Mladi vprašujejo:

Ali imam motnjo hranjenja?

»Včasih ko se usedem za mizo, da bi kaj pojedla, postanem živčna in se pričnem tresti. Strah me je, da se bom zredila. Govorim si: Shujšati moram še dva kilograma.« (Melissa) *

»Hočem biti privlačna in zato me je strah, da bi bila debela. Vendar nočem, da bi kdo vedel, da hrano izbruham, potem ko jo pojem. Tega me je sram.« (Amber)

»Rečem si: [. . .] Danes bom pridna. [. . .] Potem pa se kasneje še isti dan v nekem neogibnem trenutku nabašem s hrano. Zatem me prevzamejo občutki krivde – kar umrla bi.« (Jennifer)

ŽELIŠ si privlačnega videza in to je normalno. Ko se počutiš tesnobno ali potrto, si želiš tolažbe. Tudi s tem ni nič narobe. Toda če si kakor katera od prej omenjenih deklet, imaš morda problem. In če je tako, nisi sama. Dejstvo je, da ima na milijone mladih – med njimi so večinoma dekleta – motnjo hranjenja. *

Seznanimo se podrobneje z anoreksijo, bulimijo in s kompulzivnim prenajedanjem. Čeprav so za vsako od teh motenj značilni specifični simptomi, gre pri vseh za nenormalen odnos do hrane. Če se prepoznaš v katerem od naslednjih opisov, bodi prepričana, da je pomoč na voljo. Lahko se pozdraviš!

Splošen pregled

▪ ANOREKSIJA. Ko se dekle z anoreksijo pogleda v ogledalo, se, ne glede na to, kako vitka je, vidi debelo. Da bi shujšala, se zateče k skrajnim ukrepom. »Postala sem obsedena s štetjem kalorij,« pravi dekle, ki je trpelo za anoreksijo. »Skrbno sem načrtovala, kaj bom čez teden jedla, in kadar koli sem mislila, da sem zaužila preveč kalorij, sem preskočila obroke in pretirano telovadila. Na dan sem vzela do šest odvajal.«

 Ne mine dolgo, ko se pričnejo kazati simptomi anoreksije. Pogost znak je izguba telesne teže, toda lahko se pojavi tudi izpadanje las, suha koža, utrujenost in izguba kostne mase. Menstruacija lahko postane neredna ali celo za nekaj mesecev izostane.

Ti simptomi se morda ne zdijo škodljivi, toda ne pusti se zavesti – anoreksija je smrtno nevarna. Neka študija je pokazala, da za anoreksijo sčasoma umre do 10 odstotkov obolelih, ponavadi zaradi odpovedi organov ali drugih težav, povezanih z nepravilno hranjenostjo.

▪ BULIMIJA. Dekle z bulimijo se hrane ne ogiba, ampak se prenajeda. Poje tudi do 15.000 kalorij v samo dveh urah! Nato pa se zaužite hrane znebi, ponavadi tako da se prisili k bruhanju oziroma da vzame odvajala ali diuretike.

Prenajedanje najpogosteje poteka na skrivaj. »Ko sem po pouku prišla domov in drugih še ni bilo doma, sem se običajno nažirala,« pravi neko dekle. »Pazila sem, da sem skrila dokaze.« Toda po prenajedanju so se pojavili občutki krivde. »Sama sebi sem se zdela grozna,« pravi, »vendar sem vedela, da lahko zlahka izbrišem storjeno. Običajno sem šla v gornje nadstropje in bruhala. Ob tem mi ni le odleglo, ampak sem tudi čutila, da imam še vedno vse pod nadzorom.«

Kljub kakršnim koli navideznim koristim je takšno purgiranje oziroma čiščenje nevarno. Zloraba odvajal oslabi črevesno sluznico in lahko privede do vnetja ali okužbe. Posledice pogostega bruhanja so lahko dehidracija, zobna gniloba, poškodbe požiralnika in celo odpoved srca.

▪ KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE. Podobno kot pri bulimiji tudi pri tej motnji dekle uživa ogromne količine hrane. Razlika je v tem, da se po prenajedanju zaužite hrane ne znebi. Zaradi tega ima lahko obolela prekomerno telesno težo. Nekatere pa se po prenajedanju zatečejo k stradanju ali pa mrzlično telovadijo. Včasih, ko posameznica na tak način ohranja težo, se družinski člani in prijatelji sploh ne zavedajo njene motnje.

