Zaščitite se pred ugrabitvijo avta!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

UGRABLJANJE avtomobilov postaja vse hujši problem v mestih po svetu. Pojavlja se od Karačija do Lizbone in od Nairobija do Rio de Janeira. V Ameriki je bilo med letoma 1993 in 2002 po poročilih ameriškega oddelka za sodno statistiko približno 38.000 takih ugrabitev na leto.

V Južnoafriški republiki, kjer je prebivalstva petkrat manj kot v Ameriki, je stopnja ugrabitev še višja, in sicer ugrabijo letno več kot 14.000 avtomobilov. Zatem ko boste razmislili o nekaterih primerih, boste razumeli, zakaj mnogi gledajo na ugrabitev avtomobila kot na eno najbolj strašljivih kriminalnih dejanj. Sledijo resnični doživljaji posameznikov, ki živijo v največjem mestu Južnoafriške republike, Johannesburgu. Ob branju njihovih zgodb boste lahko ugotovili, kaj narediti, če bi vam kdaj ugrabili avto, oziroma še bolje, kako zmanjšati nevarnost, da se vam to ne bi zgodilo.

Resnične zgodbe

▪ »S prijateljico Susan sva že eno leto skupaj opravljali oznanjevalsko delo. Bila je sreda in nameravali sva se odpeljati na najin naslednji biblijski pouk, toda še prej sva se ustavili ob cesti v neki stanovanjski soseski, da bi pod drevesom popili čaj. Susan je stopila iz avta in iz prtljažnika vzela košaro. Ravno ko mi je podala skodelico, sta se od nikoder pojavila dva moška. Eden od njiju je pritisnil pištolo na Susanin vrat. Bila sem šokirana in skušala sem izstopiti iz avtomobila, toda drugi moški me je potisnil nazaj noter. Tako sva se proti lastni volji znašli skupaj v avtomobilu z dvema moškima, ki sta naju odpeljala. Bila sem prepričana,  da naju bosta po vsej verjetnosti posilila ali ubila.« (Anika, mlada žena)

▪ »Ob sedmi uri zjutraj sem se z avtom peljal v službo. Ustavil sem se na križišču, na katerem se zadržujejo brezposelni ljudje in iščejo delo. Nisem se menil za to, vse dokler mi ni nekdo skozi spuščeno šipo na mojem avtomobilu potisnil pištolo na vrat in rekel: ‚Ven ali pa bom streljal!‘ Ravno takrat se je nad nama pojavil prometni helikopter. Ker je ugrabitelj mislil, da je policija, je pritisnil na sprožilec in pobegnil. Ustrelil me je v vrat in mi pretrgal hrbtenjačo. Zaradi tega sem ostal paraliziran od vratu navzdol. Rok in nog ne morem uporabljati in tudi čutim jih ne.« (Barry, oče najstniškega sina)

▪ »Z ženo Lindsay sva se ravnokar odpravljala na kosilo. Čakal sem jo v avtu. Vrata sem imel zaklenjena, šipe pa zaradi vročine nekoliko spuščene. Sedel sem za volanom in gledal predse, ko sta izza vogala ležerno prišla dva moška. Ko sta bila kakih osem korakov stran od sprednjega dela avtomobila, sta se ločila, eden je šel na levo stran, drugi pa na desno. Naenkrat sta bila pri vratih avtomobila in vame vsak s svoje strani uperila pištolo ter kričala, kaj naj naredim. Potem ko sem na njun ukaz vžgal avtomobil, sta name zavpila, naj grem ven in se usedem na zadnji sedež. Eden od njiju je vozil, drugi pa me je prisilil, naj sklonim glavo. ‚Ali je kakšen razlog, da te ne ubijem?‘ me je vprašal. ‚Sem Jehovova priča,‘ sem odvrnil. Kar naprej je govoril, da me bo ubil, jaz pa sem vztrajno molil in razmišljal o svoji dragi ženi ter se spraševal, kako se bo odzvala, ko bo videla, da sta njen mož in avto izginila. (Alan, oče in potujoči nadzornik)

Ti doživljaji kažejo, kako hitro in nepričakovano vam lahko ugrabijo avtomobil. Prikažejo tudi, katere običajne okoliščine ugrabitelji izkoriščajo. V marsikateri stanovanjski soseski po svetu ni več varno čakati ali počivati v avtomobilu, parkiranem ob cesti. Nevarnost preži tudi v križiščih in na dovozu k vaši hiši.

