Romi – tisoč let veselja in žalosti

DOGODEK je podoben kateri koli veliki, tradicionalni poroki. Hrane in pijače je v obilju, hišo pa polni zvok glasbe. Sorodniki stopajo naprej, da bi čestitali plahemu ženinu in njegovi sijoči nevesti. Toda to ni poroka, je le zabava ob zaroki in poteka na večer pred poroko. Prišlo je več kot 600 gostov z najlepšimi željami za mladoporočenca. Ob tej priložnosti ženinova družina izroči nevestinim staršem kupnino za nevesto. Jutri bo ženin skupaj s svojo družino pospremil nevesto k sebi domov, kjer bo znova praznovanje, tokrat ob dejanski poroki.

Vsi sorodniki novega para govorijo romščino – jezik, ki bi veljal za tujega, kjer koli bi živeli. Ta jezik z različnimi narečji pa tudi številna starodavna izročila in ženitovanjske šege so skupna dediščina ljudstva, ki je raztreseno po zemlji, vendar nima ne nacionalnega ozemlja in ne nacionalne vlade. To so Romi. *

Kdo so Romi?

Iskanje jezikovnih, kulturnih in genetskih korenin Romov nas popelje približno 1000 let nazaj na področje severne Indije. Za njihov jezik, z izjemo nekaterih nedavno privzetih besed, je povsem očitno, da je indijskega izvora. Zakaj so Romi odšli iz Indije, pa ni tako jasno. Nekateri učenjaki menijo, da so se morda njihovi predniki kot obrtniki in umetniki pridružili vojaškim četam, ki so zapustile domovino zaradi razmer po vojaških spopadih. Najsibo tako ali drugače, Romi so, potujoč čez Perzijo  in Turčijo, prispeli v Evropo že pred letom 1300 n. št.

V Evropi sta o Romih že dolgo razširjeni dve skrajnostni mnenji. Po eni strani so jih v nekaterih romanih in filmih idealizirali kot gostoljubne in brezskrbne popotnike, ki s pesmijo in plesom dajejo duška življenjskim radostim in bridkostim. Po drugi strani pa so jih črnili kot nezanesljive, skrivnostne in sumljive – večne »outsiderje«, odrezane in ločene od družbe, ki jih obdaja. Kako je prišlo do takšnih stereotipov? Da bi to razumeli, se vrnimo v zanimivo preteklost Romov.

Čas zapostavljanja

Večini srednjeveških Evropejcev je domač kraj pomenil ves svet. Predstavljajte si, kaj se jim je podilo po glavah, ko so prvič zagledali prihajajoče romske družine. Marsikaj na njih je gotovo vzbujalo začudenje. Prišleki niso bili le rjave polti, temnih oči in črnih las, ampak so imeli povsem drugačna oblačila, navade in jezik. Poleg tega so se Romi pogosto raje držali zase – navada, ki morda izvira iz časa, ko so živeli v razslojeni indijski družbi. V nekaj desetletjih je začetno radovednost Evropejcev zamenjalo nezaupanje.

Romi so bili dobesedno marginalizirani – tabor jim je bilo dovoljeno postaviti le na robu vasi in vanjo niso smeli vstopiti niti, da bi si nakupili življenjskih potrebščin ali zajeli vodo iz vodnjaka. »Cigani kradejo otroke,« se je govorilo, »in celo jejo jih!« Ponekod je zakon Romom predpisoval kuhati na odprtem, da so lahko vsi, ki so želeli, pogledali, kaj se kuha v kotlih. To pa so pogosto storili tako, da so za tisti dan pripravljeno jed zlili po tleh. Ne preseneča, da so nekateri Romi za preživetje hrano kradli.

Romi so se z zapostavljanjem spoprijeli tako, da so stkali tesne vezi med sabo. Že stoletja jim je družinsko življenje v oporo in veselje. Tradicionalno so romski starši močno navezani na svoje otroke, otroci pa na svoje starše in zanje, ko se postarajo, tudi skrbijo. Številni Romi prav tako še naprej vztrajajo pri starih merilih glede vedenja in spodobnosti.

 Življenje na poti

Romi so bili le redkokje dobrodošli, zato so bili ves čas na poti. Ta nomadski način življenja je pripomogel k razvijanju različnih sposobnosti, na primer obdelovanja kovin, kupčevanja in zabavanja ljudi. Z opravljanjem teh potrebnih storitev so vsaj lahko nahranili svoje družine. Rominje so bile znane po nadnaravnih sposobnostih. Nekatere od njih so to izkoristile sebi v prid, saj so se pogosto pretvarjale, da imajo takšne sposobnosti, zato da bi nekaj zaslužile. Življenje na poti je prav tako zmanjšalo nevarnost, da bi se zaradi preveč stikov z gadže, kakor Romi pravijo »Neromom«, kulturno ali moralno okužili. *

Medtem se je iz predsodkov razraslo preganjanje. Romi so bili iz nekaterih delov Evrope izgnani. Drugod so bili stoletja zasužnjeni. Ob koncu suženjstva v 1860-ih letih so se Romi še bolj razselili. Veliko se jih je preselilo v Zahodno Evropo, Severno in Južno Ameriko. Kamor koli so prišli, so s seboj prinesli svoj jezik, običaje in talente.