Podobno kot anoreksična in bulimična dekleta imajo tudi dekleta s to motnjo nezdrav odnos do hrane. Neko dekle o sebi in drugih s to motnjo pravi: »Hrana je naša osebna, skrivna prijateljica – morda naša edina prijateljica.« Druga pa pravi: »Ko se bašem s hrano, ni nič drugega videti pomembno. Hrana se zdi najpomembnejša – daje tolažbo – prenajedanju pa sledita krivda in depresija.«

Prenajedanje je nevarno tudi brez čiščenja. Privede lahko do sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka, bolezni srca in številnih drugih bolezni. Lahko pa tudi terja visok čustven davek.

 Ali bi se to lahko pripetilo tebi?

Seveda večina ljudi, ki želi shujšati ali priti do lepe postave, nima motnje hranjenja. Kljub temu pa se po pregledovanju prej omenjenih motenj morda sprašuješ, ali si na tej poti. Vprašaj se:

▪ Ali se zaradi svojih navad ali ritualov, povezanih s hrano, počutim nelagodno oziroma me je sram?

▪ Ali pred drugimi skrivam svoje prehranjevalne navade?

▪ Ali je hrana postala najpomembnejši del mojega življenja?

▪ Ali se tehtam več kot enkrat na dan?

▪ Ali sem pripravljena tvegati, da bi shujšala?

▪ Ali sem poskusila sama izzvati bruhanje oziroma uporabljati odvajala ali diuretike?

▪ Ali moje prehranjevalne navade vplivajo na moje družabno življenje? Na primer, ali sem raje sama kakor pa v družbi, tako da se lahko na skrivaj prenajedam ali bruham?

Če se iz tvojih odgovorov na ta vprašanja vidi, da imaš problem, se vprašaj:

▪ Ali sem res srečna, da živim tako?

Kaj lahko storiš glede tega?

Nemudoma ukrepaj!

Prvi korak je, da sama sebi priznaš, da imaš problem. »Po premisleku,« pravi Danijela, »sem spoznala, da imam takšne navade in občutke kot dekleta z anoreksijo. Strašljivo se je bilo soočiti z dejstvom, da delam isto kot one.«

Nato moli k Jehovu glede svojega problema. * Roti ga, naj ti pomaga uvideti, kaj se skriva za tvojo motnjo, tako da jo boš lahko premagala. Moliš lahko kakor David: »Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje, izkusi me in spoznaj misli moje, in glej, hodim li po potu, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.« (Psalm 139:23, 24)

 Po drugi strani pa utegneš ugotoviti, da se obotavljaš ločiti od svoje motnje hranjenja. Morda si postala odvisna od nje, precej podobno kakor da bi bila zasvojena. To je še nekaj, o čemer lahko spregovoriš z Jehovom v molitvi. Danijela je morala narediti prav to. »Sprva,« priznava, »nisem zares želela okrevati. Zato sem morala v molitvi prositi, da bi začutila željo, da se pozdravim.«

Kot tretje, se pogovori s staršem ali s katerim drugim odraslim, ki ti lahko pomaga. Sočutni odrasli te ne bodo zasramovali, ampak si bodo prizadevali posnemati Jehova. O njem v Bibliji piše: »Ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal.« (Psalm 22:25, SSP [22:24, AC])

Priznati je treba, da pot do okrevanja ni lahka. V nekaterih primerih je potrebna strokovna pomoč. * Toda pomembno je ukrepati. Prav to se je odločilo narediti neko dekle z bulimijo. »Nekega dne,« pravi, »sem spoznala, da me ima bruhanje v oblasti. Vendar nisem bila prepričana, ali bom lahko nehala. Nazadnje sem storila najtežjo stvar, ki sem jo kdaj morala storiti. Prosila sem za pomoč.«

Tudi ti lahko to storiš!

[Podčrtne opombe]

V RAZMISLEK

▪ Ali misliš, da imaš morda motnjo hranjenja? Če da, na koga se lahko obrneš za pomoč?

▪ Kako bi lahko pomagala prijateljici, ki ima motnjo hranjenja?

