Kaj se dogaja s cerkvami?

LATINSKOAMERIČANI od Mehike na severu do Čila na jugu imajo v mnogih vidikih podobno kulturo. Starejši se spomnijo časa, ko je pri njih obstajala pravzaprav samo ena religija, rimskokatoliška. To so v 16. stoletju z orožjem dosegli španski osvajalci, znani kot konkvistadorji. Brazilija je bila pod kolonialno oblastjo Portugalske, ki je bila prav tako rimskokatoliška. Katoliška cerkev je 400 let podpirala vladajoče oblasti, da bi jo te v zameno finančno podpirale in priznavale kot uradno religijo.

V 1960-ih letih pa so nekateri katoliški duhovniki uvideli, da s podpiranjem vladajoče elite izgubljajo podporo splošne javnosti. Pričeli so kampanje v prid revnih, še posebej s širjenjem tega, kar je bilo znano kot teologija osvoboditve. Gibanje se je pričelo v Latinski Ameriki kot protest proti revščini, v kateri je živelo toliko katoličanov.

Kljub sodelovanju duhovščine v priljubljenih političnih gibanjih so milijoni obrnili hrbet katoliški veri in poskusili druge. Obstaja vse več številčno močnih religij, v katerih med obredi ploskajo, goreče pojejo hvalnice oziroma ustvarjajo vzdušje rokovskega koncerta. »Evangelikalsko gibanje v Latinski Ameriki je razcepljeno na neštete ločene cerkve,« piše Duncan Green v svoji knjigi Faces of Latin America. »Te ločene cerkve so pogosto domena enega samega pastorja. Kadar število članov naraste, se dostikrat razcepijo v nove cerkve.«

Evropa cerkvam obrača hrbet

Več kot šestnajst stoletij so v večjem delu Evrope na oblasti vlade, ki se imajo za krščanske. Ali je religija v Evropi sedaj, ko smo zakorakali v 21. stoletje, v razcvetu? Sociolog Steve Bruce je leta 2002 v svoji knjigi God is Dead—Secularization in the West (Bog je mrtev – sekularizacija na Zahodu), za Veliko Britanijo dejal: »V devetnajstem stoletju so bile skoraj vse poroke sklenjene v cerkvi.« Toda leta 1971 je bilo cerkvenih porok samo 60 odstotkov. Leta 2000 pa zgolj 31 odstotkov.

 Neki dopisnik za verske zadeve pri londonskem časopisu Daily Telegraph je komentiral to težnjo in zapisal: »Vse glavne veroizpovedi, od Anglikanske in Rimskokatoliške cerkve do Metodistične in Združene reformirane cerkve, doživljajo dolgoročen upad.« Glede nekega poročila je dejal: »Britanske cerkve bodo do leta 2040 na dobri poti, da izginejo, saj naj bi takrat le dva odstotka ljudi hodila k nedeljskim mašam.« Podobne izjave so bile izrečene tudi za religijo na Nizozemskem.

»V zadnjih desetletjih je videti, da naša država v veliki meri očitno postaja bolj sekularizirana,« je pisalo v poročilu neke vladne raziskovalne agencije na Nizozemskem. »Po pričakovanjih naj bi bilo do leta 2020 tistih prebivalcev, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi, 72 odstotkov.« V nekem nemškem spletnem časopisu piše: »Vse več Nemcev se po tolažbo, ki so jo nekdaj našli v cerkvah, službi ali družini, obrača k čarovništvu in okultizmu. [. . .] Cerkve po vsej državi so zaradi vse manjše obiskanosti obredov prisiljene zapreti svoja vrata.«

Tisti, ki v Evropi še vedno hodijo v cerkev, tja običajno ne gredo zato, da bi izvedeli, kaj Bog pričakuje od njih. V nekem poročilu iz Italije je zapisano: »Italijani si religijo krojijo tako, da ustreza njihovemu načinu življenja.« Neki tamkajšnji sociolog pripoveduje: »Od papeža vzamemo to, kar nam ustreza.« Enako bi se dalo reči za katoličane v Španiji, kjer sta versko vnemo nadomestila potrošništvo in iskanje ekonomskega raja – po načelu »hočem vse in to takoj«.