Romi so, tudi ko so bili zatirani, včasih našli nekoliko zadovoljstva v svoji odrski umetnosti. V Španiji je mešanje romske kulture in drugih kultur obrodilo flamenko – glasbo in ples. V Vzhodni Evropi so romski glasbeniki privzeli krajevne ljudske pesmi in jim dodali svoj značilni slog. Strastne melodije romskih glasbenih predstav so vplivale celo na skladatelje klasične glasbe, med drugim na Beethovna, Brahmsa, Dvořaka, Haydna, Liszta, Mozarta, Rahmaninova, Ravela, Rossinija, Saint-Saënsa in Sarasateja.

Romi v sodobnem svetu

Danes je Romov od dva do pet milijonov, čeprav nekateri pravijo, da jih je še veliko več. Živijo praktično v vsakem kotičku zemlje, večina pa jih živi v Evropi. Veliko Romov se ne seli več iz kraja v kraj in nekateri so dobro situirani. Toda marsikje je treba Rome še vedno prištevati k revnim in prikrajšanim in mnogi od  njih živijo v obupnih bivanjskih razmerah.

V Vzhodni Evropi je v času komunizma politična teorija narekovala enakost vseh državljanov. Vlade so bile različno uspešne, ko so skušale nomadski način življenja Romov držati na vajetih s tem, da so jim dale službo in jih naselile v državna stanovanja. To je včasih prispevalo k izboljšanju zdravja in dvigu življenjskega standarda. Toda ni izbrisalo še vedno živih negativnih občutkov in stališč, ki so jih Romi in Neromi stoletja gojili drug do drugega.

Politične spremembe v Vzhodni Evropi v 1990-ih letih so vzbujale upanje za nove priložnosti. Toda te spremembe so tudi odprle stare rane. Zaradi zmanjšanja programov socialne pomoči kakor tudi manj zavzetega uveljavljanja protidiskriminacijskih zakonov so se mnogi Romi znova znašli v socialno in ekonomsko težavnejših razmerah.

Našla upanje in boljše življenje

Takšne so bile razmere, ko je vranjelasa Andrea hodila v šolo v Vzhodni Evropi. V razredu je bila edini otrok romskega porekla. Kljub klenemu značaju ne more zadržati solz, ko se spominja, kako so se ji posmehovali in je niso sprejeli medse. »Ko so pri igrah izbirali, kdo bo v kateri ekipi, so me vedno izbrali zadnjo,« se spominja Andrea. »Želela sem zbežati v Indijo, kjer bi se lahko lepo zlila z okolico. Pravzaprav je nekdo mojemu prijatelju nekoč zaklical: ‚Pojdi nazaj v Indijo!‘ Odvrnil mu je: ‚Saj bi šel, če bi imel denar.‘ Nikjer se nismo počutili doma. Povsod smo bili nedobrodošli.« Andrea je nadarjena plesalka in sanjala je, da bi postala slavna in potem bi jo ljudje sprejeli medse. Toda v najstniških letih je našla nekaj veliko boljšega.

»Nekega dne se je pri nas doma oglasila mlada ženska, ki ji je bilo ime Piroska in je bila ena od Jehovovih prič,« pripoveduje Andrea. »Iz Biblije mi je pokazala, da Bog človeštvo ne ljubi le kot celoto, temveč tudi vsakega kot posameznika. Pojasnila mi je, da imam lahko z Bogom dober odnos, če to želim. Ob tem sem čutila, da sem nekomu zares pomembna. Ko sem spoznala, da so v Božjih očeh vsi ljudje enaki, sem postala samozavestnejša.

Piroska me je peljala na shode Jehovovih prič, kjer sem srečala Rome in Nerome, in lahko sem začutila, da so med sabo enotni. Med Pričami sem našla dobre prijatelje obeh porekel. Potem ko sem s Pirosko približno leto  in pol preučevala Biblijo, sem tudi sama postala Jehovova priča.« Danes Andrea in njen mož kot polnočasna evangelizatorja učita druge, da Bog prisrčno ljubi ljudi vseh narodov.

‚Sprejeli so me za sebi enakega‘

Rom po imenu Hajro se spominja svoje mladosti in pripoveduje: »Zaradi druženja s fanti, ki niso spoštovali zakona, sem se vedno znova znašel v težavah. Nekoč me je policija priprla, ker sem v družbi teh fantov nekaj ukradel. Ko so me policisti odpeljali domov, sem se bolj bal mamine reakcije kakor pa prej njih. Podobno kot v drugih romskih družinah so tudi mene doma učili, da je narobe krasti komur koli.«

Ko je Hajro odrasel, so on in njegova družina prav tako prišli v stik z Jehovovimi pričami. Biblijska obljuba, da bo Božje kraljestvo človeško družbo osvobodilo problemov, med drugim tudi predsodkov in zapostavljanja, je močno odmevala v Hajrovem srcu. »Romi niso nikoli imeli svoje nacionalne vlade, da bi skrbela zanje,« pravi. »Zato mislim, da so v dobrem položaju, da razumejo in cenijo to, kako bo vladanje Božjega kraljestva koristilo vsem ljudstvom. Že sedaj vidim te koristi. Od trenutka, ko sem vstopil v kraljestveno dvorano, sem se počutil kakor apostol Peter, ko je rekel: ‚Zdaj pa zares spoznavam, da Bog ni pristranski, temveč  da mu je v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično.‘ (Apostolska dela 10:34, 35) Vsi so me sprejeli za sebi enakega. Komaj sem verjel svojim ušesom, ko me je Nerom poklical phral – to je po romsko ‚brat‘.

