Transfuzijska medicina – ali ima gotovo prihodnost?

»Transfuzijska medicina bo še naprej nekoliko podobna hoji skozi deževni gozd, v katerem so znane poti vidne, vendar je še vedno treba previdno stopati, poleg tega pa lahko za naslednjim ovinkom na tiste, ki niso pozorni, prežijo nove in neznane nevarnosti.« (Ian M. Franklin, profesor transfuzijske medicine)

KO JE v 1980-ih letih svetovna epidemija aidsa pozornost javnosti usmerila na kri, so se prizadevanja, da bi odstranili te »neznane nevarnosti« okrepila. Kljub temu velike ovire ostajajo. Svetovna zdravstvena organizacija je junija 2005 priznala: »Verjetnost, da bi prejeli varno transfuzijo krvi [. . .], se zelo razlikuje od ene države do druge.« Zakaj?

V številnih državah ni nacionalno vodenih programov, ki bi zagotovili varnostne standarde za zbiranje, testiranje in prevoz krvi in krvnih pripravkov. Včasih zaloge krvi tudi niso varno spravljene, saj so v slabo vzdrževanih gospodinjskih hladilnikih in hladilnih torbah. Brez uveljavljenih varnostnih standardov lahko darovana kri človeka, ki živi stotine – če ne kar tisoče – kilometrov stran, pacientom povzroči resne posledice.

Varna kri – težko dosegljiv cilj

Nekatere države trdijo, da njihova zaloga krvi še nikoli ni bila varnejša. Kljub temu še vedno obstajajo razlogi za previdnost. V »Informativni okrožnici«, ki so jo skupaj pripravile tri ameriške agencije za kri, je na prvi strani pisalo: »OPOZORILO: Ker so polna kri in krvne sestavine pridobljene iz človeške krvi, lahko obstaja nevarnost, da prenašajo infektivne agense, na primer viruse. [. . .] Skrbna izbira krvodajalcev in razpoložljivi laboratorijski testi ne odstranijo tveganj.«

 Peter Carolan, višji uslužbenec Mednarodne federacije združenj Rdečega križa in Rdečega polmeseca, upravičeno pravi: »Nikoli ni mogoče absolutno zagotoviti, da so zaloge krvi varne.« Dodaja: »Vedno se bodo pojavljale nove infekcije, za katere v tistem trenutku ne bo obstajal test.«

Kaj, če se pojavi nov infektivni agens – takšen, ki podobno kakor virus HIV dolgo časa ostane neodkrit v prenašalcu in se brez težav prenaša s krvjo? Glede te možnosti je na konferenci o zdravju, ki je potekala aprila 2005 v Pragi, zdravnik Harvey G. Klein z ameriških Državnih inštitutov za zdravje dejal, da je streznjujoča. Dodal je: »Zbiralci krvnih sestavin bi bili na preprečevanje epidemije, ki bi se širila s transfuzijo, komaj kaj bolje pripravljeni, kakor so bili v prvih dnevih aidsa.«

Napake in reakcije na transfuzijo

Katere so za paciente v razvitih državah največje nevarnosti, povezane s transfuzijo? Napake in imunske reakcije. Glede kanadske raziskave iz leta 2001 je časopis Globe and Mail poročal, da je pri tisočih primerih transfundiranja krvi prišlo do napak, ki bi se lahko končale usodno, ker »so vzeli vzorce krvi napačnemu pacientu, vzorce napačno označili in zahtevali kri za napačnega pacienta«. Takšne napake so bile v Združenih državah med letoma 1995 in 2001 vzrok za smrt najmanj 441 ljudi.

