TV – pritajen poučevalec

TELEVIZIJA je lahko odličen učni pripomoček. Z njo spoznavamo dežele, ki jih morda ne bomo nikoli obiskali, in ljudi, ki jih morda ne bomo nikoli srečali. »Potujemo« v tropske džungle in na polarne ledene pokrove, na vrhove gora in v globine oceanov. Pokukamo v zanimivi svet atomov in zvezd. Gledamo, kaj se dogaja na drugi strani zemlje. Omogoča nam vpogled v politiko, zgodovino, tekoče dogajanje in kulturo. Televizija prikazuje tako tragične kot srečne trenutke iz življenja ljudi. Zabava, poučuje in celo navdihuje.

Vendar večji del televizijskega programa ni niti koristen niti poučen. Najbolj goreči kritiki so verjetno ljudje, ki močno nasprotujejo temu, da se po televiziji obsežno in nazorno prikazujeta nasilje in spolnost. Neka raziskava v Združenih državah je denimo pokazala, da skoraj dva od treh televizijskih programov prikazujeta nasilne prizore, in to povprečno šest na uro. Ko mlad človek odraste, je v svojem življenju videl že tisoče zaigranih nasilstev in umorov. Tudi spolnosti je na pretek. Dve tretjini vseh televizijskih programov zajemata pogovore o spolnosti,  35 odstotkov programov pa zajema različne vrste spolnih aktivnosti, ki jih običajno prikazujejo kot netvegane, spontane in med neporočenimi pari. *

Povpraševanje po oddajah z nasilno in spolno vsebino je po svetu zelo veliko. Ameriški akcijski filmi, ki jih čez čas predvajajo po televiziji, zlahka prodrejo na tuja tržišča. Za te filme ni nujno potrebna dobra igra ali domiseln scenarij, in ni jih težko razumeti. Pretepi, ubijanja, posebni učinki in spolnost so namenjeni temu, da bi gledalci ostali pred televizorjem. Da bi pred njim ostali še dlje, je vedno znova potrebno nekaj novega. Gledalci se hitro naveličajo enega in istega; senzacionalno postane običajno. Producenti želijo obdržati svoje gledalce, zato posegajo po vse večjih skrajnostih, da bi jih šokirali in vznemirili. To naredijo z dodajanjem nasilnih prizorov in bolj nazorno, bolj spolno in bolj sadistično vsebino.

Razprava o vplivu televizije

Kako na gledalce vpliva redno gledanje nasilja in spolnosti? Kritiki obsojajo televizijsko nasilje, da ljudi navaja na nasilna dejanja in na to, da so v resničnem življenju manj sočutni do žrtev nasilja. Trdijo tudi, da prikazovanje spolnosti spodbuja k promiskuiteti in znižuje moralna merila.

Ali gledanje televizije res prispeva k vsemu temu? O tem vprašanju že desetletja poteka vneta razprava; to temo obravnava stotine raziskav ter tisoče knjig in  člankov. V jedru razprave je problem dokazovanja, da eno povzroča drugo – na primer, da gledanje nasilja po televiziji v zgodnjih letih privede do nasilnega ravnanja kasneje v življenju. Dokaze za to vzročno-posledično razmerje je včasih težko najti. Naj ponazorimo: Denimo da prvič vzamete neko zdravilo in v nekaj urah se vam pojavijo izpuščaji. Ni težko skleniti, da je alergijsko reakcijo povzročilo zdravilo. Včasih pa do alergije pride postopoma. V tem primeru je alergijsko reakcijo dosti težje povezati z določenim zdravilom, saj alergije povzroči marsikaj.

Podobno je težko dokazati, da je nasilje po televiziji vzrok za kriminalna dejanja in antisocialno vedenje. Vendar številne raziskave namigujejo, da takšna povezava obstaja. Poleg tega nekateri storilci kaznivih dejanj pravijo, da je na njihovo stališče in nasilno vedenje vplivalo to, kar so videli na televiziji. Po drugi strani pa so ljudje v življenju izpostavljeni številnim vplivom. Nasilne videoigre, družbene vrednote prijateljev in družine, splošne življenjske razmere – tudi vse to lahko prispeva k agresivnemu vedenju.

