Življenje v Dolini smrti

LETA 1848 so blizu Sacramenta v Kaliforniji našli zlato. Do naslednjega leta je tja prišlo okoli 80.000 lovcev na zlato v upanju, da bodo na hitro obogateli. Petindvajsetega decembra leta 1849 je na področje, danes znano kot Dolina smrti, dospela skupina vozov, ki je v karavani približno 100 vozov potovala iz Salt Lake Cityja proti zahodu. Nadejali so se, da bo bližje, če uberejo pot čez to žejno depresijo blizu kalifornijsko-nevadske meje.

V tem letnem času je bilo v dolini hladno, svet pa je bil neprijazen. Skupina se je razdelila v več manjših in vsaka od njih je šla svojo pot. Ena od teh, v kateri so bili tudi ženske in otroci, je iz doline brezuspešno poskušala najti pot čez gore na zahodni strani. Brez moči in s skoraj izčrpanimi zalogami hrane so se utaborili pri studencu blizu današnjega Furnace Creeka. Nato pa so se prestavili do mlake, ki je bila kasneje poimenovana Bennett’s Well. Od tam sta se 20-letna William Manly in John Rogers odpravila po pomoč. Drugi so ostali.

Manly in Rogers sta pričakovala, da bosta v Los Angeles prispela že v nekaj dneh. Niti sanjalo se jima ni, da je bilo do mesta kakih 300 kilometrov proti jugozahodu. Po skoraj dveh tednih hoje sta prispela severno od mesta, v dolino San Fernando Valley. Tam sta si priskrbela zaloge in se nemudoma odpravila nazaj.

Ko sta se po 25 dnevih vrnila, v taboru ni bilo videti znakov življenja. Manly je ustrelil v zrak in izpod voza se je prikazal moški. Manly je o njem kasneje napisal: »Roke je dvignil visoko nad glavo in zavpil: ‚Fanta sta prišla. Fanta sta prišla!‘« Pojavili so se še drugi in v navalu čustev ostali brez besed. Po zaslugi Manlyja in Rogersa so preživeli vsi razen enega. Ta je medtem odšel iz tabora, da bi sam našel pot iz doline. Ko je skupina priseljencev zapuščala dolino, se je menda ena od žensk ozrla nazaj in dejala: ‚Zbogom Dolina smrti!‘ In to je postalo njeno ime.

Pokrajina z ekstremnimi razmerami

Dolina smrti – približno 225 kilometrov dolga in od 8 do 24 kilometrov široka – je najnižja, najbolj sušnata in najbolj vroča točka v Severni Ameriki. Pri Furnace Creeku so zabeležili temperaturo zraka 57 stopinj Celzija, temperatura zemlje pa je dosegla tudi 94 stopinj – le 6 stopinj manj, kot je vrelišče vode na nadmorski višini 0 metrov! *

Letno pade manj kot 50 milimetrov dežja, kakšno leto pa ga sploh ni. Blizu mlakuže slane vode, poimenovane Badwater, je najnižja nadmorska višina na celotni zahodni polobli – 86 metrov pod morsko gladino. Le 140 kilometrov stran stoji 4418 metrov visoka gora Mount Whitney, najvišji vrh Združenih držav, če ne upoštevamo Aljaske.

V dolini so pred letom 1850 pri Salt Springu našli manjše količine zlata. Rudosledci so na tem področju odkrili tudi srebro, baker in svinec. Po dolini so vzniknila rudarska mesta s tako slikovitimi imeni kot na primer Bullfrog  in Greenwater, ki v prevodu pomenita ‚volovska žaba‘ in ‚zelena voda‘. Ko pa je zlata zmanjkalo, so se ta cvetoča mesta spremenila v mesta duhov. Toda leta 1880 je bilo v dolini odkrito nahajališče boraksa – bele kristalne spojine, ki se uporablja v proizvodnji mila in drugih izdelkov. To je privedlo do najuspešnejšega obdobja rudarjenja v zgodovini doline. Do leta 1888 so boraks nalagali v pet metrov dolge dvojne vozove, v katere so vpregli po 18 mul in 2 konja, in jih vozili 270 kilometrov daleč po izčrpavajoči poti do mesta Mojave. Toda od junija do septembra niso vozili, saj je bilo tako za ljudi kot za živali prevroče.

Leta 1933 je Dolina smrti postala narodni spomenik. Njegove meje so postopno širili, tako da je nazadnje obsegal 1,3 milijona hektarjev. Leta 1994 so Dolino smrti razglasili za narodni park in danes je to drugi največji narodni park v Združenih državah.