Tisti, ki prejmejo kri drugega človeka, tvegajo približno enako kakor tisti, ki jim presadijo kakšen organ. Imunski sistem telesa običajno zavrne tuje tkivo. V nekaterih primerih lahko krvne transfuzije pravzaprav preprečijo aktiviranje naravnega imunskega odziva. Zaradi takšne imunosupresije postane pacient dovzeten za pooperacijske infekcije in viruse, ki so bili prej nedejavni. Ne preseneča, da profesor Ian M. Franklin, ki smo ga navajali v uvodu tega članka, spodbuja klinične zdravnike, naj, »preden dajo pacientom transfuzijo, o tem še enkrat, dvakrat, trikrat premislijo«.

Strokovnjaki spregovorijo

Vse več zdravstvenih delavcev pozna vsa ta dejstva, zato na transfuzijsko medicino gledajo z bolj kritičnim očesom. V priročniku Dailey’s Notes on Blood piše: »Nekateri zdravniki so mnenja, da je alogenska kri [kri drugega človeka] nevarno zdravilo, in če bi jo ocenili po enakih merilih kakor druga zdravila, bi jo prepovedali uporabljati.«

Proti koncu leta 2004 je profesor anesteziologije, Bruce Spiess, o transfundiranju osnovnih krvnih sestavin pri operaciji srca dejal takole: »Obstaja le nekaj zdravstvenih člankov, če sploh kakšen, ki potrjujejo to, da transfuzija dejansko izboljša končni izid operacije.« Pravzaprav piše, da mnoge takšne transfuzije »lahko v praktično vsakem primeru, razen pri hujši telesni poškodbi, naredijo več škode kot koristi« in povečajo »nevarnost pljučnice, infekcij, srčnih napadov in kapi«.

Mnogi so presenečeni, da standardi za dajanje krvi niso niti približno tako enotni, kakor bi morda pričakovali. Zdravnik Gabriel Pedraza je svoje kolege v Čilu nedavno opozoril, da »je dajanje transfuzij slabo definirana praksa« in da je »težko [. . .] udejanjati splošno sprejete smernice«. Ne preseneča, da Brian McClelland, direktor Edinburške in južnovzhodne škotske službe za krvne transfuzije, poziva zdravnike, »naj imajo v mislih, da je transfuzija presadek, in zato naj ne jemljejo odločitve zanjo zlahka«. Zdravnikom predlaga, naj razmislijo o vprašanju: »Če bi šlo zame ali za mojega otroka, ali bi dovolil transfuzijo?«

 V resnici kar nekaj zdravstvenih delavcev meni tako, kot je za Prebudite se! rekel neki hematolog: »Strokovnjaki transfuzijske medicine kri sami neradi sprejemamo in dajemo [pacientom].« Če tako menijo nekateri medicinsko šolani posamezniki, kaj naj bi si mislili pacienti?

Se bo medicina spremenila?

Morda se sprašujete: ‚Če je transfuzijska medicina polna nevarnosti, zakaj se kri še vedno tako na široko uporablja, še zlasti, ker obstajajo alternative?‘ En razlog je ta, da se mnogi zdravniki obotavljajo spremeniti metode zdravljenja ali pa ne poznajo terapij, ki so trenutno v rabi kot alternative transfuzijam. V reviji Transfusion je v nekem članku pisalo, da »se zdravniki odločijo za transfuzijo na temelju svojega prejšnjega šolanja, kulturne vzgoje in ‚klinične presoje‘«.

Velik vpliv ima tudi spretnost kirurga. Zdravnica Beverley Hunt iz Londona piše, da »se količina izgubljene krvi [pri operacijah] od kirurga do kirurga zelo razlikuje in da je vse večje zanimanje, da bi se kirurgi izpopolnili v ustrezni kirurški hemostazi [metodah zaustavljanja krvavitve]«. Drugi trdijo, da so stroški alternativ transfuziji previsoki, čeprav prihajajo poročila, ki dokazujejo nasprotno. Vendar bi se mnogi zdravniki strinjali s tem, kar je rekel strokovni direktor in zdravnik Michael Rose: »Vsak pacient, ki ga operirajo brez krvi, v bistvu prejme najboljše možno zdravljenje.« *