Spoprijemanje s posledicami

Doživljaj Susan in Anike se je na srečo dobro končal. Potem ko sta ju ugrabitelja odpeljala, sta jima pričeli razlagati, da se ukvarjata z delom poučevanja Biblije. Kot je videti, je to povzročilo, da se je ugrabiteljema pričela oglašati vest. »Opravičila sta se za to, kar sta naredila,« razlaga Anika, »vendar sta dejala, da sta zaradi časa, v katerem živimo, prisiljena krasti in ugrabljati avtomobile, da lahko preživita. Pojasnili sva jima, zakaj Bog dopušča revščino in trpljenje.« Biblijsko sporočilo se je dotaknilo srca teh ugrabiteljev in odločila sta se vrniti denar ter ročni uri, ki sta jih vzela. Susan in Aniki sta zagotovila, da jima ne bosta naredila nič hudega. »Nato nama je eden od njiju pričel dajati navodila, kaj lahko narediva, da se nama kaj takega ne bi zopet zgodilo,« se spominja Susan. »Obljubiti sva jima morali,« dodaja Anika, »da se ne bova nikoli več ustavili ob cesti, da bi popili čaj.« Potem sta ugrabitelja, prav kakor sta rekla, ustavila avtomobil, izstopila in hvaležno sprejela nekaj biblijske literature. Susan in Anika pa sta se lahko nepoškodovani odpeljali.

Alan, potujoči nadzornik, je moral stopiti iz avtomobila, ko sta ugrabitelja pripeljala na  neki samoten kraj. Čeprav je izgubil dragoceno lastnino, je bil hvaležen, da ni utrpel telesnih poškodb. »Mislim, da sem jo poceni odnesel,« se spominja Alan, »ker se nisem upiral, niti bil nasilen in paničen. Vendar bi prav gotovo lahko bil bolj pozoren. Iz tega dogodka sem se naučil, da si sedaj, v času, ko se zadnji dnevi Satanove hudobne stvarnosti iztekajo, enostavno ne moremo privoščiti, da bi bili nepazljivi.« Naslednji dan sta se Alan in Lindsay vrnila na isto področje, da bi oznanjevala skupaj z občino, kateri sta bila dodeljena. Alan pojasnjuje: »Molila sva in ves dan nenehno oprezala okoli sebe. Ni bilo enostavno, vendar nama je Jehova dal ‚moč, ki presega običajno‘.« (2. Korinčanom 4:1, 7)

Barry, najhuje prizadeta žrtev, je zadnjih 11 let priklenjen na invalidski voziček. Pohvalno je, da je ostal pozitiven in ni dovolil, da bi zaradi tega, kar je doživel, postal zagrenjen. Njegova vera v obljubo Boga Jehova o pravičnem novem svetu ni splahnela. (2. Petrovo 3:13) Barry še naprej redno obiskuje krščanske shode in izkoristi vsako priložnost, da o svoji veri govori z drugimi. Pravi: »Služiti Jehovu mi je bilo vedno v veselje. Čeprav sem na invalidskem vozičku in lahko zase naredim le malo, pogosto razmišljam o tem, kaj je Jehova naredil zame, in to mi pomaga zdržati. Kmalu se bo ta hudobna stvarnost končala in kako čudovit bo dan, ko bom lahko zopet hodil.« (Izaija 35:6; 2. Timoteju 3:1–5)

Oblasti v Južnoafriški republiki so z ukrepi dosegle, da se je ugrabljanje avtomobilov zmanjšalo, čeprav se še vedno pojavlja, v drugih delih sveta pa je tega vedno več. Pravi kristjani se zanašajo na Božje kraljestvo kot edino vlado, ki bo vsa takšna kriminalna dejanja in nasilstva odstranila. (Psalm 37:9–11; Matej 6:10)

[Okvir/slika na strani 14]

KAKO ZMANJŠATI NEVARNOST ZA UGRABITEV AVTA

▪ Če vozite po področju, kjer prihaja do ugrabitev, ne imejte avtomobilskih vrat odklenjenih in šip spuščenih.

▪ Kadar pred križiščem upočasnjujete, da bi ustavili, bodite pozorni na ljudi na obeh straneh ceste, ki so videti sumljivi in brezciljno postopajo.

▪ Med vožnjo imejte ustrezno razdaljo od avtomobila pred vami, saj boste tako lažje kam zavili in ubežali nevarnosti.

▪ Če se kdo zaleti v zadnji del vašega avtomobila, razmislite, ali je varno stopiti ven, da bi preverili škodo. Morda je past. Če se vam to zgodi na kakšnem nevarnem področju, bo varnejše, da se odpeljete do najbližje policijske postaje.

▪ Bodite pozorni na neznance, ki postopajo v bližini vhoda v vašo hišo. Če opazite kaj takega, bo varnejše, da se peljete naprej in se domov vrnete kasneje ali pa da se odpeljete do najbližje policijske postaje.

▪ Če morate počakati v parkiranem avtomobilu na nevarnem področju ali na področju, kjer je le malo ljudi, bodite pozorni na to, kaj se dogaja pred vami in za vami. Če opazite kaj sumljivega, vžgite avto in naredite kakšen krog po soseski.

[Slika na strani 14]

Barry ostaja pozitiven, čeprav je priklenjen na invalidski voziček