‚Skakal bom kakor jelen‘

PRIPOVEDUJE FRANCESCO ABBATEMARCO

»Zakaj je Bog dopustil, da se je to zgodilo? Zakaj ravno meni?« Kolikokrat sem se to spraševal! Nisem se mogel sprijazniti z zamislijo, da bom vse svoje življenje presedel v invalidskem vozičku, nezmožen premikati roke in noge.

LETA 1962 se je v majhnem italijanskem mestu v pokrajini Bazilikata moje življenje istega dne, ko se je začelo, skoraj končalo. Mama je imela težek porod, zato so mi zdravniki vbrizgali zdravila, ki so imela hude stranske učinke. Čez tri dni so moje drobno telo stresli krči. Roke in noge so mi ohromele, poškodovale pa so se mi tudi glasilke.

Med odraščanjem sem zaradi svojega telesnega stanja postal povsem zagrenjen. Bil sem razdražljiv in pogosto sem ljudi okoli sebe kar nahrulil. Počutil sem se kakor izobčenec na tem svetu in moje življenje ni imelo nobenega smisla. Pri 25-ih sem bil čustveno povsem na tleh. Ker nisem razumel, zakaj Bog dopušča, da tako trpim, sem prišel do sklepa, ki se mi je zdel še najbolj verjeten – da Boga sploh ni.

Drugačen pogled

Nekega jutra proti koncu leta 1987 sem na dvorišču sedel v invalidskem vozičku, ko sta k meni pristopila lepo oblečena mlada moška. Predvideval sem, da želita govoriti z mojim bratom, zato sem jima z veliko muko povedal, da ga ni doma. »Toda midva želiva govoriti z vami,« sta odvrnila. To me je presenetilo, saj skoraj nihče ni želel govoriti z menoj.

»Ali verjamete v Boga?« sta me vprašala. V odgovor sem jima zasikal: »Kako bi lahko, ko pa sem takšen?« Začeli smo se pogovarjati in ugotovil sem, da sta Jehovovi priči. Ponudila sta mi knjigo Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?. * Sprejel sem jo, čeprav nerad. Dejala sta, da me bosta še obiskala, jaz pa sem upal, da ju ne bo.

Pričevalca sta držala svojo obljubo in pogovor smo nadaljevali. Spomnim se biblijskih vrstic, ki sta mi jih prebrala iz Izaija 35:5, 6: »Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in nemega jezik bo prepeval.« Te besede so zvenele čudovito, toda kaj, ko so bile tako drugačne od mojega resničnega življenja. Niti stati nisem mogel, kaj šele da bi skakal kakor jelen. Vseeno sem privolil v biblijski pouk, vendar sem dvomil, da bi mi Biblija lahko že sedaj pomagala reševati probleme. Kar pa se tiče zamisli, da bi nekega dne ozdravel – to se mi je tako ali tako zdelo nestvarno.

Nekoliko kasneje sta me Pričevalca povabila na shod v kraljestveno dvorano. Ne spomnim se teme biblijskega predavanja, vendar nikoli ne bom pozabil topline in ljubezni, ki so mi ju Priče izkazali. Namesto da bi me pomilovali, so me navdali z občutkom, da sem zares dobrodošel. Tiste nedelje mi je postalo jasno, da je moje mesto v kraljestveni dvorani, zato sem shode začel redno obiskovati.

 Premagati moram veliko oviro

Preučevanje Božje Besede je na moje srce imelo neverjeten učinek. Bilo je, kakor da bi se skozi posušeno drevo spet začel pretakati življenjski sok. V meni so se predramila čustva, za katera sem mislil, da so že zdavnaj ugasnila. Kako čudovito je bilo, ko sem začutil, da spet živim! Obšla me je želja, da bi tudi drugim govoril o sijajnem upanju, ki je postalo del mene. (Matej 24:14) Toda kako neki bi lahko začel oznanjevati? O tej svoji želji sem goreče molil k Jehovu in ga prosil, naj mi pri tem pomaga.

Septembra 1991 je bil v našo občino dodeljen neki pionir oziroma polnočasni oznanjevalec. Nekoč, ko sem bil pri njem doma, sem mu zaupal, da želim oznanjevati. Nisem mogel normalno govoriti, zato sva se pogovarjala o tem, da bi na pisalni stroj pisal pisma. Toda ovira so bile moje hrome roke. S pionirjem sva preizkusila številne metode. Trudil sem se, da bi z zobmi držal svinčnik in z njim udarjal po tipkah. Poskusil sem tudi nositi čelado, na kateri je bila pritrjena palica, ter s premikanjem glave skušal zadeti tipke. Nič od tega se ni obneslo.

Ko sva se s pionirjem kasneje pogovarjala o tej težavi, mi je v šali dejal: »Tvoj nos je zelo simpatičen.« Pri priči sem začel tipke udarjati z nosom in ugotovil, da stvar deluje. Končno sem lahko pisal. Predstavljajte si, koliko truda je od mene terjalo to, da sem z nosom popravil napake, ki sem jih storil med tipkanjem! Kmalu sva ugotovila, da bi bilo z računalnikom vse skupaj veliko lažje. Toda kje naj dobim denar za nakup? Počakal sem na primeren trenutek in nato spregovoril s svojimi starši. Nedolgo zatem sem pisma že pisal na računalnik.