[Okvir na strani 19]

»Mislim, da imaš problem . . .«

Če ti kdo v družini ali kdo od prijateljev reče to, se upri težnji, da bi se branila. Vzemimo, da prijateljica opazi, da se ti zadaj na obleki para rob. Ali ji ne bi bila hvaležna, da ti je to povedala, preden bi se popolnoma odparal? V Bibliji piše: »Je prijatelj, ki je zvestejši od brata.« (Pregovori 18:24) Ko se hoče kdo zaskrbljen zaradi problema, ki ga morda imaš, pogovoriti s tabo, dokazuje, da je takšen prijatelj!

[Okvir/slika na strani 19]

‚Morala sem biti vitka‘

»Pričela sem hujšati. Potem so mi izruvali modrostne zobe in zato nisem mogla jesti. To me je potegnilo v anoreksijo. Postala sem obsedena s svojim videzom, s svojo postavo. V svojih očeh nikoli nisem bila dovolj vitka. Moja najnižja teža je bila alarmantna. Svojemu telesu sem zelo škodila! Zdaj ne morem imeti dolgih nohtov. Pokvarila sem svojo notranjo uro. Imela sem štiri spontane splave. Prezgodaj sem vstopila v menopavzo in presnova mi komaj deluje. Poleg tega imam vnetje debelega črevesa. Vse to zaradi tega, ker sem morala biti vitka.« (Nicole)

[Okvir na strani 20]

Kaj, če se znova zatečem k stari navadi?

Morda ti uspe premagati motnjo hranjenja, toda čez nekaj tednov ali tudi nekaj mesecev se znova zatečeš k stari navadi. Če se to zgodi, ne obupaj. Biblija priznava, da utegne ‚pravični sedemkrat pasti‘. (Pregovori 24:16) Zaradi takšnega spodrsljaja še nisi zguba. To le pokaže, kako nujno je, da si še bolj trdno odločena, da prepoznaš znake, ki kažejo na vrnitev k stari navadi, in da se, morda znova, odpreš razumevajočim ljudem, ki ti lahko pomagajo.

[Okvir/slika na strani 20]

Dobro se seznani z motnjo

Če imaš motnjo hranjenja, je dobro, da se čimbolj seznaniš z njo. Več ko veš o svojem problemu, lažje se boš z njim bojevala. Verjetno ti bo koristilo, če boš preučila uporabne informacije, objavljene v Prebudite se!, 22. januar 1999, strani 3–12, in 22. april 1999, strani 13–15.

[Okvir na strani 21]

NAPOTKI ZA STARŠE

Kaj lahko naredite, če vaša hči trpi za motnjo hranjenja? Kot prvo, skrbno preučite informacije v tem članku in v drugih referencah, navedenih na strani 20. Skušajte razumeti, zakaj se zateka k takšnemu vedenju.

Ugotovljeno je bilo, da imajo mnogi z motnjami hranjenja nizko samopodobo in da so po naravi perfekcionisti, zaradi česar od sebe pričakujejo nerazumno veliko. Poskrbite, da ne boste prispevali k temu. Pomagajte hčeri, da se bo počutila samozavestnejšo. (Izaija 50:4) Proti perfekcionizmu bo učinkovalo to, da se boste ravnali po nasvetu‚ »naj bo vaša razumnost znana«. (Filipljanom 4:5)

Prav tako podrobno preiščite svoj odnos do hrane in teže. Ali ste te zadeve nevede preveč poudarjali bodisi z besedo bodisi z dejanji? Ne pozabite, da se mladi zelo zavedajo svojega videza. Tudi zbadanje na račun otroške debelušnosti ali normalnega povišanja teže in hitre rasti v mladostni dobi lahko zaseje negativne misli v um dovzetne deklice.

Potem ko ste v molitvi stvar pretehtali, se s hčerjo iskreno pogovorite.

▪ Skrbno premislite, kaj boste rekli in kdaj boste to rekli.

▪ Jasno povejte, da ste zaskrbljeni in da bi radi pomagali.

▪ Ne bodite presenečeni, če se bo sprva branila.

▪ Potrpežljivo poslušajte.

Najpomembnejše je naslednje: sodelujte pri hčerinem okrevanju. Naj bo njeno okrevanje družinski projekt!

[Slika na strani 21]

Morda moraš v molitvi prositi, da bi začutila željo po okrevanju