Najboljša zdravstvena oskrba – ali ni to tisto, kar bi si želeli? Če je, potem imate nekaj skupnega z ljudmi, ki so vam prinesli to revijo. Prosimo, berite naprej, da boste spoznali, kako izredno stališče imajo do krvnih transfuzij.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

‚Preden daste pacientom transfuzijo, o tem še enkrat, dvakrat, trikrat premislite.‘ (Profesor Ian M. Franklin)

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Če bi šlo zame ali za mojega otroka, ali bi dovolil transfuzijo?« (Brian McClelland)

[Okvir/slika na strani 7]

Smrt zaradi AKUTNE POŠKODBE PLJUČ

S krvno transfuzijo povezana akutna poškodba pljuč, o kateri so prvič poročali na začetku 1990-ih let, je smrtno nevarna imunska reakcija, ki nastopi po prejetju transfuzije krvi. Sedaj je znano, da zaradi tega vsako leto umre stotine ljudi. Toda strokovnjaki domnevajo, da je dejansko število veliko višje, saj mnogi zdravstveni delavci ne prepoznajo simptomov bolezni. Čeprav ni jasno, kaj povzroči reakcijo, je v reviji New Scientist pisalo, da je kri, ki povzroči to poškodbo, »očitno predvsem od darovalcev, ki so bili v preteklosti izpostavljeni različnim krvnim skupinam, kot denimo [. . .] tisti, ki so prejeli več krvnih transfuzij«. V nekem poročilu je pisalo, da je v Združenih državah in Veliki Britaniji akutna poškodba pljuč eden od glavnih vzrokov smrti zaradi krvne transfuzije. Zato »krvnim bankam predstavlja večji problem kakor splošno znani virusi, denimo HIV«.

 [Okvir/shema na strani 8, 9]

Sestava krvi

Krvodajalci ponavadi darujejo polno kri, velikokrat pa samo plazmo. Čeprav v nekaterih državah transfundirajo polno kri, je običajnejše, da kri, preden jo testirajo in uporabijo v transfuzijski medicini, ločijo v glavne sestavine. Bodite pozorni na štiri glavne sestavine, njihovo funkcijo in na to, koliko odstotkov je vsake od njih v skupnem volumnu krvi.

PLAZMA sestavlja od 52 do 62 odstotkov polne krvi. Je svetlorumena tekočina, v kateri lebdijo in potujejo krvničke, beljakovine in druge snovi.

Plazma vsebuje 91,5 odstotka vode. Beljakovine, iz katerih pridobivajo plazemske frakcije, predstavljajo 7 odstotkov plazme (od tega je približno 4 odstotke albuminov, približno 3 odstotke globulinov in manj kot 1 odstotek fibrinogena). Preostalega 1,5 odstotka plazme sestavljajo druge snovi, kot so hranila, hormoni, dihalni plini, elektroliti, vitamini in dušikovi odpadki.

 BELE KRVNIČKE (levkociti) sestavljajo manj kot en odstotek polne krvi. Te napadajo in uničujejo potencialno škodljive tujke.

KRVNE PLOŠČICE (trombociti) sestavljajo manj kot en odstotek polne krvi. Ustvarjajo strdke, ki preprečujejo, da bi kri iztekla iz ran.

RDEČE KRVNIČKE (eritrociti) sestavljajo od 38 do 48 odstotkov polne krvi. Te celice ohranjajo tkivo živo s tem, da mu prinašajo kisik in odnašajo ogljikov dioksid.

Prav kakor je lahko krvna plazma vir različnih frakcij, je mogoče tudi iz drugih glavnih sestavin izločiti manjše dele oziroma frakcije. Tako je denimo hemoglobin frakcija rdečih krvničk.