Potem ne preseneča, da glede tega obstajajo nasprotujoča si mnenja. Neki kanadski psiholog je napisal: »Znanstveni dokazi preprosto ne kažejo na to, da bi gledanje nasilja pri ljudeh bodisi povzročilo nasilnost bodisi jih naredilo neobčutljive zanjo.« Vendar Odbor za medije in družbo pri Ameriškem združenju psihologov pravi: »Absolutno nobenega dvoma ni, da je večja izpostavljenost nasilju po televiziji povezana z večjo strpnostjo do agresivnih stališč in agresivnostjo.«

Televizija in naš način razmišljanja

Imejmo v mislih, da strokovnjaki razpravljajo o dokazu – ali je mogoče dokazati, da gledanje nasilja povzroči nasilnost. Le redki bi oporekali, da televizija ne vpliva na naše razmišljanje in ravnanje. Razmislite o naslednjem. Samo ena fotografija nas lahko razjezi, spravi v jok, razveseli. Tudi glasba močno vpliva na naša čustva. Besede, celo napisane, nas navedejo na razmišljanje, v nas vzbudijo čustva in nas spodbudijo k dejanjem. Kolikšno moč imajo šele gibljive slike, glasba in besede, ko so spretno prepletene skupaj! Ne preseneča, da je televizija tako vabljiva! Pa še tako zelo dostopna je. Neki pisec pravi: »Vse od takrat, ko se je človek naučil zapisovati svoje zamisli [. . .], ni nobena druga nova tehnika za posredovanje zamisli tako močno vplivala na civilizacijo.«

Podjetja vsako leto porabijo milijarde dolarjev za oglaševanje, saj vedo, da na gledalce vpliva to, kar vidijo in slišijo. Tega denarja ne porabijo zato, ker domnevajo, da oglaševanje deluje; oni vedo, da deluje. S tem se njihovi izdelki prodajajo. Podjetje Coca Cola je leta 2004 porabilo 2,2 milijarde dolarjev, da je po svetu svoje izdelke oglaševalo v tisku, po radiu in televiziji. Ali se je naložba izplačala? Tega leta so imeli skoraj 22 milijard dolarjev dobička. Oglaševalcem je jasno, da en sam oglas morda ne prepriča ljudi. Zanašajo se namreč na vpliv večletnega oglaševanja.

Če 30-sekundni oglasi vplivajo na naša stališča in vedenje, smo lahko prepričani, da bodo vplivale tudi ure gledanja televizije. Glede televizije avtor knjige Television—An International History pravi: »Ta medij pod krinko najbolj običajnega ali plehkega razvedrila pritajeno poučuje.« V knjigi A Pictorial History of Television piše: »Televizija spreminja naš način razmišljanja.« Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: ‚Ali to, kar gledam, na moje razmišljanje vpliva tako, kot to hočem jaz?‘

Za tiste, ki služijo Bogu, je to vprašanje še posebej pomembno. Večina tega, kar se prikazuje po televiziji, je v nasprotju z vzvišenimi načeli in moralnimi merili, o katerih uči Biblija. Stili življenja in navade, ki jih Sveto pismo obsoja, so predstavljeni kot sprejemljivi, normalni in celo trendovski. Obenem pa po televiziji krščanske vrednote in ljudi, ki se, kot je videti, ravnajo po njih, pogosto ignorirajo, se jim posmehujejo oziroma se iz njih norčujejo.  Avtor neke knjige je tožil: »Ni dovolj, da se odklonsko [vedenje] sprejema za normalno. Normalno se mora sprejemati za odklonsko.« Vse prepogosto televizija kot pritajen poučevalec šepeta: ‚Hudo je dobro in dobro je hudo.‘ (Izaija 5:20)

