Otrokova vera

KO JE Dustinova mama pričela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, je Dustin nekajkrat prisedel in poslušal. Čeprav je imel komaj 11 let, je bil zelo razmišljajoč deček in je zastavljal številna tehtna vprašanja. Ni bilo dolgo, ko je nekdanjo misijonarko, ki je z njegovo mamo preučevala Biblijo, zaprosil, da bi preučevala še z njim. O tem, kar se je naučil, se je tudi pričel pogovarjati s sošolci.

Dustin je pričel obiskovati shode v bližnji kraljestveni dvorani in takrat, ko je govornik pozval občinstvo k sodelovanju, je celo odgovarjal na vprašanja. Ko je s svojim mlajšim bratom in sestrama obiskal očeta, je oče vztrajal, da vsi skupaj gredo v cerkev. Dustin je pojasnil, zakaj bi raje šel v kraljestveno dvorano, in oče je privolil, da lahko gre tja.

Nekega večera po shodu v kraljestveni dvorani Dustina mama nikakor ni mogla najti. Ne da bi ji povedal, je šel k nadzorniku Teokratične strežbene šole in ga vprašal, ali bi se lahko vpisal v šolo. Mama ni imela nič proti. Dustin se je navdušeno veselil svoje prve naloge. Toda v tem času je pričel čutiti hudo bolečino v kolku in zato so ga peljali na pregled k različnim zdravnikom. Veliki večer, ko je Dustin imel svoj prvi govor v kraljestveni dvorani, je končno nastopil. Takrat si je pri hoji že pomagal z berglami. Na oder je šel brez njih, čeprav je bilo očitno, da ima bolečine.

 Kmalu zatem so Dustinu diagnosticirali redko obliko kostnega raka, Ewingov sarkom. Večji del naslednjega leta je preživel v otroški bolnišnici v San Diegu v Kaliforniji. Kemoterapija, obsevanje, nazadnje pa še amputacija desne noge in medenične kosti niso niti najmanj oslabili njegove močne vere in ljubezni do Jehova. Ko je bil prešibek, da bi sam bral, mu je mama, ki je večino časa prebila ob njem, brala naglas.

Dustinovo stanje se je slabšalo, vendar se ni nikoli pritoževal. Zaposlil se je tako, da se je s svojim vozičkom vozil naokrog ter spodbujal druge paciente in njihove starše, med drugim tudi nekega pacienta, ki je bil Priča. Bolnišnično osebje je lahko videlo, da sta Dustin in tisti mladi Pričevalec drugačna – njuna vera ju je držala pokonci.

Dustin se je hotel krstiti. Medtem ko so krščanski starešine z njim pregledovali vprašanja za tiste, ki se želijo krstiti kot Jehovove priče, je ležal na kavču, saj je bil prešibak, da bi sedel. Dustin se je 16. oktobra 2004 krstil na okrajnem zboru, star je bil 12 let in pol.

Tik preden se je pričel govor za krst, so Dustina na vozičku pripeljali, da bi se pridružil kandidatom za krst. Ko so kandidate zaprosili, da vstanejo, je Dustin v svoji najboljši obleki opiraje se na ročaj stola vstal na eno nogo. Na vprašanji, zastavljeni kandidatom za krst, je odgovoril jasno in glasno. Navzoča je bila celotna Dustinova družina, tudi njegov oče in mačeha. Iz bolnišnice so prišli zaposleni in starši drugih otrok, obolelih za rakom.

Naslednji dan so Dustina ponovno sprejeli v bolnišnico. Rak se je že razširil v vse kosti v njegovem telesu. Ko so mu moči pešale in je čutil, da umira, je mamo vprašal, ali bo umrl. »Zakaj sprašuješ?« mu je odvrnila, »Ali te je tega strah?«

»Ne,« je odgovoril. »Samo zaprl bom oči, in ko jih bom ob vstajenju znova odprl, se bo zdelo, kakor da sem jih zaprl le sekundo nazaj. Nič več me ne bo bolelo.« Nato je pojasnil: »Skrbi me edino za mojo družino.«

Dustin je naslednji mesec umrl. Na njegov pogreb so prišli zdravniki, medicinske sestre, družine zaposlenih v bolnišnici, učitelji, sosedje in seveda Dustinova družina, tako Priče kot Nepriče. Dustin je hotel, da bi se tistim, ki bi se udeležili pogrebne slovesnosti, dobro pričevalo o njegovem prepričanju. Zbranim – bilo jih je toliko, da so morali mnogi stati – je govoril učitelj Teokratične strežbene šole, ki je dal Dustinu nalogo, edino, ki jo je lahko imel v šoli. Pogrebni govor je bil lep in duhovno krepilen.

Za tiste, ki so prišli na pogrebno slovesnost, so natisnili dva Dustinova najljubša biblijska stavka – Matejev evangelij 24:14 in Drugo pismo Timoteju 4:7. Njegova močna vera in značajnost sta bili v spodbudo vsem, ki so ga poznali. Z veseljem pričakujemo čas, ko ga bomo ob vstajenju lahko znova pozdravili. (Po pripovedi Priče, ki je preučevala z Dustinom.)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

»Bojeval sem dober boj, pritekel do konca, ohranil vero.« (2.Timoteju 4:7)

[Slika na strani 26]

Zgoraj: Dustin, ko je bil še zdrav

[Slika na strani 26]

Spodaj: Dustin, ko se je star 12 let in pol krstil