Izpolni se mi želja

Sprva sem pisal prijateljem in sorodnikom, potem pa tudi ljudem, ki so živeli v mojem mestu in okoliških krajih. V kratkem sem si dopisoval z ljudmi iz vse Italije. Ne najdem besed, s katerimi bi lahko opisal veselje, ki sem ga občutil vsakič, ko mi je kdo odpisal. Decembra 1991 sem postal nekrščen oznanjevalec dobre novice. Poleg tega sem se vpisal v Teokratično strežbeno šolo, ki vsak teden poteka v občinah Jehovovih prič. Ko mi je bil v šoli dodeljen govor, sem ga doma na računalnik skrbno sestavil, potem pa ga je na shodu z odra prebral kateri od prijateljev.

Jehovu sem bil za ljubezen, ki mi jo je izkazoval, vse bolj hvaležen in vedel sem, da me pri mojem duhovnem napredku čakata še dva nadaljnja koraka – posvetitev in krst. Zbral sem pogum in se s starši pogovoril o svoji odločitvi. Niso je bili ravno veseli, vendar je bila moja želja, da bi se krstil, močnejša od strahu. Z Jehovom in Sopričami ob strani sem se avgusta 1992 krstil. Bil sem presrečen, ker sta bila na krstu navzoča tudi moj brat in njegova žena!

Začnem drugače razmišljati

Postopoma sem načela iz Božje Besede vse bolje razumel, in videl sem, da moram spremeniti nezaželene osebnostne poteze. Ugotovil sem, da sem zaradi svojega zdravstvenega stanja postal lastniški in sebičen. Na vso moč sem si prizadeval, da bi se teh lastnosti znebil. Moral sem postati ponižnejši in se otepati nenehnih frustracij, ki so me preganjale, ker sem bil odvisen od drugih.

 Delal sem tudi na tem, da bi se nehal smiliti samemu sebi in se imeti za žrtev. Na nekatere okoliščine sem začel gledati s smešne plati. Nekoč mi je med oznanjevanjem po hišah vrata odprla neka deklica. Eden od Pričevalcev, ki je bil z menoj, jo je vprašal, ali so starši doma. Deklica je zaklicala: »Mami, pred vrati sta dva gospoda in en bolan gospod.« Ko je prišla njena mama in me zagledala, ji je bilo tako nerodno, da ni vedela, kaj naj reče. Eden od prijateljev je dejal: »Pravzaprav sva dva bolna gospoda in en zdrav.« Vsi smo se zasmejali in se zapletli v prijeten pogovor.

Bogu želim služiti še več

Po krstu sem devet mesecev pomožno pioniral in tako mesečno oznanjeval po 60 ur. Kljub temu pa sem želel pri tem delu še bolj sodelovati. Ni minilo dolgo, ko sem postal redni pionir in s tem oznanjevanju posvetil še več časa. Prvih nekaj mesecev pioniranja mi ni bilo lahko. Številni ljudje so mislili, da sem k njim prišel prosjačit za denar, kar je mene in Priče, ki so bili z menoj, spravilo v zadrego.

Poleg tega so me mnogi iz občine zelo težko razumeli, ko sem govoril, in niso vedeli, kako bi mi lahko kar najbolje pomagali. Vendar so se z Jehovovo pomočjo in nesebično podporo duhovnih bratov in sester razmere sčasoma izboljšale. Ljudje me sedaj nimajo več samo za človeka na invalidskem vozičku, temveč tudi za Jehovovega pričevalca, ki skuša drugim pomagati, da bi spoznali Božji namen.

Julija 1994 sem lahko obiskal posebno dvotedensko šolo za pionirje. V njej smo se učili o svetopisemskih načelih, ki nas vodijo pri oznanjevanju in pridobivanju učencev. O tem, kako oznanjevati, pa smo bili tudi praktično poučeni. Da bi bil navzoč, sem moral premagati več ovir, saj je bila šola kakih 60 kilometrov proč od mojega doma. Ker nisem zmožen prenočevati kje drugje, so me Priče izmenično vozili zjutraj v šolo in zvečer domov. Za kosilo me je kdo od njih odnesel v prvo nadstropje, kjer smo vsi skupaj jedli.

Velika odgovornost

Marca 2003 sem bil postavljen za občinskega starešina. Ta naloga od mene terja, da marljivo delam v korist drugih. Zdaj še boljše razumem, kaj je Jezus hotel reči z besedami: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35) Sodelujem s sijajnimi starešinami, ki mi pomagajo, da lahko dobro opravljam svojo nalogo. Bratje in sestre v občini me cenijo – še zlasti mlajši – in me vabijo, naj se jim pridružim pri njihovih dejavnostih. Opazijo, kako premagujem ovire, da bi služil Jehovu, in mnogi me prosijo, naj jim pomagam pri reševanju njihovih problemov.

Spoznal sem, da človekovo telesno stanje ni bistven dejavnik za srečo. To, kar res šteje, je, da nas Jehova odobrava in da izpolnjujemo njegovo voljo. Še posebej sem mu hvaležen za čudovito upanje, da se bom kmalu rešil svojega invalidskega vozička. Zares se že veselim, da bom »skakal kakor jelen« in na vse večne čase služil pravemu Bogu. (Izaija 35:5, 6)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Ljudje me sedaj nimajo več samo za človeka na invalidskem vozičku, temveč tudi za Jehovovega pričevalca, ki skuša drugim pomagati, da bi spoznali Božji namen

[Slika na strani 21]

Med pripravljanjem na občinski shod, ko si pri tipkanju pomagam z nosom