Svila »kraljica tkanin«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JAPONSKE

NEKATERA izmed najlepših oblačil na svetu, denimo japonski kimono, indijski sari in korejski hanbok, imajo nekaj skupnega. Ponavadi so izdelana iz svile, lesketajočega se materiala, ki nosi naziv kraljica tkanin. Nad prefinjenostjo svile so očarani ljudje povsod po svetu, od kraljevskih družin v preteklosti pa do navadnih smrtnikov v sedanjosti. Vendar ljudem ni bila vedno tako lahko dostopna.

V starodavnosti je bila proizvodnja svile izključno v rokah Kitajcev. Nihče drug je ni znal izdelovati, in na Kitajskem bi vsakogar, ki bi izdal skrivnost sviloprejke, usmrtili kot izdajalca. Nič presenetljivega torej ni, da je bila svila zaradi takšnega monopola precej draga. Po vsem rimskem imperiju, na primer, je bila vredna svoje teže v zlatu.

Sčasoma je Perzija prevzela nadzor nad vso svilo, ki jo je Kitajska izvažala. Vendar je bila ta tkanina še vedno zelo draga. Čeprav so si kupci prizadevali, da bi do nje prišli brez perzijskih posrednikov, se jim to nikakor ni posrečilo. Potem pa je bizantinski cesar Justinijan skoval načrt. Okoli leta 550 n. št. je dva meniha poslal na skrivno misijo na Kitajsko. Čez dve leti sta se vrnila. V votlih bambusovih palicah sta imela skrit težko pričakovani zaklad – jajčeca sviloprejke. Skrivnost je prišla na dan. Monopol nad pridelovanjem svile je tako doživel svoj konec.

Skrivnost svile

Svilo pridobivajo iz sviloprejke oziroma njene gosenice. Obstaja na stotine vrst sviloprejk, vendar je znanstveno ime tiste, ki daje najkvalitetnejšo svileno nit, Bombyx mori. Za izdelavo svilene tkanine je potrebnih veliko sviloprejk, zaradi česar se je razvilo svilogojstvo. Ena izmed kakih 2000 japonskih družin, ki se še vedno ukvarjajo s to naporno dejavnostjo, je družina Šoičija Kavaharade iz pokrajine Gunma v Japonski. Njihova enonadstropna hiša, zgrajena tako, da je ravno pravšnja za gojenje sviloprejk, stoji ob hribu z razgledom na murvin nasad (1).

 Odrasla samička sviloprejke izleže kar 500 jajčec, ki so velika kakor bucikina glava (2). Po približno 20 dneh se iz jajčec izležejo gosenice. Te živalce so nenasitne. Noč in dan se hranijo z murvinimi listi – in z ničimer drugim (3, 4). V pičlih 18 dneh bodo gosenice 70-krat presegle svojo prvotno velikost in se štirikrat levile.

Gospod Kavaharada na svojem posestvu goji okoli 120.000 sviloprejk. Gosenice pri jedi povzročajo hrup, podoben zvoku močnega dežja, ki udarja ob listje. Odrasla gosenica bo kar 10.000-krat težja, kakor je bila na začetku! Sedaj je pripravljena, da sprede kokon oziroma zapredek.

Tihi predilci

Povsem odrasla gosenica postane prosojna, kar je znak, da bo začela presti. Ko postaja vse bolj nemirna in išče mesto, kjer bi lahko spletla svoj kokon, napoči čas, da jo premestijo v vzrejni zabojček. Tam bo izločala svojo fino, belo nit (5) ter se tako obdala s svilo.

V tem obdobju je gospod Kavaharada najbolj zaposlen, saj vseh 120.000 gosenic začne spletati kokon približno ob istem času. Cele vrste zabojčkov visijo v hladnem in zračnem vrhnjem nadstropju hiše (6).

Medtem se pri sviloprejki dogaja presenetljiva sprememba. Prebavljeni murvini listi se v paru žlez, ki se razteza po vsej dolžini gosenice, spreminjajo v beljakovino, imenovano fibroin. Ko se fibroin izloča iz žlez, je prekrit z lepilu podobno snovjo, imenovano sericin. Ta snov obe fibroinski niti zlepi skupaj, še preden se izločita iz predilnih odprtinic na sprednji čeljusti. Tekoča svila se na zraku strdi in ob tem nastane ena sama nit.

 Ko gosenica enkrat začne izdelovati svilo, je nič več ne ustavi. Nit izloča s hitrostjo od 30 do 40 centimetrov na minuto, pri tem pa nenehno premika glavo v zavojih. Glede na neki članek to stori kakih 150.000-krat, vse dokler kokon ni dokončan. Po dveh dneh in dveh nočeh gosenica zaprede eno samo nit, ki je lahko dolga več kot 1500 metrov. To je približno štirikrat več, kakor je visok stonadstropni nebotičnik.

Gospod Kavaharada bo v pičlem tednu dni zbral svojih 120.000 kokonov in jih odposlal v predelavo. Za izdelavo kimona je potrebnih okoli 9000 kokonov, za kravato 140, za svilen šal pa več kot 100 kokonov.

Kako nastane svilena tkanina

Postopek odvijanja svile iz kokona in navijanje na motek se imenuje motanje. Kako so sploh prišli na idejo, da se kokon lahko odvija? O tem krožijo številni miti in legende. Po neki legendi je kitajska cesarica Ši Lingši v skodelici čaja opazila kokon, ki je padel z murvinega drevesa. Ko je kokon skušala odstraniti, je videla, da ga je iz čaja potegnila na fini svileni niti. Tako se je rodilo motanje, postopek, ki je danes avtomatiziran.