[Shema]

PLAZMA

VODA 91,5 %

BELJAKOVINE 7 %

ALBUMINI

GLOBULINI

FIBRINOGEN

DRUGE SNOVI 1,5 %

HRANILA

HORMONI

DIHALNI PLINI

ELEKTROLITI

VITAMINI

DUŠIKOVI ODPADKI

[Vir slike]

Stran 9, krogi: Sestavine krvi: This project has been funded in whole or in part with federal funds from the National Cancer Institute, National Institutes of Health, under contract N01-CO-12400. The content of this publication does not necessarily reflect the views or policies of the Department of Health and Human Services, nor does mention of trade names, commercial products, or organizations imply endorsement by the U.S. Government

[Okvir/slika na straneh 8, 9]

Alternative krvni transfuziji

Odbori Jehovovih prič za stike z bolnišnicami so po vsem svetu v zadnjih šestih letih zdravstvenim delavcem razdelili na desettisoče primerkov videokasete Pristopi, ki so alternativa transfuziji – enostavni, varni, učinkoviti, in to v približno 25 jezikih. * Posnetek prikazuje, kako svetovno znani zdravniki razpravljajo o učinkovitih pristopih, s katerimi sedaj paciente zdravijo brez krvnih transfuzij. Sporočilo tega posnetka ljudi pritegne. Ko si je denimo Nacionalna služba za krvne transfuzije v Veliki Britaniji proti koncu leta 2001 ogledala posnetek, je vsem direktorjem krvnih bank in specialistom hematologom po državi poslala pismo in priložila to videokaseto. Spodbudila jih je, naj si jo ogledajo, saj je »vse bolj priznano, da je eden od ciljev dobre bolnišnične oskrbe ogniti se transfundiranju krvi, kadar koli je mogoče«. V pismu so priznali, da »je splošno sporočilo [posnetka] hvalevredno in da ga Nacionalna služba za krvne transfuzije zelo odobrava«.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 9]

Frakcioniranje — uporaba manjših krvnih sestavin v medicini

Znanost in tehnika sta omogočili, da lahko v krvi identificiramo manjše krvne sestavine in da te iz nje izločimo s postopkom, ki se imenuje frakcioniranje. Naj ponazorimo: iz morske vode, v kateri je 96,5 odstotka vode, je s frakcioniranjem mogoče izločiti druge snovi, kot so magnezij, brom in seveda sol. Podobno krvna plazma, ki predstavlja več kot polovico volumna polne krvi, vsebuje čez 90 odstotkov vode. Iz plazme je prav tako mogoče dobiti frakcije, med drugim tudi beljakovine, kot so albumin, fibrinogen in različni globulini.

Zdravnik lahko kot del zdravljenja oziroma terapije priporoči koncentrirane količine plazemske frakcije. Primer tega je beljakovinsko bogat krioprecipitat, ki se pridobiva z zamrzovanjem in tajanjem plazme. Ta netopni del plazme je poln koagulacijskih faktorjev in pacientom ga običajno dajo, da bi ustavili krvavitev. Pri drugih oblikah zdravljenja se morda uporabi pripravek, v katerem je frakcija krvi bodisi v manjših količinah bodisi glavna sestavina. * Nekatere plazemske beljakovine uporabljajo v rutinskih injekcijah, ki po izpostavljenosti infektivnim agensom pomagajo krepiti imunski sistem v telesu. V skoraj vseh krvnih frakcijah, ki se uporabljajo v medicini, so beljakovine iz krvne plazme.

V Science News je pisalo, da »so od beljakovin, ki se običajno pretakajo po človekovem krvnem obtoku in ki naj bi jih bilo na tisoče, znanstveniki prepoznali le nekaj sto«. Ker je poznavanje krvi vse večje, se lahko zgodi, da se bodo v prihodnosti pojavili novi pripravki, pridobljeni iz teh beljakovin.

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 6, 7]

Nekateri zdravstveni delavci so zelo previdni, da ne bi prišli v stik s krvjo