Kar se je naučila, ji je bilo zelo všeč

PRED nedavnim se je našlo pismo, ki ga je napisala neka ženska, tik preden je maja 2004 umrla za rakom. Pisma ni uspela dokončati, očitno zato ker se ji je zdravje nenadoma poslabšalo. Vendar so bili tisti, ki so kasneje prebrali to neodposlano pismo, ganjeni do solz in tudi vera v Boga se jim je okrepila.

V pismu je Susan, kot je bilo avtorici ime, napisala, da je prvič poklicala starešina Jehovovih prič v Connecticutu (ZDA), ko je bila v zgodnjih najstniških letih. V nadaljevanju je pojasnila, kakšna so bila njena leta odraščanja. Proti koncu lanskega leta je to ganljivo pismo prišlo v roke Susanini mami in ta je njegovo kopijo poslala na sedež Jehovovih prič v New Yorku.

Susan je napisala, da je številko starešina iz Connecticuta našla leta 1973 v telefonskem imeniku. »Tega leta sem,« pojasnjuje, »v starosti 14 let na podlagi tega, kar sem prebrala v revijah Stražni stolp in Prebudite se!, sklenila, da je to zagotovo resnica. Jehovovih prič še nikoli nisem srečala, zato sem jih poiskala v telefonskem imeniku in izbrala številko, ki je bila iz iste klicne skupine kot moja. Ko se je brat Genrich oglasil na telefon, je bil presenečen, da še nikoli nisem srečala Prič.« *

Dramatične razmere

Susan je v pismu pojasnila, da so jo, ko je imela deset let, poslali živet k mamini sestri v Connecticut. Pri njej naj bi bila le začasno, toda Susan je čez čas svoji mami, ki je živela sama na Floridi, dejala, da želi ostati pri teti. V pismu je napisala, da je bil njen tedanji položaj podoben »tako imenovanemu stockholmskemu sindromu, pri katerem se človek naveže na tiste, ki ga zatirajo«. * Z njo so namreč zelo grdo ravnali.

»Teta in njen prijatelj,« je napisala Susan, »sta bila z mano skrajno groba. Poleg tega je le malokdaj prišel v hišo kakšen tujec. Ko sem smela iti v šolo, nisem dobila ne malice ne dostojnih oblek, čeprav je mama zame pošiljala velikodušne vsote denarja. Imela sem samo en komplet spodnjega perila, medtem ko sta nekaj let mlajši tetini hčeri imeli vse.« To je pripovedovala, da bi razložila, zakaj je vedela, da se bo znašla v hudih težavah, ko bo teta izvedela, da želi bolje spoznati Biblijo.

Kako je Susan pridobivala biblijsko spoznanje

»Brat Genrich me je predstavil Lauri, zreli krščanski sestri,« je napisala Susan, »in ona je  veliko časa porabila za to, da mi je odgovorila na moja številna biblijska vprašanja. Pogosto sva se dobili v samopostrežni pralnici.« Susan je pojasnila, da se do tedaj sama še nikoli ni za kaj odločila, toda po njunih razpravah in branju biblijskih publikacij, kot je bila knjiga Resnica, ki vodi do večnega življenja, je storila prav to.

»Bilo je v petek zvečer,« nadaljuje Susan, »ko sem teti povedala, da sem se pogovarjala s Pričami. Prisilila me je, da sem celo noč stoje prebedela sredi kuhinje. Po tem sem bila bolj kot kdaj prej odločena postati Jehovova priča.«

Brat Genrich je od takrat naprej Susan zalagal z literaturo, da bi ji pomagal bolje razumeti Biblijo. »Še posebej živo se spomnim letopisa Jehovovih prič za leto 1974,« je napisala, »opisoval je namreč, kako so Priče v nacistični Nemčiji zdržali preganjanje pred in med drugo svetovno vojno. [. . .] Tedaj sem starešina prosila, naj mi posname krščanske pesmi, da se jih bom lahko naučila. Že po enem letu sem znala po vrstnem redu zapeti vseh 119 pesmi iz pesmarice ‚Pojte in igrajte iz srca Jehovi‘, ki je izšla leta 1966.

