Kvekerji in »sveti poskus«
Kvekerji in »sveti poskus«
JULIJA 1656 se je ladja Swallow iz Barbadosa v Malih Antilih zasidrala v Bostonu v Massachusettsu (sedaj ZDA). Richard Bellingham, namestnik guvernerja massachusettske kolonije, je ukazal, naj potnici Mary Fisher in Ann Austin zadržijo na krovu. Med njuno prtljago so našli 100 knjig, za katere so rekli, da vsebujejo »popačene, krivoverske in bogokletne nauke«.
Knjige so na trgu sežgali. Nato so ženski zaprli, slekli do golega ter pri njiju iskali morebitne znake čarovništva. Okno zaporniške celice so zapečatili in pet tednov sta bili v temi. Kdor si je drznil spregovoriti z njima, je tvegal kazen z globo petih funtov. Nazadnje so Mary Fisher in Ann Austin poslali nazaj na Barbados.
Takratni kronist je vprašal sodnike: »Kako to, da vas je prihod dveh žensk tako prestrašil, kot če bi mogočna vojska prestopila vaše meje?« Ti »nevarni« ženski sta bili pravzaprav prvi misijonarki kvekerjev, ki sta prispeli v Severno Ameriko. Kdo so bili kvekerji in zakaj so ljudje menili, da so nevarni?
»Družba prijateljev«
Kvekerji oziroma »verska družba prijateljev« je v 17. stoletju vzniknila v Angliji. Ustanovitelj te družbe je bil George Fox (1624–91), tkalčev sin, ki se je rodil v Leicestershiru. Baje je slišal nadnaraven glas in sklenil, da lahko neposredno komunicira z Bogom in prejme razsvetljenje brez človeškega posredovanja. »Glede na tradicijo velja, da je ‚družba prijateljev‘ začela delovati leta 1652,« piše v knjigi A Religious History of the American People.
Zakaj so »prijatelje« začeli klicati kvekerji oziroma trepetavci (angleška beseda »Quakers« izhaja iz glagola, ki pomeni »trepetati«)? V nekem viru piše, da so »trepetali, preden so za nekaj trenutkov sprejeli Božje razodetje«. V drugem pa piše, da so se »tresli zaradi spoštovanja neskončno čistega in veličastnega Boga«. Kvekerji so se namenili poiskati versko resnico in oživiti prvotno krščanstvo.
Trdili so, da se zanašajo na vodstvo svetega duha, biblijskih prerokov, Kristusovih apostolov in notranje »luči« oziroma »glasu« domnevne *
duhovne resnice. Shodi so bili pravzaprav pomembni dogodki, ko so bili vsi tiho, in je vsak zase iskal Božje vodstvo. Kdor je sprejel Božje sporočilo, je lahko spregovoril.Kvekerji so zagovarjali pravico, neomahljivo poštenost, preprost življenjski slog in nenasilje. Poleg tega so bili prepričani, da bi morali vsi kristjani, tudi ženske, sodelovati v oznanjevanju. Vzbujali so strah in nezaupanje, ker so nasprotovali uveljavljenim verskim organizacijam, zavračali blišč in ceremonije ter trdili, da jih vodi notranji glas, ne pa duhovniški razred. Največ preglavic je povzročala njihova misijonarska gorečnost, ki je izzvala jezo, nasilne izgrede množic in posredovanje javnih organov.
V Angliji so kvekerje preganjali in zapirali, iz Nove Anglije pa so jih izgnali in nekatere celo ubili. Denimo med letoma 1659 in 1661 so bili v Bostonu obešeni misijonarji Mary Dyer, William Leddra, William Robinson in Marmaduke Stephenson. Druge so vkovali v verige, bičali ali jim vžgali sramotni žig. Nekaterim so odrezali ušesa. Williamu Brendu so naložili 117 udarcev po golem hrbtu z vrvjo, namočeno v katran. Vendar so kljub takšni krutosti kvekerji številčno rastli.
William Penn in »sveti poskus«
Z letom 1681 so kvekerji v Severni Ameriki doživeli presenetljiv preobrat. V tako imenovanem »svetem poskusu« v politiki je William Penn (1644–1718), mladi Anglež, ki se je spreobrnil k »družbi prijateljev«, ustanovil kolonijo. Vodili so jo kvekerji na temelju svojih idealov. Tudi Penn sam, sin britanskega admirala, je bil zaprt zaradi govorjenja in pisanja o svojih pacifističnih pogledih.
Angleška krona je Pennu kot poravnavo dolga, ki bi ga morala izplačati njegovemu očetu, dodelila obsežno ozemlje v Severni Ameriki. Kraljeva listina je mlademu Pennu omogočala skoraj neomejeno oblast v novi koloniji, ki so jo poimenovali Pensilvanija, kar pomeni »Pennovi gozdovi«, v spomin na admirala Penna. Tam naj bi ljudje vseh veroizpovedi uživali versko svobodo.