Te težnje so v ostrem nasprotju s krščanstvom, kakršnega so učili in po katerem so živeli Kristus in njegovi sledilci. Jezus ni ponudil religije po sistemu samopostrežne restavracije oziroma ruskega bifeja, kjer ti tistega, česar ne maraš, ni treba vzeti, lahko pa si  postrežeš s tistim, kar ti je všeč. Dejal je: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi in vzame vsak dan svoj mučilni kol in hodi za menoj.« Ljudi je učil, da h krščanskemu življenju spadajo osebne žrtve in naprezanje. (Luka 9:23)

Trženje religije v Severni Ameriki

Kanadčani se po besedah tamkajšnjih analitikov in komentatorjev nekako nagibajo k temu, da na vero gledajo skeptično, medtem ko jo ljudje v Združenih državah jemljejo resno. Po izsledkih nekaterih vodilnih podjetij, ki se ukvarjajo z raziskavo mnenj, najmanj 40 odstotkov anketirancev trdi, da gredo v cerkev vsak teden, vendar je glede na podatke o dejanski obiskanosti cerkva, število teh, ki hodijo v cerkev, bližje 20 odstotkom. Več kot 60 odstotkov jih pravi, da verjamejo, da je Biblija Božja Beseda. Vendar utegne biti njihovo navdušenje za določeno cerkev kratkotrajno. V Združenih državah mnogi redni obiskovalci cerkva brez težav zamenjajo religijo. Če pridigarju poide priljubljenost ali karizma, lahko hitro izgubi podporo članov svoje cerkve – in pogosto tudi zajeten dohodek!

Nekatere cerkve preučujejo poslovne metode, da bi se naučile bolje »tržiti« svoje verske storitve. Cerkve plačajo tisoče dolarjev, da najamejo svetovalna podjetja za trženje. »To je bila odlična naložba,« je po poročilu enega takšnega podjetja dejal neki zadovoljen pastor. Megacerkve z več tisoč člani so finančno tako uspešne, da pritegnejo pozornost poslovnih časopisov, kakršna sta The Wall Street Journal in The Economist. Eden od njih poroča, da megacerkve običajno ponujajo »na enem mestu vse za telo in dušo«. V cerkvenih kompleksih so lahko tudi restavracije, kavarne, kozmetični saloni, savne in športne dvorane. Pritegniti želijo tudi s kinodvoranami, gostovanji slavnih oseb in sodobno glasbo. Kaj pa pridigarji učijo?

Ne preseneča, da je priljubljena tema ‚evangelij o blaginji‘. Vernikom govorijo, da bodo bogati in zdravi, če bodo radodarno prispevali za svojo cerkev. Kar se tiče morale, Boga pogosto predstavljajo kot tolerantnega. Neki sociolog pravi: »Ameriške cerkve so terapevtske, ne pa obsojajoče.« Priljubljene religije se ponavadi posvečajo nasvetom, kako naj si ljudje sami pomagajo, da bi uspeli v življenju. Vse več ljudi ima raje versko neopredeljene cerkve, v katerih se doktrine, ki veljajo za razdiralne, le malokdaj omenjajo. Govori pa se o politiki in to pogosto jasno in določno. Nekateri nedavni primeri vpletanja teh cerkva v politiko so spravili v sramoto nekaj duhovnikov.

Ali Severna Amerika doživlja versko prenovo? Leta 2005 je revija Newsweek poročala o priljubljenosti »verskih obredov, pri katerih ljudje kričijo, padajo v nezavest, topočejo z nogami,« in o priljubljenosti drugih verskih navad. Vendar je poudarila: »Kar koli se že  dogaja, nikakor ne pomeni dramatičnega povečanja števila ljudi, ki hodijo v cerkev.« V anketah, ki vprašujejo po verski pripadnosti, se vse več ljudi opredeljuje, da ne pripada nobeni veri. V nekaterih cerkvah imajo porast samo zato, ker je v drugih upad. Kaže, da ljudje »trumoma« zapuščajo tradicionalne religije z njihovimi ceremonijami, orgelsko glasbo in duhovniki v bogoslužnih oblačilih.

V naši kratki razpravi smo videli, da se cerkve v Latinski Ameriki drobijo, v Evropi izgubljajo svoje člane, v Združenih državah pa dobivajo podporo, tako da ljudem ponujajo zabavo in vznemirjenje. Seveda je, kar se teh teženj tiče, veliko izjem, toda na splošno je slika takšna, da si cerkve na vso moč prizadevajo obdržati priljubljenost. Ali to pomeni, da je krščanstvo v zatonu?

[Okvir/slika na strani 6]

»RELIGIJA POSTAJA KAKOR SUPERMARKET«

Direktor službe, ki spodbuja k duhovniškemu oziroma redovniškemu poklicu, pri francoski Katoliški cerkvi je takole dejal: »Priče smo temu, da religija postaja kakor supermarket. Ljudje si postrežejo s tem, kar ponuja cerkev, in ko ne najdejo verske institucije, s katero se strinjajo, gredo drugam.« Profesorica sociologije Grace Davie z britanske univerze v Exetru je v študiji o evropski religiji dejala: »Posamezniki enostavno ‚vzamejo in zmešajo‘ to, kar je v ponudbi. Religija je, podobno kot mnoge druge stvari, postala nekaj, kar ljudje prilagajajo svojemu življenjskemu slogu in željam.«

[Slika na straneh 4, 5]

Grafiti pri vhodu v cerkev, Neapelj

[Vir slike]

©Doug Scott/age fotostock

[Slika na straneh 4, 5]

V Mehiki so se mnogi odvrnili od katoliške vere