Medtem mi je brat Genrich puščal tudi posnetke biblijskih govorov, dram in zborov. Ponavadi jih je pustil na Cesti št. 10 blizu določenega telefonskega droga in tja sem jih šla iskat. [. . .] Položaj, v katerem sem bila, mi je pričel jemati voljo, saj sem napredovala, kolikor sem le mogla, ne da bi šla na en sam shod. Verjetno mi je zmanjkalo moči.«

Susan je rekla, da so bila naslednja leta zelo težka. Pretrgala je stike z edinima Pričama, ki ju je poznala. Nato pa je dejala, da ji je »poznavanje vseh tistih pesmi postalo ‚prekletstvo‘«. Zakaj? »Zato ker so mi na misel prihajala besedila pesmi, na primer ‚Božji bojevnik popuščati ne sme‘. Še bolj nesrečna sem bila, ker sem vedela, da je bil avtor teh besed Pričevalec in da jih je napisal, ko je bil v času druge svetovne vojne zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču. Počutila sem se kot strahopetka in mislila sem, da je Jehova obupal nad mano.« *

Končno svobodna

»Prelomnica je bil moj 18. rojstni dan. Pri nas se več let ni oglasil nihče od Jehovovih prič, saj smo bili na seznamu tistih, ki ne želijo njihovih obiskov. Toda tega dne je k nam prišel nekdo iz druge občine. Ker sem bila sama doma, sem s Pričevalko lahko govorila. To je bilo prvič, odkar se spomnim, da sem bila v soboto sama doma. V tem sem videla dokaz, da Jehova ni obupal nad mano. Zato sem telefonirala bratu Genrichu, ki sem ga poklicala takrat na začetku, mu povedala, da sem pripravljena oditi, in vprašala, ali ima kakšen predlog. Na koncu so mi pomagali, da sem se odselila.«

Susan se je preselila aprila 1977. V njenem pismu je še pisalo: »V naslednjem letu mi je končno uspelo biti navzoča na vseh shodih in zborih. Poleg tega sem pričela oznanjevati. Znova sem vzpostavila stik z materjo. Ni vedela, kako grdo so vsa ta leta ravnali z mano, in bila je povsem pretresena. Takoj je poskrbela, da sem imela vse, kar sem potrebovala. Nekaj let pred tem se je preselila na Aljasko. Ker se je zelo zanimala za biblijske resnice, sem se leta 1978 preselila tja, da bi bila z njo. Sčasoma se je krstila in še danes je zvesta Priča.

Potem ko sem pričela obiskovati shode, je brat Genrich organiziral skupinski izlet na svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku in me povabil, da se jim pridružim. To je bilo eno najtrajnejših daril, kar mi  jih je kdo dal, saj je zanetilo cenjenje do Jehovove organizacije, ki mi bo ostalo za vse življenje. No, to je to. Vse skupaj sem malo skrajšala, saj hočem pismo dokončati pravočasno.«

Kar smo navedli v tem članku, so samo odlomki iz njenega pisma, napisanega z enojnim razmikom na šestih straneh in pol. Proti koncu je Susan napisala: »Ko sem bila prejšnji mesec v bolnišnici, se mi je bolezen zelo poslabšala. Mislila sem, da je zdaj z mano res konec . . . Molila sem k Jehovu, da bi bila vsaj še dva tedna kolikor toliko zdrava, da bi lahko uredila nekatere stvari. [. . .] Verjetno ne bom več dolgo živela, ampak moram reči, da so bila leta v resnici tako čudovita, to je bilo najboljše življenje, ki bi si ga lahko kdo obetal.«

Pismo se ni končalo s pozdravom ali podpisom niti ni bilo nikoli odposlano. Tisti, ki so ga našli, niso vedeli, komu je namenjeno. Toda kot smo omenili že prej, je pismo nazadnje dobila Susanina mama.

Še nekaj več o Susan

Potem ko se je Susan 14. aprila 1979 krstila, se je njena mama preselila nazaj na Florido. Susan je ostala na Aljaski, saj se je močno navezala na brate in sestre iz občine North Pole. Nedolgo zatem je pričela služiti kot polnočasna evangelizatorka oziroma pionirka. Nazadnje se je tudi sama preselila na Florido ter se leta 1991 poročila s krščanskim starešinom, ki je bil tako kot ona pionir. Kmalu po njeni smrti je umrl tudi on.

Susan in njenega moža so vsi imeli zelo radi. Skupaj sta delala kot pionirja, vse dokler nista morala zaradi njene bolezni prenehati. Susan je bila polnočasna evangelizatorka skupno več kot 20 let. Pokopali so jo na Floridi in pogrebnemu govoru so po telefonu prisluhnili tudi Priče iz občine North Pole.

Susanino pismo nam lahko pomaga še bolj ceniti duhovne blagoslove, ki jih okušajo tisti, ki služijo Jehovu in imajo čudovito upanje na vstajenje. (Apostolska dela 24:15) Ta življenjska zgodba nam tudi jasno pokaže, da je Bog blizu vsem, ki se z njim zbližajo! (Jakob 4:7, 8)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

‚Leta v resnici so bila tako čudovita, to je bilo najboljše življenje, ki bi si ga lahko kdo obetal.‘

[Slika na strani 21]

Susan, ko je imela deset let

[Slika na strani 23]

Susan s svojim možem, Jamesom Seymourjem