Penn je v Ameriko najprej poslal svojega bratranca Williama Markhama z nalogo, da bi mu kot njegov zastopnik zagotovil zvestobo peščice Evropejcev na območju nove kolonije in da bi pridobil ozemlje od domorodcev. Leta 1682 je tudi Penn zaplul po reki Delaware in tako prvič videl svojo kolonijo. Sklenil je pošteno kupčijo z domorodnimi ljudstvi v Shackamaxonu (sedaj Kensington v Filadelfiji). Nato je dober kilometer stran
zasnoval novo naselbino ter jo poimenoval Filadelfija, kar pomeni »bratska ljubezen«. Širila se je zelo hitro.Penn se je vrnil v Anglijo ter ljudi vabil in spodbujal, naj se preselijo tja. Pisal je o lepi deželi in gozdovih, veličastni reki, divjih živalih in krznu. Obljubil je, da se bo nova vlada zavzemala za versko strpnost in mirno sobivanje. Dobrodošli so bili vsi, tako trgovci kot ljudje brez sredstev, pa tudi idealisti, željni prispevati k dobri vladi.
Kvekerje iz Anglije in Severne Irske je pritegnilo upanje, da se bodo rešili socialnih in političnih težav, ki so pestile Evropo. Menoniti in sorodne skupnosti so prišli s porečja Rena v Evropi. Med prvimi naseljenci je bilo največ kvekerjev, zato je Penn izjavil, da koloniji dobro kaže. Leta 1683 je napisal: »Dvakrat je bila sklicana generalna skupščina [. . .] in soglasno je bilo sprejetih vsaj sedemdeset zakonov.« Toda vsesplošni optimizem ni trajal dolgo.
Poskus spodleti
Ustanovna listina Pennove kolonije je vsem zagotavljala svobodo vesti. Ko pa se je presodilo, da je uporaba sile nujna za ohranitev reda in miru, je pacifizem kvekerjev postal ovira – ta je bila sčasoma vse večja. Sprva je Penn problem obšel tako, da je ukazal nekvekerskim poslancem, naj bodo, kot se je izrazil, »po potrebi strogi z našimi sosedi«. Leta 1689 bi lahko prišlo do vojne s Francijo, zato je bila načelnost kvekerjev še dodatno na preizkušnji.
Težave so se kopičile z valom novih priseljencev, ki večinoma niso bili kvekerji in so se polastili ozemlja domorodcev. Ko so kvekerji sčasoma postali manjšina, so se odnosi z domorodnimi ljudstvi vse bolj zaostrovali.
Usodni udarec politični oblasti kvekerjev sta zadala guverner in njegov svèt, ki sta leta 1756 napovedala vojno Delavarom in Šonijem. Kvekerji so se odzvali z izstopom iz vlade in tako je bilo konec njihove oblasti. Pennov »sveti poskus« v politiki je po približno 75 letih propadel.
Sčasoma je tudi verska gorečnost kvekerjev začela plahneti, saj so gmotno vedno bolj bogateli. Kveker Samuel Fothergill je dejal: »[Kvekerski naseljenci] so vse bolj sprejemali stališča tega sveta, zato svojih potomcev niso mogli vzgajati po načelih, ki so jih sami pozabili.« Postopoma so se med njimi pojavile tudi sekte.
Penn in njegovi sledilci so si morda iskreno prizadevali in imeli začasen uspeh, toda napačno so razumeli Jezusov nauk, da on in njegovi učenci »niso del sveta«, ali pa ga niso upoštevali. (Janez 17:16) Torej vsak podvig, da bi vera in politika šli z roko v roki, pa naj bo še tako dobronameren, že v samem bistvu nima blagoslova Boga ali njegovega Sina. (Jakob 4:4; 1. Janezovo 5:19) Zato nikakor ne more uspeti. (Psalm 127:1)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 8 Dandanes imajo mnoge cerkve kvekerjev plačanega posameznika, ki opravlja bogoslužje bolj organizirano.
[Okvir na strani 12]
»MOJE KRALJESTVO NI DEL TEGA SVETA«
Zakaj je Jezus izrekel te besede, ki so zapisane v Janezovem evangeliju 18:36? Odgovor postane jasen, ko razumemo, kaj je Božje kraljestvo. Božje kraljestvo, glavno sporočilo Jezusovega nauka, ni nič drugega kot svetovna vlada v rokah Jezusa Kristusa. (Izaija 9:6, 7; Luka 4:43) Kraljestvo si ne bo pomagalo s človeškimi vladami, ampak jih bo odstranilo in samo zavladalo vsej zemlji. (Daniel 2:44; 7:13, 14) Ta izid je Jezus omenil v vzorčni molitvi, ko je rekel: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:9, 10) Poslušni podložniki tega Kraljestva bodo okusili življenje, ki ga iskreni možje, kot je bil William Penn, nikdar ne bi mogli omogočiti – uživali bodo v popolnem zdravju in neskončnem življenju v mirnem rajskem okolju. (Luka 23:43; Razodetje 21:3, 4)
[Slika na strani 10]
Srečanje kvekerjev v Filadelfiji v 19. stoletju
[Slika na strani 10]
Kvekerko Mary Dyer vodijo na mesto usmrtitve v koloniji Massachusetts Bay
[Slika na strani 11]
Kvekerji zapuščajo Anglijo v 17. stoletju
[Slika na strani 11]
William Penn sklepa kupčijo z domorodci leta 1682
[Navedba vira slike na strani 10]
Obe sliki: © North Wind Picture Archives
[Navedba vira slike na strani 11]
Plovila: © North Wind Picture Archives; kupčija: Brown Brothers