Sporočilo je treba prenesti

PRENAŠANJE sporočil na daljavo je bilo pred iznajdbo telegrafa pogosto dolgotrajno in težavno, odvisno od načina potovanja in terena. Razmislite, s katerimi izzivi so se srečevali Inki, ki so v Južni Ameriki imeli prostran imperij.

Inkovski imperij je na svojem vrhuncu, ob koncu 15. stoletja in na pričetku 16. stoletja n. št., obsegal dele današnje Argentine, Bolivije, Čila, Ekvadorja, Kolumbije in Peruja, kjer je bila tudi starodavna prestolnica imperija, Cuzco. Potovanje so oteževale visoke gorske verige, goste džungle in velike razdalje. Poleg tega Inki niso imeli drugih tovornih živali razen lam, bili so brez prevoznih sredstev, pa tudi brez pisave. Kako je potekala komunikacija v tem prostranem raznolikem imperiju?

Inki so svoj jezik kečujščino določili za uradni jezik celotnega imperija. Prav tako so zgradili veliko cest. Njihova kraljevska oziroma glavna cesta se je vlekla več kot 5000 kilometrov po Andskem višavju, medtem ko je vzporedna cesta tekla nekako 4000 kilometrov vzdolž obale Tihega oceana. Povezovale so ju stranske ceste. Inki so zgradili tudi tlakovane stopničaste ceste čez visoke prelaze, pontonske mostove čez močvirja in drzne viseče mostove čez soteske. Neki viseči most, dolg 45 metrov, je imel vrvi, ki so bile obsega kakor človeško telo, in je bil v uporabi 500 let, vse do leta 1880.

Ključ za komunikacijo med Inki je bila organizirana skupina kurirjev, imenovanih chasquiji, ki so bili razpostavljeni ob pomembnih cestah. Vsak od njih je s sporočilom tekel tri oziroma štiri kilometre daleč, skupaj pa so po poročilih čez dan pretekli več kot 160 kilometrov. Veliko sporočil so prenesli ustno, statistične podatke o vladnih rečeh pa so prenašali z zanimivim pripomočkom, s kipujem. To je bil pravzaprav zapleten pripomoček za pomnjenje, izdelan iz ene vrvi in različno obarvanih vrvic. Vozli na vrvicah so predstavljali enice, desetice in stotice. Ko so Španci podjarmili Inke, kipu ni bil več potreben, kode pa so šle v pozabo.

‚Lepe noge na gorah‘

Danes se milijonom kečujsko govorečih ljudi prenaša najpomembnejše sporočilo nasploh – dobra novica o Božjem kraljestvu, svetovni vladi, ki bo prinesla mir vsem, ki se ji podredijo. (Daniel 2:44; Matej 24:14) Potovanje po deželi, ki so ji nekoč vladali Inki, je še vedno težavno, in kečujščina ostaja povečini nepisan jezik. Toda Jehovove priče – mnogi od njih so se naučili kečujščino – z veseljem razdeljujejo tiskane publikacije in avdioposnetke v številnih sodobnih narečjih tega jezika.

Delo teh evangelizatorjev prikliče v spomin navdihnjene besede: »Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki proglaša mir, oznanja blagovest o dobrem.« (Izaija 52:7)