Previdni moramo biti glede tega, kaj gledamo, saj bo to vplivalo na naše razmišljanje. V Bibliji piše: »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši; kdor pa se druži z bedaki, se pohujša.« (Pregovori 13:20) Biblijski učenjak Adam Clarke pravi: »Hoditi s človekom namiguje na ljubezen in navezanost; in nemogoče je, da ne bi posnemali tistih, ki jih imamo radi. Zato rečemo: ‚Povej mi, s kom se druži, pa ti povem, kdo je.‘ Če mi poveš, s kom se druži, zlahka uganem, kakšen človek je v moralnem pogledu.« Kot smo videli, večina ljudi veliko časa preživi v družbi televizijskih likov, ki še zdaleč niso modri in ki jih iskren kristjan sicer niti v sanjah ne bi povabil v svoj dom.

Če vam zdravnik predpiše močno zdravilo, boste verjetno poleg koristi jemanja tega zdravila skrbno upoštevali tudi tveganja. Z jemanjem napačnega zdravila – ali tudi z jemanjem prevelikih odmerkov pravega zdravila – lahko škodite svojemu zdravju. Enako je mogoče reči za gledanje televizije. Zato je modro resno razmisliti o tem, kaj gledamo.

Apostol Pavel je po navdihnjenju spodbudil kristjane, naj razmišljajo o tem, kar je resnično, vredno tehtnega premisleka, pravično, čisto, ljubeznivo, na dobrem glasu, krepostno in hvalevredno. (Filipljanom 4:6–8) Ali boste udejanjali ta nasvet? Če ga boste, boste srečni.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Televizija je iznajdba, ki vam omogoča, da vas v vaši dnevni sobi zabavajo ljudje, ki jih sicer ne bi povabili k sebi domov.« (David Frost, britanski novinar)

[Okvir na strani 5]

KAJ PA SPOLNOST IN NASILJE V BIBLIJI?

Kakšna je razlika med tem, kako nasilje in spolnost prikazuje televizija in kako ju opisuje Biblija? Biblija govori o spolnosti in nasilju, da bi nas česa naučila, ne pa da bi nas zabavala. (Rimljanom 15:4) V Božji Besedi so zapisana zgodovinska dejstva. Ta knjiga nam pomaga razumeti, kako na te reči gleda Bog, in se učiti iz napak drugih.

V večini držav, kjer prikazujejo oglase, spolnost in nasilje po televiziji nista namenjena poučevanju – namenjena sta služenju denarja. Oglaševalci hočejo pritegniti kar največ ljudi, spolnost in nasilje pa jih prikujeta pred male ekrane. Rezultat: gledali bodo oglase in kupili to, kar se oglašuje. Pri pripravljanju poročil se uredniki držijo naslednjega načela: »Če je krvavo, gre prvo v objavo.« Enostavno rečeno, šokantne zgodbe – na temo kriminala, katastrof in vojn – imajo prednost pred tistimi, ki gledalcev ne pritegnejo tako močno.

Čeprav Biblija govori o nasilnih dejanjih, ljudi spodbuja, naj živijo miroljubno – naj se ne maščujejo, ampak naj probleme rešujejo mirno. Dosledno spodbuja k spolni morali. Večina tega, kar se predvaja po televiziji, pa takšnega sporočila nima. (Izaija 2:2–4; 1. Korinčanom 13:4–8; Efežanom 4:32)

[Okvir/slika na strani 7]

TELEVIZIJA IN OTROCI

»Znanstveniki in strokovnjaki za javno zdravje na temelju dokazov, zbranih v več desetletij trajajočih raziskavah, vse bolj prihajajo do sklepa, da gledanje nasilja otrokom škoduje.« (Fundacija Henryja J. Kaiserja za družino)

»[Strinjamo se z] Ameriško pediatrično akademijo, da ‚otroci, mlajši od dveh let, ne bi smeli gledati televizije‘. V tej starosti se otrokom možgani zelo razvijajo, zato za spodbujanje razvojnih, telesnih in socialnih sposobnosti potrebujejo aktivno igro in dejansko druženje z ljudmi.« (Nacionalni inštitut za medije in družino)

[Slika na straneh 6, 7]

Ali to, kar gledam, na moje razmišljanje vpliva tako, kot to hočem jaz?