Da bi kokone lahko prodali, je treba bube, še preden bi se lahko razvile v metulje, zamoriti. To neprijetno nalogo opravijo tako, da jih izpostavijo toploti. Poškodovane kokone izločijo, drugi pa so nared za nadaljnjo obdelavo. Kokone najprej potopijo v vročo vodo oziroma jih izpostavijo pari, da bi se nit zmehčala. Nato se začetek niti ujame na vrteče se krtače (7). Niti dveh ali več kokonov lahko združijo, tako da dobijo prejo, odvisno pač od željene debeline. Preja se med navijanjem na motek posuši. Navito svilo še enkrat previjejo, in sicer na večji motek, tako da lahko oblikujejo sveženj preje željene dolžine in teže (8, 9).

Morda se vam svila zdi tako mehka in voljna, da bi se z njo najraje kar pobožali po licu. Od česa je odvisen njen značilni otip? En dejavnik je degumiranje oziroma odstranjevanje sericina, ki obdaja fibroin. Svila, ki je niso degumirali, ni tako prijetna na otip in jo je težko barvati. Tkanina šifon na primer ni povsem gladka, saj ima na sebi še vedno nekaj sericina.

Značilni otip svile pa je odvisen tudi od tega, kolikokrat je preja posukana. Japonska tkanina habutai je mehka in gladka, saj so niti posukane zelo na rahlo oziroma sploh nič. V nasprotju z njo pa ima neka druga tkanina – krep – zgrbančeno, zrnato teksturo, saj so niti močno posukane.

Pomemben proces je tudi barvanje. Svile ni težko barvati. Sestava fibroina omogoča, da barva temeljito prepoji vlakna, zaradi česar so barve izredno obstojne. Poleg tega ima svila v nasprotju z umetnimi vlakni pozitivne in negativne ione, kar pomeni, da se praktično vsakršno barvilo dobro obnese. Svilo lahko barvajo kot prejo, še preden jo stkejo na statvah, (10) ali pa šele kasneje, ko je že stkana. Pri znamenitem barvanju kimona s tehniko juzen na stkano svilo narišejo čudovite motive in jih ročno pobarvajo.

Čeprav večino svile sedaj proizvajajo v državah, kot sta Kitajska in Indija, so francoski in italijanski modni oblikovalci pri oblikovanju svilenih izdelkov v svetu še vedno številka ena. Dandanes je seveda trg z oblačili zaradi umetnih vlaken, kot sta viskoza in najlon, preskrbljen s cenovno ugodnimi tkaninami. Toda svila še vedno nima konkurence. »Kljub današnjemu znanstvenemu napredku je ne moremo umetno pridobivati,« pravi upravitelj japonskega muzeja svile v Jokohami. »O njej vemo vse, od njene molekularne formule pa do strukture, vendar je ne znamo kopirati. Temu bi lahko rekel skrivnost svile.«

 [Okvir/slika na strani 26]

LASTNOSTI svile

Trdna: Svilena nit je trdna kakor jekleno vlakno enake debeline.

Lesketajoča: Svila se lesketa kakor biser, to pa zaradi večplastne, prizmi podobne strukture fibroina, ki razprši svetlobo.

Prijazna koži: Aminokisline, ki sestavljajo svilo, so koži prijazne. Pravijo, da svila varuje pred različnimi kožnimi boleznimi. Nekatera kozmetična sredstva so izdelana iz svilenega pudra.

Vpija vlago: Aminokisline in odprtinice v svilenih vlaknih vpijajo in prepuščajo precejšnjo količino potu, zato vas svila med poletno vročino hladi in se v njej prijetno počutite.

Odporna proti visoki vročini: Svila se ne vname hitro, pri gorenju pa ne oddaja strupenih plinov.

Varuje: Svila vpija ultravijolične žarke in s tem varuje kožo.

Se ne naelektri zlahka: Ker ima svila tako pozitivne kot negativne ione in vpija vlago, se ne naelektri zlahka, tako kakor se nekatere druge tkanine.

VZDRŽEVANJE svile

Pranje: Ponavadi je najboljše, da svilena oblačila odnesete v kemično čistilnico. Doma jih perite z nevtralnim čistilom in toplo vodo (približno 30 °C). Bodite nežni in blaga ne mečkajte oziroma ožemajte. Sušite na zraku.

Likanje: Na svilo položite kos blaga in nato skušajte likati v smeri vlaken pri temperaturi okoli 130 °C. Likajte z zelo malo pare oziroma brez.

Odstranjevanje madežev: Če morate nemudoma ukrepati, svilo najprej z licem navzdol položite na suh kos blaga. Nato hrbtno stran z vlažno krpo popivnajte in ne drgnite. Zatem odnesite v kemično čistilnico.

Shranjevanje: Svilo ne izpostavljajte vlagi in svetlobi, zaščitite jo pred molji. Obesite jo na oblazinjen obešalnik ali pa jo položite na ravno površino in jo čim manjkrat prepognite.

[Slika na strani 25]

Svilena kokona

[Navedba virov slik na strani 26]

Slike 7–9: Matsuida Machi, Annaka City, Gunma Prefecture, Japan; 10 in vzorec od blizu: Kiryu City, Gunma Prefecture, Japan