Rešen iz vseh stisk

Pripoveduje Jean-Claude François

Zaradi svoje biblijsko šolane vesti sem sedem let preždel v več kot ducat zaporih. Kljub trpljenju, ki sem ga prenašal, menim, da sem blagoslovljen. Naj pojasnim.

RODIL sem se 9. januarja 1937 v mestu Alžir v Alžiriji. Državi je tedaj vladala Francija in moj oče je bil oficir v francoski vojski. Zaradi dela je moral za več mesecev skupaj oditi v Egipt, Irak, Libanon in Sirijo, zato ni imel veliko časa za svojih pet otrok.

V šolo sem rad hodil in imel sem dobre ocene. Toda mučila so me vprašanja, kot sta denimo: Zakaj umremo? Kako lahko obstaja zlo, če je Bog vsemogočen in dober? Zadovoljivih odgovorov nisem dobil. Zelo me je tudi zanimalo, kako je nastalo življenje. Zdelo se je, da je Darwinova teorija o evoluciji edino zanesljivo pojasnilo, zato sem se sčasoma oprijel ateizma.

Končno odgovori!

Leta 1954 mi je prijatelj Georges, ki je postal Jehovova priča, dal knjižico Evolution Versus the New World. * Na mah sem jo prebral. Razkrila je napake v evolucijski teoriji in tudi pokazala, da fosili potrjujejo poročilo iz Prve Mojzesove knjige, ki pravi, da je Bog ustvaril vsa živa bitja ‚po njihovih vrstah‘. (1. Mojzesova 1:12, 25) Toda vprašanje zla me je še vedno begalo.

Georges je bil pionir oziroma polnočasni oznanjevalec in je večino svojega časa posvetil poučevanju ljudi o Bibliji, knjigi, ki je še nikoli nisem bral. Ali bi mi lahko on odgovoril na vprašanja? Obiskal sem ga v njegovem majhnem stanovanju, kjer je živel skupaj z drugimi pionirji, in dobil sem svetopisemske odgovore na mnoga svoja vprašanja. Za tem sem začel sistematično preučevati Biblijo, kar mi je prinašalo veliko zadovoljstvo. Vse od takrat se nisem nikoli utrudil kopati po Božji Besedi, da najdem njene zaklade, ki okrepijo vero. (Pregovori 2:1–5)

Pričel sem tudi obiskovati krščanske shode, ki so bili organizirani v kleti neke restavracije v središču Alžira. Priče so me prisrčno sprejeli in sčasoma sem začel shode redno obiskovati. Ko so objavili, da bo shod v tej in tej ulici, sem se odločil, da bom tam. Ob prihodu sem izvedel, da so se zbrali za oznanjevanje po hišah. (Apostolska dela 20:20) Vseeno sem ostal in tako so me vpeljali v oznanjevanje.

Tretjič sem šel sam na oznanjevanje. Pri nekih vratih sem na pamet citiral biblijsko vrstico, a je potem nisem mogel najti. »Mladi mož,« je odvrnil stanovalec, »poučuj druge, ko boš temu kos.« Nato je zaprl vrata. Poparjen sem se usedel na klop in iskal to izmikajočo se biblijsko vrstico. Ko sem jo nekaj minut kasneje našel, sem se vrnil in mu jo pokazal.

Svojo posvetitev Bogu sem simboliziral s krstom, 4. marca 1956. Šest mesecev kasneje sem bil pred veliko odločitvijo. Ali naj služim kot redni pionir ali naj sprejmem mesto učitelja v notranjosti Alžirije in porabim manj časa za oznanjevanje? Izbral sem pioniranje.

 Moj oče je ob tej odločitvi pobesnel, mi nastavil nož na vrat in zabičal, naj se vsak večer vrnem domov. Rekel je tudi, naj ne pričakujem, da bo za hrano poskrbljeno doma, čeprav sem nameraval kriti stroške. Zato sem zjutraj od doma odšel lačen, bil na kosilu skupaj s pionirji in zvečer pred odhodom domov pojedel sendvič.

