Nekoč obupan, danes srečen

PRIPOVEDUJE VICENTE GONZÁLEZ

Ko so sosedje slišali, da sem se štirikrat ustrelil, a nisem umrl, so me pričeli klicati Superman. Toda jaz nikakor nisem bil superman. Naj vam pojasnim, zakaj sem si poskušal vzeti življenje.

RODIL sem se leta 1951 v Guayaquilu v Ekvadorju. Starša sta dom za nas devet otrok postavila blizu morja na področju, ki se imenuje Las Invasiones. Revne družine so se tam naselile ilegalno in postavile hiše s stenami iz bambusa in s streho iz valovite pločevine. Ker se je naselje razprostiralo po muljastih, ob plimi poplavljenih tleh in močvirjih z mangrovami, so hiše stale na lesenih kolih. Nismo imeli elektrike, zato smo kuhali na peči na oglje, po vodo za pitje pa smo hodili en kilometer daleč.

Moji bratje in sestre so se že zelo zgodaj zaposlili, da bi pomagali pri plačevanju družinskih stroškov. Pri 16 letih sem pustil šolo in našel delo kot kurir v neki tovarni. S prijatelji smo pričeli popivati in se nemoralno vesti. Kadar koli me je vest vznemirjala, sem šel k spovedi. »Sin, lepo si se spovedal,« je znal reči duhovnik, nato pa me odslovil, ne da bi mi kako duhovno pomagal. Zato sem še naprej počel isto. Sčasoma se mi je krog grešenja in spovedovanja zdel nesmiseln, zato nisem več hodil v cerkev. Približno takrat sem se pričel zavedati socialnih krivic okoli sebe. Revna večina se je borila za vsakdanji kruh, medtem ko je bogata manjšina živela v razkošju. Življenje ni imelo smisla. Zdelo se mi je, da nimam prihodnosti oziroma življenjskega smotra.

Potem sem nekega dne ugotovil, da štiri moje sestre berejo publikacije, ki so jih izdali Jehovove priče. Tudi sam sem jih pričel brati. Mojo pozornost je pritegnila še zlasti ena knjiga – Resnica, ki vodi do večnega življenja. Na logičen način je osvetlila mnoge biblijske teme. Spomnim se, da sem govoril samemu sebi: To je resnica! Toda živeti po resnici, kot sem odkril v nadaljnjih 15 letih, ni tako preprosto.

Pri 22 letih sem pričel delati na banki. Nekega dne mi je sodelavec pokazal, kako si na skrivaj »sposoja« denar od banke in kasneje vrača to »posojilo«. Tudi jaz sem si pričel »sposojati« denar, dokler ga nisem vzel že toliko, da nisem mogel več prikriti svojih tatvin. Povsem sem obupal, saj sem mislil, da mi tega denarja nikoli ne bo uspelo vrniti. Zato sem se odločil, da banki priznam, kaj sem naredil, in si nato, kot skrajno obliko kazni, vzamem življenje.

Zatem ko sem banki napisal pismo, sem kupil malokalibrsko pištolo, odšel na neki odročen kraj na obali ter se dvakrat ustrelil v glavo in dvakrat v prsi. Čeprav sem bil hudo poškodovan, nisem umrl. Našel me je neki kolesar in hitro uredil, da so me prepeljali v bolnišnico. Po okrevanju sem bil za tatvino obsojen in poslan v zapor.  Ko sem bil izpuščen, me je bilo sram in bil sem potlačen, saj sem sedaj imel kazensko evidenco. Ker sem preživel štiri strelne rane, so me sosedje pričeli klicati Superman.

Priložnost, da se spremenim

Približno v tem času me je obiskal Paul Sánchez, misijonar Jehovovih prič. Prvo, kar sem opazil, je bil njegov veliki nasmeh. Paul je bil tako srečen, pozitiven človek, da sem sprejel njegovo vabilo, da pričnem preučevati Biblijo. Mislil sem: Morda mi lahko pomaga najti srečo in smisel v življenju.

