naravne nesreče. Zato je večina tamkajšnjih Prič vedela, kako ravnati ob naravni nesreči. Kako je načrt deloval, ko se je pojavil orkan Katrina?

Takoj ko so mestne oblasti odredile evakuacijo, so starešine poklicali sovernike v svoji občini, da bi jih spodbudili, naj zapustijo mesto. Mnogi so si lahko sami uredili, da so odšli z družino ali prijatelji. Ostarelim in bolnim so priskrbeli poseben prevoz in pomoč. John, član odbora Jehovovih prič za pomoč ob naravnih nesrečah, je dejal: »Resnično sem prepričan, da smo z upoštevanjem tega načrta rešili veliko življenj.« Zato je večini Jehovovih prič uspelo zapustiti mesto, še preden je udaril orkan. Podružnični urad Jehovovih prič v Združenih državah je ustanovil odbore za nujno pomoč, zato da bi prizadeta področja takoj dobila praktično pomoč.

Iskanje Prič po Astrodomu

Približno 16.000 evakuirancev, večinoma iz Louisiane, je hrano, vodo in zavetje dobilo na houstonskem pokritem stadionu Astrodome v Teksasu. Houstonski odbor Jehovovih prič za pomoč je izvedel, da je med to veliko množico tudi nekaj Prič. Ampak kako naj jih najdejo?

V petek zjutraj, 2. septembra, je skupina starešin Jehovovih prič prispela v Astrodome, da bi poiskali brate in sestre, ki so se tja zatekli. Ko so vsepovsod po ogromnem stadionu videli na tisoče moških, žensk, najstnikov, otrok in dojenčkov, so bili osupli. Nogometno igrišče je prekrivalo na tisoče zložljivih postelj in evakuirancev, ki so potrpežljivo čakali, da se jim pomaga pri njihovih potrebah. Dolga vrsta ljudi je čakala na zdravniško pomoč in zdravstveno osebje je hitelo s pacienti v reševalna vozila.

»Počutil sem se, kakor da bi bil v begunskem taborišču,« je dejal Samuel, eden od starešin, ki so iskali sovernike. Kako bodo lahko med to nepregledno množico našli peščico Prič? Starešine so se iskanja sprva lotili tako, da so hodili gor in dol po  prehodih in v rokah držali velike plakate, s katerimi so pozivali Priče, naj se jim javijo. Po triurnem brezuspešnem iskanju so sklenili, da potrebujejo uporabnejšo metodo. Rdeči križ so prosili, da po ozvočenju objavi: »Prosimo, da se vsi krščeni Jehovove priče zberejo pri vzhodni klančini v pritličju.«

Končno so Priče pričeli kapljati z velikim nasmehom na obrazu. Samuel pojasnjuje: »Imeli so solze v očeh in bili so veseli. Tesno so nas objeli in nas držali za roko. Niso nas spustili, ker so se bali, da se v množici ne bi izgubili.« V petek in soboto so našli 24 Prič in jih odpeljali v center Jehovovih prič za pomoč.

Večina ni imela s seboj skoraj ničesar drugega razen premočenih oblek na sebi. Neka Priča je nosila majhno škatlo, ki je bila velika kot škatla za čevlje. V njej je imela pomembne dokumente – to je bilo vse, kar ji je uspelo rešiti pred uničevalnim orkanom.

Veliko ljudi v Astrodomu je ugotovilo, da so starešine, ki so prišli na pomoč, Jehovove priče, zato so jih prosili za biblije in biblijsko literaturo. Prosili so za več kot 220 biblij. Priče so prav tako ponujali Prebudite se!, 22. julij 2005, v katerem je bil objavljen času primeren sklop člankov »Ali so naravne nesreče vse hujše?«.

Nekateri se vrnejo domov

Med ljudmi, ki so preživeli orkan, je tudi izkušen reporter in generalni direktor neworleanške televizijske postaje. Pri svojem delu je v preteklosti videl že veliko opustošenj. Domov, v okrožje Jefferson v Louisiani, se je vrnil, da bi vzel nekaj svojih reči. »Bil sem šokiran,« pravi. »Opustošenje je bilo totalno. Na  televiziji smo videli poplavne vode, ko so jezovi popustili in se je voda izlivala iz kanalov. Ampak tudi močni vetrovi so naredili ogromno škode. Stanovanjski kompleks, v katerem sem živel, je bil popolnoma uničen. Vse gnije, plesni in smrdi. Ne morem verjeti, kako smrdi. Grozno je, res grozno. Toda vsaj živi smo.«

Alan, ki smo ga omenili uvodoma, se je čez čas vrnil domov v Metairie, v zahodno predmestje New Orleansa. Orkan je povzročil veliko opustošenje. »Videti vse to, je bilo pretresljivo, šokantno,« pravi. »Bilo je, kakor če bi na mesto padla atomska bomba. Eno je o tem slišati po radiu ali to gledati po televiziji. Nekaj povsem drugega pa se je sprehoditi ali peljati skozi domačo sosesko ter na lastne oči videti razdejanje in uničenje – tako hudo in obsežno. To je težko dojeti.