Ogibanje bombam in umikanje pred kroglami

V tistem času se je Alžirja bojevala za neodvisnost od Francije. Alžir so razdejale bombe in strašni povračilni ukrepi. V nekem mesecu je odjeknilo več kot 100 eksplozij. Bombe so bile podtaknjene na avtobusih, v lokalih in na stadionih. Oznanjevati je bilo izziv. Ljudje si niso upali odpreti vrat. Legitimacije in preiskave so bile pogoste, večkrat pa so uvedli tudi policijsko uro.

V nedeljo, 30. septembra 1956, sem skupaj z več drugimi pionirji pospravljal prostor za shod, ki je bil pod restavracijo. V njej je eksplodirala bomba ter ubila in pohabila na ducate ljudi. K sreči ni bil nihče od nas poškodovan. Decembra sva z neko sestro oznanjevala na prometni ulici, polni ljudi, ko je mimo pridrvel avto in skozi odprta okna v množico izstrelil točo krogel. Smuknila sva skozi neki vhod. Sestro sem potisnil k tlom in se nato še sam vrgel na tla. Krogle so se odbijale in nama švigale nad glavo. Po tem dogodku smo bili na oznanjevanju vsi veliko bolj pazljivi.

Nisem hotel nositi orožja

Prvega marca 1957 so me vpoklicali v vojsko. Zaradi svoje krščanske vesti nisem hotel nositi orožja, zato sem molil za moč, da bi lahko pogumno stopil pred oblasti. Molil sem tudi, da bi se ognil srečanju z očetom. Na moje veliko olajšanje so mi rekli, naj se javim v francoskem mestu Lille, daleč od doma.

Šest dni kasneje sem prispel v mestno trdnjavo, ki je bila zgrajena v 17. stoletju v obdobju kralja Ludvika XIV. Z Biblijo sem pojasnil svoje nevtralno stališče oficirjem, ki so me nato vrgli v zapor. Nekega jutra so me stražarji nasilno zvlekli iz celice, preiskali in našli majhno Biblijo. Nato so me z obrazom navzdol porinili v sneg, Biblijo vrgli poleg mene in mi s puškinim kopitom pritiskali glavo k tlom. Tako so me trpinčili nekako pol ure. Na moje veselje so mi za tem stražniki dovolili obdržati Biblijo. Še danes jo imam na knjižni polici. Zaradi nasilja, ki sem ga pretrpel tistega dne, sem še leta zatem čutil krče v želodcu.

Nekaj dni kasneje mi je poveljnik prebral par vrstic iz pisma, ki mu ga je poslal moj oče. »Morate ga prisiliti, da se vda. Zlomite ga, če je treba,« je pisalo. Nisem hotel popustiti, zato je oficir odredil, naj me zaprejo v temnico. Spal sem na deski in se pokrival z majhno odejo. Stranišča ni bilo, zato sem potrebo opravljal v kotu sobe. Nisem se mogel umiti, očistiti zob ali pomiti posode za hrano. Dva tedna kasneje so me poslali v zapor Fresnes v Parizu.

V naslednjih šestih letih so me štirikrat obsodili na zaporno kazen in zamenjal sem 14 zaporov. Neko zimo sem bil zaprt v Fontevraultu, samostanu iz 12. stoletja v dolini Loare, ki so ga uporabljali kot zapor. Ko sem prispel, so mi zaplenili vse, kar sem imel. Vztrajno sem prosil za Biblijo, zato so me stražniki za mesec dni vtaknili v samico. Še enkrat mi je mraz pokazal zobe. Tokrat se je vrnil z obrestmi, tako da sem začel izkašljevati kri.

Nato so me premestili v bolj human zapor Château de Turquant blizu Saumurja. Tam smo zaporniki opravljali hišna opravila za upokojene uslužbence. Med sojetniki je bil Ahmed Ben Bella, kasnejši predsednik alžirske republike. Več mesecev sem mu oznanjeval. »Ti si po rodu Alžirec,« mi je nekoč dejal, »in tukaj si zato, ker nisi hotel vzeti v roke orožja in se bojevati proti Alžircem.« Zaradi mojega stališča me je spoštoval.