S Paulovo pomočjo sem spoznal, da ima Bog namen za človeštvo in da bodo tisti, ki ga ljubijo in poslušajo, nekega dne živeli v raju na zemlji. (Psalm 37:29) Spoznal sem tudi, da krivic in revščine ne povzroča Bog, ampak da so posledica tega, da se je človek uprl Bogu. (5. Mojzesova 32:4, 5) Te resnice so bile kakor luč v mojem življenju. Toda spremeniti osebnost je bilo veliko težje kakor preučevati Biblijo.

Dobil sem delo v pisarni in moja naloga je bila urejati finančna sredstva podjetja. Zopet sem podlegel skušnjavi in pričel krasti. Ko nisem več mogel skrivati tega, kar sem počel, sem za leto dni zbežal v drugo mesto v Ekvadorju. Poskušal sem zapustiti državo, vendar brez uspeha, zato sem se vrnil domov.

Paul me je spet našel in zopet sva preučevala. Tokrat sem se odločil v življenju udejanjati biblijska načela in služiti Jehovu. S tem v mislih sem Paulu odkril svoje prejšnje nepošteno ravnanje in on mi je zelo odkrito svetoval. Usmeril me je na biblijske citate, kot je Efežanom 4:28, kjer piše: »Kdor je kradel, naj ne krade več, ampak naj raje krepko poprime za delo.« Uvidel sem, da moram priznati tatvino in sprejeti posledice.

Medtem ko sem razmišljal o položaju, v katerem sem se znašel, sem pričel delati kot samostojni umetnik. Nekega dne je v moj studio prišel neki moški in se zanimal za neko sliko. Toda bil je detektiv in imel je nalog za aretacijo. Znova sem moral na sodišče in nato v zapor. Paul me je obiskal in obljubil sem mu: »Ne bo ti žal, ker se trudiš in mi pomagaš razumeti Biblijo.« V zaporu sva nadaljevala preučevanje.

Dokazal sem, da so moji nameni iskreni

Ko so me izpustili na prostost, sem se odločil, da bom Jehovu služil iz vsega srca, svojo iskrenost pa sem dokazal v naslednjih dveh letih. Leta 1988 sem se krstil in postal Jehovova priča. V želji, da nadomestim zapravljeni čas, sem pričel polnočasno služiti kot pionir. Še posebej pa sem se trudil pričevati članom mladostniških tolp.

Neka tolpa je našo kraljestveno dvorano pogosto pokracala z grafiti. Ker sem poznal člane te tolpe in vedel, kje živijo, sem jih obiskal in jim pojasnil namen kraljestvene dvorane ter jih vljudno prosil, naj spoštujejo našo lastnino. Za tem na dvorani ni bilo več grafitov.

Kasneje, ko smo prenavljali dvorano in odstranjevali staro barvo, je mladi Pričevalec Fernando odkril grafit. Pisalo je »La Rana« (Žaba). »To sem bil jaz!« je vzkliknil. Fernando je kot član tolpe na stavbo napisal svoj vzdevek. Sedaj pa ga je odstranjeval!

Ko sem prvič videl Fernanda, je bil pod vplivom drog. Njegova mama ga je poslala že v dva rehabilitacijska centra, toda zaman. Zato je obupala nad njim, se odselila in ga pustila samega v hiši. Fernando je prodal vse, kar je imelo kakšno vrednost – celo vrata, okna, streho – da bi imel denar za svojo razvado. Nekega dne sem na ulici pristopil k njemu, mu dal brezalkoholni napitek in ponudil biblijski pouk. Sprejel je pouk in se na moje veselje odzval  na resnico. Zapustil je tolpo, se nehal drogirati, pričel hoditi na krščanske shode in se kmalu krstil.

