Bil sem izgubljeni sin

PRIPOVEDUJE MEROS WILLIAM SUNDAY

Že od malih nog so me učili ljubiti Boga, toda ko sem bil star 18 let, sem se uprl in odšel od doma. Trinajst let sem živel kot izgubljeni sin iz Jezusove prilike. (Luka 15:11–24) Pričel sem se ukvarjati s preprodajo drog in si skoraj uničil življenje. Naj vam povem, kaj je pripeljalo do tega, da sem spremenil svoje življenje in se podobno kot izgubljeni sin vrnil.

KRŠČANSKIM staršem sem se rodil leta 1956 kot drugi otrok od devetih. Živeli smo v Ileshi, mestu na jugozahodu Nigerije. Moj oče je bil vzgojen kot katoličan, toda leta 1945 mu je njegov stric dal knjigo Harfa Božja. * Ko jo je prebral, se je pričel družiti z Jehovovimi pričami. Leta 1946 se je krstil, kmalu za njim pa se je krstila tudi moja mama.

Še vedno imam v spominu, kako resničen mi je bil v otroštvu Jehova in kako goreče sem oznanjeval s svojima staršema. Oče je z mano preučeval Biblijo. Občasno je to delala tudi Alice Obarah. Njen mož je bil na našem področju okrajni nadzornik. Starša sta hotela, da postanem polnočasni Božji služabnik. Toda mama je predlagala, naj še prej naredim srednjo šolo.

Toda že na samem začetku, ko sem bil star 16 let, sem ravnal nemodro in se spoprijateljil s sošolci, ki niso spoštovali biblijskih načel. Kako neumna napaka je to bila! Kmalu sem pričel kaditi in početi nemoralne stvari. Zavedal sem se, da moj novi način življenja ni v soglasju s tem, kar sem se naučil na krščanskih shodih, zato sem nehal hoditi nanje in oznanjevati po hišah. Starša je to zelo bolelo, toda meni ni bilo nič več mar za to, kar drugi čutijo.

Odidem od doma

Že po dveh letih srednje šole sem se odselil od doma in pričel živeti s prijatelji v soseski. Včasih sem se prikradel domov, pograbil, kar koli je bilo za jesti, in hitro odšel. Oče je bil zelo čustveno prizadet, zato mi je v upanju, da se bom spremenil, nehal plačevati šolnino.

Vendar so mi nekako takrat podelili štipendijo. Štipenditor mi je iz Škotske pošiljal denar za šolnino, včasih pa tudi darila, med drugim denar. Medtem sta se z Jehovovimi pričami nehala družiti še dva moja brata in vse to je staršema prineslo nepopisno gorje. Mama me je kar nekajkrat rotila s solzami v očeh. Čeprav sem se zaradi tega slabo počutil, svojega ravnanja nisem spremenil.

V velikih mestih

Ko sem leta 1977 končal šolo, sem odšel v Lagos in se zaposlil. Kmalu zatem sem po nezakoniti poti prišel do denarja in kupil taksi.  Sedaj sem imel več denarja, zato sem pričel uživati droge in preživljati veliko časa po nočnih klubih in bordelih. Kmalu sem se naveličal življenja v Lagosu in se leta 1981 preselil v London. Od tam sem šel v Belgijo, kjer sem hodil na tečaje francoskega jezika in v neki restavraciji delal po štiri ure dnevno. Toda večino časa sem v Nigerijo spravljal avtomobile in elektronsko opremo.

Oče je pisal podružničnemu uradu Jehovovih prič v Belgiji in jih prosil, naj me obiščejo in poskusijo začeti z mano biblijski pouk. Toda kadar koli so Priče prišli na moja vrata, sem jih odslovil. Pričel sem se udeleževati verskih obredov neke cerkve, v kateri smo po obredu jedli, pili in igrali različne športne igre.

Razpečevanje drog

Leta 1982 sem v Nigerijo poslal drag luksuzen avto in sam šel v pristanišče preverit, ali je šel skozi carino. Nigerijska carina je ugotovila, da je dokument o carinskih dajatvah ponarejen, zato sem moral za približno 40 dni v pripor. Oče me je s plačilom varščine spravil ven. Ker sem potreboval denar za poravnavo sodnih stroškov, sem se v Belgijo vrnil z nekaj blaga, med drugim tudi s precej kilogrami marihuane. Potem ko so me oprostili poneverbe dokumenta o carinskih dajatvah, sem pričel trgovati z drogami.

Na enem od potovanj so me na Nizozemskem aretirali. Urad za priseljence me je pregnal iz države in me posadil na letalo, namenjeno v Nigerijo. Na poti sem spoznal druge preprodajalce in skupaj smo organizirali mrežo za razpečevanje drog. Januarja 1984 sem se iz Nigerije preselil v drugo afriško državo. Ker sem znal francosko, jezik, ki ga v tej državi govorijo, sem se lahko hitro spoprijateljil s policisti, vojaki in uslužbenci urada za priseljence. Tako smo lahko uvozili tisoče kilogramov marihuane.

Aretacija in zapor

Čez čas sem se zopet znašel v težavah. Z nekim vojaškim kapitanom sem se dogovoril, da mi bo pomagal spraviti mamila skozi kontrolo na tamkajšnjem letališču. Vendar je zamudil in mene so aretirali. Žandarji so me pretepli in tako zelo mučili, da sem izgubil zavest. Odpeljali so me v bolnišnico in me tam pustili, misleč, da bom umrl. Vendar sem preživel. Kasneje sem bil uradno obtožen, obsojen in poslan v zapor.