Okrepljen z nadaljnjimi preizkušnjami

Moje zdravje je bilo vse slabše. Diagnosticirali so mi tuberkulozo in me poslali v sanatorij na jugu Francije.  Tam sem ležal v postelji več mesecev. Moj zdravnik mi je svetoval operacijo, s katero bi mi odstranili prizadeti del pljuč. Strinjal sem se, vendar sem jim povedal, da se ‚zdržujem krvi‘. (Apostolska dela 15:29) Zdravnik je bil jezen in je operacijo zavrnil. Zaprt sem bil že šesto leto.

Sanatorij sem moral zapustiti sredi zime. Moja edina obleka je bila tista, ki sem jo imel na sebi. Vendar tako kot je Jehova poslal Oneziforja, da je pomagal apostolu Pavlu, je sedaj meni poslal pomočnika – brata Adolfa Garatonija, ki me je vzel pod svojo streho in se izkazal, ko mi je ‚pomagal ter me krepčal‘. (Kološanom 4:11; 2. Timoteju 1:16–18) Brat Adolf in zdravnik iz južne Francije sta mi pomagala, da se je moje zdravje počasi izboljšalo.

Takrat sem imel nekaj velikih stroškov in potreboval sem denar, da bi jih poravnal. Nisem vedel, kako mi bo to uspelo. Nekoč me je obiskala neka tujka. »Jaz sem odvetnica,« je povedala. »Predsednik Alžirije gospod Ben Bella me je poslal, da vam dam tole.« Izročila mi je ovojnico, v kateri je bilo več kot dovolj denarja za plačilo stroškov. Iz vsega srca sem se zahvalil Jehovu, ‚njemu, ki posluša molitev‘. (Psalm 65:2)

Čudovite prednosti in lepa življenjska sopotnica

Sedaj, ko sem bil izpuščen iz zapora, sem ponovno začel polnočasno oznanjevati. V občini Melun blizu Pariza sem spoznal 35-letno vdovo Andrée Morel. Njen prvi mož, tudi Priča, je umrl v avtomobilski nesreči. Z Andrée sva se poročila 26. septembra 1964. Prvega avgusta 1965 sva prejela nalogo, da oznanjujeva kot posebna pionirja. Čeprav Andrée ni bila dobrega zdravja, je 28 let uživala v polnočasni službi!

Leta 1967 sem bil postavljen za okrajnega nadzornika, potujočega služabnika, ki obiskuje in spodbuja občine Jehovovih prič. Služila sva v južni Franciji od Bordeauxa do Monaka in eno leto v Parizu. Zaradi najinega šibkega zdravja potujoče delo ni bilo lahko, toda z Jehovovo pomočjo sva 20 let služila bratovščini. Leta 1986 sva ponovno postala posebna pionirja.

Moje življenje danes

Sedaj sem star skoraj 70 let in vedno znova spoznavam, da Jehova vselej okrepi svoje služabnike in jim pomaga zdržati preizkušnje. Seveda nekaj te moči dobimo s preučevanjem njegove navdihnjene Besede, katero se trudim vsako leto prebrati od začetka do konca. (Izaija 40:28–31; Rimljanom 15:4; 2. Timoteju 3:16)

Za naju z Andrée je spodbudno, ko vidiva ljudi, ki se odzovejo na dobro novico in posvetijo svoje življenje Jehovu. Res, v vseh teh letih sva videla 70 najinih biblijskih učencev storiti ravno to. Tako so nama pripravili neizmerno in trajno veselje. Ob premišljevanju o najinem življenju sem prepričan, da tudi za naju veljajo psalmistove besede: »Ta ubožec je klical, in GOSPOD je uslišal, in rešil ga je iz vseh stisk njegovih.« (Psalm 34:6)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 21]

V zaporu Château de Turquant blizu Saumurja

[Sliki na strani 23]

Z ženo leta 1967 in danes