 Na primer smrad – smrdelo je po razpadajočem mesu, po smrti. Številni poslovni prostori so bili povsem uničeni ali poplavljeni. Na vsakem vogalu so bili policisti in vojaki. Videti je bilo kot vojno območje.«

Nekatere akcije za pomoč žrtvam

Mestne, državne in zvezne oblasti so poskrbele za pomoč. Zvezne oblasti so pomagale predvsem po Zvezni agenciji za krizno upravljanje (FEMA). Druge organizacije so bile pozvane, naj organizirajo pomoč več tisoč žrtvam. Na prizadeta območja so s tovornjaki pripeljali velike količine hrane, oblačil in vode. FEMA je kmalu pričela izdajati čeke in razdeljevati drugo finančno pomoč, da so ljudje lahko preživeli prvih nekaj dni oziroma tednov. Kako pa je medtem šlo Jehovovim pričam?

Ocenjevanje škode in popravila

Takoj ko je udaril orkan, so Priče organizirali ekipe za ocenjevanje škode, ki so imele nalogo oditi na opustošena območja in ugotoviti, koliko domov Jehovovih prič in kraljestvenih dvoran je poškodovanih ali uničenih. Kako so se lahko spoprijeli s tako obsežno nalogo? Vodstveni organ Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku je odobril, da se pod nadzorom ameriškega podružničnega urada ustanovijo odbori za pomoč. Zatem so k sodelovanju povabili regionalne gradbene odbore iz številnih delov Združenih držav. * Kaj so uspeli narediti?

Skupina za pomoč v Long Beachu v Misisipiju je 17. februarja 2006 poročala, da je na njihovem področju od 632 poškodovanih domov Jehovovih prič povsem prenovljenih 531, na popravilo pa čaka še 101 dom. Priče so pomagali tudi sosedom, ki niso njihovi soverniki. Hudo poškodovane so bile strehe 17 kraljestvenih dvoran in sredi februarja je novo streho imelo že 16 dvoran. Kaj pa odbor v Baton Rougu v Louisiani?

Ta skupina skrbi za območje Louisiane, kjer je orkan Katrina povzročil najhujše razdejanje. Od 2700 domov Jehovovih prič, ki so potrebovali popravilo, je bilo do srede februarja popravljenih 1119, torej odbor za pomoč čaka še veliko dela. Tudi tukaj so Priče pomagali sosedom in družinam v hudi stiski. Močno poškodovanih je bilo 50 kraljestvenih dvoran. Do februarja so jih popravili polovico. V Teksasu je houstonska skupina morala popraviti 871 domov, ki jih je septembra poškodoval orkan Rita. Od teh so jih do 20. februarja popravili že 830.

Pouk iz Katrine

Tisoči, ki so se znašli na poti Katrininega divjanja, so dobili streznjujoč pouk, namreč da je nujno upoštevati opozorila. Mnogi bi se strinjali z Joejevimi, prej citiranimi besedami: »Naslednjič ko bodo pozvali k evakuaciji, bom odšel med prvimi!«

Jehovove priče še naprej pomagajo žrtvam orkanov na področju Mehiškega zaliva. (Galačanom 6:10) Toda njihovo delo ne zajema le humanitarne pomoči. Glavno delo Jehovovih prič, ki poteka v 235 deželah po svetu, je razglasiti opozorilo, ki je veliko pomembnejše od opozorila na bližajoči se orkan. Biblija napoveduje, da bo Bog kmalu naredil konec tej brezbožni stvarnosti, očistil zemljo in jo povrnil v stanje, kakršno ji je namenil. Če bi radi izvedeli, kaj Biblija uči o tem času sodbe, se obrnite na Jehovove priče v vašem kraju ali pa pišite na ustrezni naslov s 5. strani te revije. (Marko 13:10; 2. Timoteju 3:1–5; Razodetje 14:6, 7; 16:14–16)

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 14, 15]

Satelitski posnetek orkana Katrina

[Vir slike]

NOAA

[Slika na strani 15]

New Orleans pod vodo

[Vir slike]

AP Photo/David J. Phillip

[Sliki na strani 15]

Orkan Katrina je uničil zgradbe in vzel veliko življenj

[Vir slike]

AP Photo/Ben Sklar

[Slika na straneh 16, 17]

V Astrodomu v Houstonu je bilo nastanjenih približno 16.000 evakuirancev

[Sliki na strani 17]

Krščanski starešine so med evakuiranci iskali Jehovove priče

[Slika na strani 18]

Prostovoljci popravljajo hudo poškodovano streho

[Slika na strani 18]

Jehovove priče so bili zelo hvaležni, da so jim popravili hiše

[Slika na strani 18]

Prostovoljci so priskrbeli hrano

[Slika na strani 19]

Alan