Ko sem prišel iz zapora, sem ugotovil, da je prijatelj, ki sem ga prosil, naj skrbi za mojo hišo, prodal vse moje imetje in izginil. Da bi kaj zaslužil, sem nemudoma pričel prodajati marihuano. Vendar so me po desetih dneh ponovno aretirali in za tri mesece poslali v zapor. Ko sem odslužil kazen, sem bil tako bolan, da bi zopet skoraj umrl. Nekako mi je uspelo vrniti se v Lagos.

Znova v »poslu«

V Lagosu sem se sestal z nekaj partnerji in skupaj smo odšli v Indijo, kjer smo kupili heroin, vreden približno 500.000 evrov. Iz Bombaja (sedaj Mumbaj) smo šli v Švico, nato v Portugalsko in nazadnje v Španijo. Vsak od nas si je pridobil znaten kupček denarja in v Lagos smo se vrnili po različnih poteh. Proti koncu leta 1984 sem prodal še eno pošiljko drog. Sanjal sem o tem, da bi zaslužil milijon dolarjev, nato pa se ustalil v Združenih državah.

Leta 1986 sem zbral ves denar, ki sem ga imel, in v Lagosu kupil nekaj čistega heroina. Odnesel sem ga v drugo državo, tam pa je končal v rokah pohlepnega preprodajalca, ki mi ni nikoli plačal zanj. Ker sem se bal za življenje, sem se vrnil v Lagos in nikomur nisem niti črhnil o tem, kar se je zgodilo. Tako finančno kot čustveno sem bil na tleh. Prvič sem se usedel in razmišljal o smislu življenja. Spraševal sem se, zakaj v življenju doživljam vse te vzpone in padce.

Vrnitev k Bogu

Kmalu za tem sem neke noči molil k Jehovu za pomoč. Naslednji dan sta na moja vrata potrkala starejši moški in njegova žena. Bila sta Jehovovi priči. Mirno sem ju poslušal in  sprejel revije. »Moji starši so Jehovove priče,« sem pojasnil. »Včasih je z mano preučevala Biblijo Alice Obarah.«

Moški P. K. Ogbanefe je odgovoril: »Dobro poznava Obarahova. Sedaj služita v nigerijski podružnici v Lagosu.« Prigovarjala sta mi, naj Obarahova obiščem. To, da sem ju obiskal, me je zelo okrepilo. Zatem je brat Ogbanefe pričel z mano preučevati Biblijo. Kmalu sem začel spreminjati svoje nemoralno življenje. To ni bilo preprosto, saj se je bilo težko osvoboditi dolgoletnega uživanja drog. Kljub temu sem bil odločen, da se spravim v red.

Vendar je bilo skušnjav in pritiskov zelo veliko! Moji tako imenovani prijatelji so nenehno prihajali k meni domov z vabljivimi ponudbami. Enkrat sem se za kratek čas celo vdal kajenju in nemorali. Svoje srce sem v molitvi izlil Bogu. Kmalu mi je postalo jasno, da mi prijatelji iz sveta sedaj ne morejo pomagati, saj so bili oni tisti, ki so me spravili na stranpot. Uvidel sem, da moram, če želim duhovno napredovati, zapustiti Lagos. Vendar me je bilo sram vrniti se domov v Ilesho. Sčasoma sem vseeno pisal očetu in starejšemu bratu ter ju vprašal, ali bi se lahko vrnil domov.

Oče mi je zagotovil, da sem doma dobrodošel, brat pa je rekel, da mi bo finančno pomagal. Tako sem se deset let za tem, ko sem zapustil starše, vrnil domov. Toplo so me sprejeli. »Hvala ti Jehova!« je vzkliknila mama. Ko je oče zvečer prišel, je rekel: »Jehova ti bo pomagal«. Ko smo bili vsi skupaj, je molil k Jehovu in ga prosil, naj mi pomaga sedaj, ko sem se vrnil, da bi delal tako, kot On želi.

Nadoknaditi zamujeno

Nadaljeval sem s preučevanjem Biblije in hitro napredoval. Krstil sem se 24. aprila 1988. Nemudoma sem postal zelo dejaven oznanjevalec. Prvega novembra 1989 sem pričel služiti kot pionir – polnočasni oznanjevalec. Leta 1995 so me povabili v deseti razred Strežnospopolnjevalne šole v Nigeriji. Nato sem bil julija 1998 postavljen za potujočega nadzornika, da bi obiskoval občine Jehovovih prič. Leto dni kasneje sem bil blagoslovljen z Ruth, poročila sva se in sedaj skupaj potujeva.

Tudi drugi člani moje družine so duhovno napredovali. En moj brat, ki je prav tako nehal služiti Jehovu, se je zopet oprijel pravega čaščenja in se krstil. Vesel sem, da je oče doživel to, da sva znova v resnici. Oče je v občini srečno služil kot strežni služabnik, vse dokler ni 1993. leta pri svojih 75-ih umrl. Mama še vedno goreče služi Jehovu v Ileshi.

V iskanju bogastva sem prepotoval 16 evropskih, azijskih in afriških držav. Zaradi tega sem si zadal mnogo bolečin. (1. Timoteju 6:9, 10) Ko se ozrem nazaj, bridko obžalujem, da sem toliko mladostnih let zapravil za droge in nemoralno življenje. Obžalujem, koliko bolečin sem zadal Bogu Jehovu in svoji družini. Vendar sem hvaležen, da sem živel dovolj dolgo, da sem se spametoval. Odločen sem ostati zvestovdan Jehovu in mu večno služiti.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Kot uporniški najstnik

[Slika na strani 15]

Na dan krsta

[Slika na strani 15]

Z ženo Ruth