Sprva so mi nekateri v družini ognjevito nasprotovali. Niso mogli razumeti, zakaj delam določene spremembe, da bi živel po biblijskih načelih. Toda danes naši sorodniki in romska skupnost vidijo, da me je odločno spoštovanje Božjih meril osrečilo in da je obrodilo veliko dobrega. Večina njih bi si prav tako želela izboljšati življenje.« Hajro trenutno služi kot krščanski starešina in polnočasni evangelizator. Tudi njegova žena Meghan, ki ni romskega porekla, uči Rome in druge, kako jim Biblija lahko pomaga k srečnemu življenju – danes in v prihodnosti. »Moževa družina in romska skupnost sta me povsem sprejeli,« pravi Meghan. »Všeč jim je, da se Nerom tako zelo zanima zanje.«

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

Danes najdemo Rome praktično v vsakem kotičku zemlje

[Okvir/sliki na strani 23]

V času nacizma je Hitler v svojih taboriščih smrti poleg Židov, Jehovovih prič in drugih po ocenah pobil tudi 400.000 ali celo več Romov. Leta 1940, še preden je Hitlerjeva genocidna kampanja postala znana med ljudmi, je filmski igralec Charlie Chaplin – prav tako romskega rodu – naredil film Veliki diktator, ki satirično prikazuje Hitlerja in nacistično gibanje. Med drugimi slavnimi umetniki, ki se sklicujejo na svoje romske korenine, so igralec Yul Brynner, igralka Rita Hayworth (spodaj), slikar Pablo Picasso (spodaj), džezovski glasbenik Django Reinhardt in makedonska pevka Esma Redžepova. Med Romi so tudi inženirji, zdravniki, profesorji in člani parlamentov.

[Vir slike]

AFP/Getty Images

Photo by Tony Vaccaro/Getty Images

[Okvir/slike na strani 26]

Romi, ki so postali Jehovove priče

Mnogi Romi so postali Jehovove priče. Nekateri služijo kot občinski starešine in kot polnočasni evangelizatorji. Krajevni uradniki in drugi Neromi jih imajo za zgledne. Neki Rom iz Slovaške, ki je Jehovova priča, pripoveduje: »Nekega dne je na vrata našega stanovanja potrkal sosed, ki ni Rom. ‚Moj zakon je v krizi, ampak vem, da nam vi lahko pomagate,‘ je pojasnil. ‚Zakaj mi?‘ smo vprašali. Odgovoril je: ‚Če Bog, ki ga častite, lahko vam Romom pomaga izboljšati kakovost življenja, morda lahko pomaga tudi nam.‘ Dali smo mu izvod knjige o družinskem življenju, ki so jo izdali Jehovove priče in temelji na Bibliji.

Kasneje je z isto prošnjo potrkala na vrata njegova žena, ne da bi vedela, da je bil že mož pri nas. ‚Nihče drug v tem bloku nam ne more pomagati,‘ je rekla. Tudi njej smo dali izvod iste knjige. Oba sta nas prosila, naj drugemu ne povemo za obisk. Čez mesec in pol smo s tem parom pričeli preučevati Biblijo. Ker živimo po biblijski resnici, smo v očeh ljudi tako zrasli, da se obračajo na nas, ko potrebujejo duhovno pomoč.«

[Slike]

Narbonne, Francija

Granada, Španija

‚Romi so v dobrem položaju, da razumejo in cenijo to, kako bo vladanje Božjega kraljestva koristilo vsem ljudstvom.‘ (Hajro)

[Slika na strani 22]

Poljska

[Vir slike]

© Clive Shirley/Panos Pictures

[Slika na strani 22]

Romi v Angliji, 1911

[Vir slike]

By courtesy of the University of Liverpool Library

[Slika na strani 22, 23]

Slovaška

[Slika na strani 23]

Makedonija

[Vir slike]

© Mikkel Ostergaard/Panos Pictures

[Slika na strani 24]

Romunija

[Slika na strani 24]

Makedonija

[Slika na strani 24, 25]

Češka republika

[Slika na strani 24, 25]

Španija

[Slika na strani 25]

Andrea je sanjala, da bi s plesom zaslovela in bi jo potem ljudje sprejeli medse

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

Romunija: © Karen Robinson/Panos Pictures; Makedonija: © Mikkel Ostergaard/Panos Pictures; Češka republika: © Julie Denesha/Panos Pictures