Dolina smrti kipi od življenja

Razumljivo je, da bi kdo mislil, da v Dolini smrti ni življenja. Vendar v njej živi ali se kratek čas zadržuje na stotine živalskih vrst. Mnoge od njih so zaradi vročine ponočnjaki. Največji sesalec je veličastna puščavska debeloroga ovca, ki občasno zaide v dolino z bližnjih gora. Vidimo lahko tudi  ameriške jazbece, netopirje, rdečerjave rise, kojote, prerijske lisice, kengurujske podgane, pume, severnoameriške ježevce, kunce, zajce, skunke, divje osle, kuščarje, kače in želve goferje. Od ptic pa liske, orle, čaplje, prepelice, krokarje, prodnike, jastrebe in še na stotine drugih vrst.

Od vseh so najbolj žilave kengurujske podgane. Celo svoje življenje lahko preživijo, ne da bi zaužile kapljico vode! »Vso vodo, ki jo potrebujejo za preživetje, lahko dobijo s presnavljanjem škroba in maščob iz suhih semen, ki jih pojedo,« piše v nekem viru. Njihove ledvice lahko naredijo do petkrat bolj koncentriran seč kot človeške ledvice. Ti majhni glodalci, ki kopljejo rove, se po hrano odpravijo ponoči, zato da ubežijo hudi dnevni vročini.

V dolini uspeva več kot tisoč rastlinskih vrst. Indijanci iz plemena Šošonov, ki tam živijo že več kot tisoč let, so tamkajšnje rastlinje nabirali za hrano in kot surovino za izdelovanje gospodinjskih pripomočkov. Če veš, kaj moraš iskati, pravijo, boš v Dolini smrti našel veliko hrane.

 Ko puščava zacveti

Kdaj pa kdaj Dolina smrti priredi sijajno razstavo cvetja. Cvetlice zrastejo iz nešteto semen, ki včasih tudi po več desetletij ležijo v zemlji in čakajo na tisto pravo kombinacijo dežja in toplote, da vzklijejo. »Veliko let sploh ne vidimo nobenih cvetov,« pravi botanik Tim Croissant iz narodnega parka.

Toda v zimi 2004/05 je v Dolini smrti padlo več kot trikrat toliko dežja kot običajno, kar je po razpoložljivih podatkih največ dežja doslej. To je sprožilo eksplozijo več kot 50 vrst cvetočih rastlin, med drugim ostrožnikov, španskih bezgov, kukavičevk, makov, jegličev, sončnic in sporišev. V dolini je po besedah neke obiskovalke dišalo kot v kaki cvetličarni. Cvetovi seveda privlačijo čebele in druge žuželke. Zato v Dolini smrti v času cvetenja brenči nešteto drobnih krilatih žuželk.

Če se boste kdaj odločili obiskati to dolino skrajnosti, ne pozabite priti z zanesljivim vozilom in obilo vode. In če nameravate priti takrat, ko so tukaj čebele, vsekakor vzemite s seboj tudi kamero ali fotoaparat. Ko boste posnetke pokazali družinskim članom in prijateljem, bodo presenečeni, koliko življenja uspeva v Dolini smrti.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Najnižja, najbolj sušnata in najbolj vroča točka v Severni Ameriki

[Okvir/slike na strani 17]

Ribe v puščavi!

V Dolini smrti živijo štiri vrste neverjetnih ribic iz rodu Cyprinodon, ki ga uvrščamo v družino drstečih zobatih krapovcev. Pozimi te 6-centimetrske srebrno obarvane ribice mirujejo na blatnem dnu tamkajšnjih potokov in mlak. Toda ko spomladansko sonce ogreje vode, znova oživijo in se pričnejo razmnoževati. Samčki svojo barvo spremenijo v kovinsko modro in ognjevito branijo svoj teritorij pred drugimi samčki. Toda žgoča poletna vročina kmalu posuši večino vode in ribice množično poginejo. Tiste, ki ostanejo, živijo v vodi, ki postane izredno slana in ima lahko tudi do 44 stopinj Celzija.

[Viri slik]

Ribe zgoraj: © Neil Mishalov--www.mishalov.com; riba spodaj: Donald W. Sada, Desert Research Institute

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Združene države Amerike

Kalifornija

Narodni park Dolina smrti

[Navedba vira slike na strani 15]

Mule: Courtesy of The Bancroft Library/University of California, Berkeley

[Navedba virov slik na strani 16]

Osla: © Joseph C. Dovala/age fotostock; zgornji panoramski posnetek: © Neil Mishalov-www.mishalov.com; cvetlice: Photo by David McNew/Getty Images