Kadar sva s Fernandom skupaj oznanjevala od vrat do vrat, so naju ljudje pogosto prepoznali in vzkliknili »Žaba!« ali »Superman!« ter naju vprašali, kaj počneva. Osupli so bili nad tem, da sta jih z Biblijo v roki obiskala nekdanji član tolpe in nekdanji tat.

Ob neki priložnosti sem pričeval nekemu možakarju, medtem pa se je Fernando pogovarjal z njegovim sosedom. Možakar je pokazal na Fernanada in mi rekel: »Vidite tistega fanta? Enkrat mi je prislonil pištolo ob glavo.« Zagotovil sem mu, da Fernando tega ne počne več in da sedaj živi v skladu z biblijskimi načeli. Ko je Fernanado nehal govoriti s sosedom, sem ga poklical in predstavil. »Mladenič,« je dejal možakar, »želim te pohvaliti, ker si spremenil svoje življenje.«

Ne morem se spomniti, kolikokrat so ljudje podobno govorili o Fernandu in meni. Tako sva imela priložnost lepo pričevati, kar je pripeljalo do številnih biblijskih poukov. Da, oba s Fernandom si štejeva v čast, da sva znana kot Jehovovi priči.

Mejnik v mojem življenju

Leta 2001, ko sem dopolnil 50 let, sem bil hkrati presenečen in vznemirjen, ko so me povabili, da se udeležim Strežnospopolnjevalne šole, ki naj bi potekala v Peruju. Ta šola traja osem tednov in je namenjena usposobljenim Pričam. Tam dobijo poglobljen duhovni pouk, ki jim pomaga pri njihovem služenju v občini in na oznanjevanju.

Vsak del šole mi je bil v veselje, z eno izjemo – nastopanje v javnosti, česar sem se bal. Mnogi moji mlajši sošolci so imeli odlične govore in videti so bili samozavestni. Ko pa sem jaz šel na oder, da bi imel svoj prvi govor, so se mi vrnili občutki manjvrednosti, ki so me mučili že vse od otroštva. Kolena so se mi šibila, potne roke so se mi tresle in glas mi je drhtel. Toda Jehova me je okrepil po svojem svetem duhu in ljubečih bratih. Eden od učiteljev se je celo osebno zanimal zame in mi po pouku pomagal, da sem pripravil svoje govore. Predvsem pa me je naučil zaupati Jehovu. Ob koncu šolanja se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem dejansko užival, ko sem govoril pred občinstvom.

Moja samozavest je bila zelo preizkušena na zborovanju Jehovovih prič v Guayaquilu. Pred 25.000 ljudmi sem govoril o tem, kako sem postal Priča. Toda med pripovedovanjem se mi je od ganjenosti, da imam prednost spodbuditi toliko ljudi, pričel tresti glas. Kasneje je k meni pristopil eden od delegatov zborovanja in rekel: »Brat González, ko si govoril o svojem življenju, so vsi v občinstvu imeli solzne oči.« Najbolj od vsega sem hotel, da bi moja zgodba spodbudila tiste, ki si morda prizadevajo, da bi zapustili svoje stare poti.

Sedaj služim kot starešina in redni pionir. V veselje mi je, da sem 16 ljudem pomagal priti do točnega spoznanja biblijske resnice. Navdušen sem nad tem, da so tudi moji starši in štiri sestre svoje življenje posvetili Jehovu. Mama je zvesta Bogu umrla leta 2001. Zelo sem hvaležen Jehovu, da mi je dovolil, da sem ga spoznal. Vem, da ni boljšega načina, da mu pokažem hvaležnost, kakor da vabim druge, naj se tudi oni zbližajo z njim. (Jakob 4:8)

[Slika na strani 12]

Fernando, Žaba, nekdanji član tolpe, ki sem mu pomagal

[Slika na strani 12]

Paul Sánchez, misijonar, ki je z mano preučeval Biblijo

[Slika na strani 13]

Vicente González danes